Med konvencionalnim in žgečkljivim Junakom našega časa

Absurdna drama Kartoteka Tadeusza Różewicza se tematsko navezuje na eksistencialno krizo protagonista – zdolgočasenega, depresivnega, skorajda na posteljo priklenjenega Junaka, ki ga je za Slovensko komorno glasbeno gledališče uglasbil skladatelj Tomaž Svete.

Svetetovo novo komorno operno delo Junak našega časa je v izvedbi SKGG in s solidno režijo Kaje Tokuhisa popestrilo predpraznično kulturno zatišje na področju resne glasbe. Opera se je s komično režijsko in glasbeno podstatjo, ki je pri publiki izzvala dobro mero smeha, ter z obilico drugih posrečeno izpeljanih elementov izkazala za premišljeno, zaokroženo in uspelo delo. Kljub temu se je Svete morda vseeno premalo oprl na tehtnejšo filozofsko in umetniško plat absurda, ki odlikuje literarno predlogo, in se je s svojim bolj osmešenim Junakom ognil resni obravnavi tematike nihilizma, ki pesti tudi sodobnega človeka.  

Režijske poteze Kaje Tokuhisa so delovale logično in so podajale dovolj razgiban, smiseln in kostumografsko utemeljen oris protagonistov, čeprav bi mestoma morda pričakovali za kak odtenek radikalnejši izstop iz okusnega v psihedelične inscenirane utrinke. Režija se je tako pretežno gibala v loku med še konvencionalnim in že žgečkljivim.

Celotna ekipa pevcev in godalni kvartet Feguš sta pod budnim vodstvom Simona Dvoršaka pokazala zavzet odnos do izvajanja svojih vlog. Nekaj razveseljivega vidnega uživanja ob glasbi je bilo zaznati v godalih. Mladi tenorist Klemen Torkar se je z dovolj stabilnim in prožnim svetlim glasom dobro odrezal v nosilni vlogi Junaka. S svojim gladkim, božajočim glasom, ki ga odlikuje širok vibrato in specifična globoka barva, je prišla do izraza tudi mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran, čeprav so njene malce toge telesne kretnje izdajale nekaj nelagodja na odru in s tem niso popolnoma udejanjile možnosti, ki jih ponuja ta vloga.

Za razliko od tega se je mezzosopranistki Barbari Sorč posrečilo povsem predati odrski telesnosti; ob visokoleteči, karikirani ariji je karakterno prav blestela, žal pa je glasovno prešla v skoraj kričeče dimenzije. Katja Konvalinka, vodja SKGG, se je tokrat izkazala s čistostjo intonacije in prožnejšim sopranističnim glasom, ki je v stranski, manj izpostavljeni vlogi izrazil vse svoje gibljivo mehke konture.

Svetetovo glasbeno podobo sestavljajo ponavljajoči se krožeči vzorci. Nekateri izmed njih temeljijo na enostavnem enem tonu (a) in drugi na arpeggiu ter s tem podpirajo jasno začrtan dramaturški lok stopnjevanja in razblinjanja, ki skrbi za to, da ostaja material elastičen in tekoč. Posamezni elementi se povezujejo v celoto s kontrastnimi dramaturško podprtimi momenti, ki jih glasbeno mestoma utemeljujejo kromatično posajena partiturna polja, spet drugje pa svetlejša diatonična figuralika. Nekoliko preprostejša postmodernistična glasbena govorica, ki jo označujejo aluzije na starinske sloge, je delovala skladno z režijo in se je gibala pretežno v območju med konvencionalnim in nenavadnim.

Uprizoritev Junaka našega časa na malem odru Stare mestne elektrarne je primerek opernega gledališča, ki se repertoarno in režijsko lahko meri (ter ga morda celo presega) z delom ljubljanske Opere, ki je tradicionalno na čelu tovrstne glasbene dejavnosti. V vsakem primeru je vredna ogleda.