V spomin Marjana Trčka

Glasba je najbolj minljiva od vseh umetnosti. Z izzvenevanjem tonov neizbežno izginja v času ter ostaja le bledeč spomin v zavesti poslušalca. Ves trud glasbenikov se zdi zato usmerjen le v trenutek, ta nenehni v prihodnost potujoči »zdaj«, v katerem zazveni naslednji ton. Pogosto je takšno tudi človeško življenje. Skoraj neopazno odteka med zaposlenostjo z vsakdanjimi opravki, s skrbmi o velikih in drobnih nepomembnostih.

Le kdaj pa kdaj se zgodi, da se nepričakovano soočimo z njegovo nad vsakdanjik pnečo se dimenzijo. To se je zgodilo v jutru po praznovanju velikega šmarna, ko se je med slovenskimi glasbeniki in ljubitelji glasbe kot požar razširila vest, da je smrt nenadoma in brez opozorila v večnost odpeljala tenorista Marjana Trčka. Naletela je na osuplost in nejevero, saj je bil do zadnjega dejaven in poln ustvarjalnih moči.

Glasbena pot Marjana Trčka se je začela v okrilju slovenskega zborovskega in ansambelskega petja. Njegov blagozvočni, lirični tenor se je sprva oblikoval pod pedagoškim vodstvom profesorice Majde Herzog. Študij je nato nadaljeval na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter končno pri profesorici Evi Novšak Houškovi na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1996 tudi diplomiral. V naslednjih letih se je izpopolnjeval pri priznanem avstrijskem pevskem pedagogu Alfredu Burgstallerju in svetovno znani Marjani Lipovšek.

Ob koncu osemdesetih in v devetdesetih letih se je uveljavil na slovenskih koncertnih in opernih odrih. S Slovensko filharmonijo, Društvom Consortium musicum, Mariborsko filharmonijo, Zagrebško filharmonijo ter drugimi ansambli in prireditelji je poustvaril več deset vokalno-instrumentalnih del tujih in domačih skladateljev. Svoj delež je prispeval tudi k slovenski operni poustvarjalnosti. Oblikoval je več kot dvajset liričnih tenorskih vlog, med katerimi so Nemorino v Ljubezenskem napoju Gaetana Donizzetija, Almaviva v Seviljskem brivcu Gioacchina Rossinija, Tamino v Čarobni piščali Wolfganga A. Mozarta, Fenton v Falstaffu Giuseppeja Verdija, Dancanaro v Carmen Georgesa Bizeta in Candide v Candide Leonarda Bernsteina. Sodeloval je pri izvedbah številnih glasbenoscenskih del slovenskih avtorjev, v operi Majda Marjana Kozine, v Ženinu v zagati Viktorja Parme in Melodijah srca Janka Gregorca. Nastopil je na številnih domačih in tujih festivalih, kot so Glasbeni september v Mariboru, Festival sodobne glasbe Kogojevi dnevi, Festival za staro glasbo Radovljica, Slovenski glasbeni dnevi, Dubrovniški poletni festival, Varaždinski baročni večeri, Puljsko poletje in številni drugi. Z odmevnimi izvedbami italijanske in angleške glasbe za glas s spremljavo lutnje ali orgel je pomembno dopolnil repertoarno podobo slovenskega glasbenega življenja.

Kljub razvejanemu solističnemu delovanju je vseskozi ostajal zvest sodelavec različnih moških oktetov. Ob oktetu Gallus, katerega dolgoletni član in nekaj časa tudi umetniški vodja je bil, je bilo posebno opaženo njegovo sodelovanje v Slovenskem oktetu, katerega član je bil v letih 1992–1996 ter občasno tudi kasneje. Z njim je leta 1996 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije, od leta 2001 pa je bil tudi častni član zasedbe.

Glasbeno delovanje Marjana Trčka ni bilo le niz v pozabo izginjajočih doživetij. Njegove poustvaritve glasbenih del so se v precejšnji meri ohranile na številnih fonogramih, med katerimi izpostavimo Armonici accenti, plošče iz zbirk Slovenska glasbena dediščina, Musica sacra Slovenica, Slovenska zborovska glasba ter posnetke s Slovenskim oktetom. Njegovo znanje, ki ga je posredoval kot profesor solopetja na Glasbeni šoli Vič-Rudnik, Glasbeni šoli Rakovnik in na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, je vgrajeno v temelje glasbenega delovanja številnih učencev, ki uspešno nadaljujejo svojo umetniško pot kot solisti ali člani komornih in zborovskih sestavov. In ne nazadnje, kakor je vsak ton glasbenega dela nepogrešljiv del celote, ki se pred poslušalcem v polnosti razkrije šele na koncu skladbe, tako so tudi dosežki Marjana Trčka nepogrešljiv del slovenske glasbene kulture zadnjih desetletij.