Zapakirana mizoginija

Leta 2023 je bila v avstrijskem Gradcu krstno izvedena komorna opera platno, s katerim je Nina Šenk zmagala na mednarodnem Opernem skladateljskem tekmovanju Johann-Joseph Fux. Tri leta kasneje je po zaslugi Slovenskega komornega gledališča ta komorna opera priromala tudi na slovenski oder, seveda v tujem, angleškem jeziku, čeprav je skladateljica za osnovno vzela slovensko dramsko besedilo ti si čudež Simone Semenič. Izbira besedila je smiselna, saj nas za razliko od standardnega repertoarnega opernega gledališča takoj prestavi v kontekst sodobnosti – takšni so protagonisti (delavke v tovarni in njihov sicer fizično odsotni Don Juan) in takšna je osnovna poanta, ki jo lahko postavimo v bližino vprašanja o položaju ženske v družbi oziroma, natančneje, v ljubezenskem odnosu z moškim. Naslov dela se nanaša na projekcije štirih žensk, ki si vsaka na svoj način izrisuje princa na belem konju, za katerega pa se izkaže, da v realnem življenju nosi veliko temnejše prizvoke. Z novo premiero je Komorno glasbeno gledališče še enkrat več opravilo nalogo, ki bi jo morale opravljati javne ustanove. Poleg tega pa delo Nine Šenk po kakovosti prerašča lokalni okvir, o čemer med drugim priča mednarodna nagrada. Kar nas pri tem najbolj navdušuje, je izstopajoča glasbena izvedba in inscenacija, ki je nakazala, da se da o delu razmišljati, ga osvetljevati z različnih zornih kotov in da je prostor za nadaljnja prediranja in nova slikarsko-režijska »platna« odprt.

Razmeroma odprta dramaturgija Simone Semenič omogoča tako skladateljici kot vsakokratnemu režiserju predstave dovolj neodvisno plovbo po besedilu, ki poetično pogosto išče v sprani vsakdanjosti; to lahko oba izkoristita v svoj prid ali pa se v meandru zgodb tudi izgubita. Nina Šenk sledi osnovnemu izhodišču Simone Semenič in pred nas postavlja fragmentarne izseke iz življenja žensk, ki se odvijajo tako v bolj intimnem druženju z moškim kot tudi v bolj javnem miljeju tovarne, kjer osnovne tegobe in radosti dobivajo nekoliko drugačno, družbi prilagojeno izreko. Skladateljica ni iskala kakšne posebne operne forme, ampak z dokaj obsežno inštrumentalno komorno zasedbo predvsem ustvarja najrazličnejše atmosfere, ki izraščajo iz raznolikih tekstur, zvočnih barv, glasbenih kombinacij ter dinamičnih vzponov in padcev. Partitura nas tako pelje od melanholične prizadetosti, utripajočega grozljivega in neme vdanosti do skoraj kataklizmičnega, v takšno inštrumentalno sredico pa vstopajo ženski glasovi, ki preigravajo predvsem dve legi: široko razpete kantilene in vsakdanji govor, čemur se mestoma pridružujejo še ritmizirano ponavljanje in predirni kriki. Skladateljica s tem na eni strani širi zvočno paleto ansambla, bolj zadržana pa je pri vokalnih tehnikah, s čimer dodatno ustvarja nihajoče razpoloženje, ki je razpeto med sladkim hrepenenjem žensk ter razočaranji in ponižanji. Partitura Nine Šenk je izrazito »operna« prav v tem gibkem prehajanju. 

Takšna zasnova, ki po eni strani ohranja fragmentarno dramaturško gradnjo, po drugi strani pa v psihološko empatičnem smislu ostaja trdno povezana z dogajanjem, je postavila pred režiserja zahtevno nalogo. Režiserka Yulia Kristoforova je s pomočjo dramaturginje Ane Pandur z nekaj potezami (scenografija Vasilija Fišer, kostumografija Monika Colja) ustvarila interier tovarne in nato skoraj onstranski svet urgence ter onstranski svet tostranskega življenja v obliki nasada sivke. Najbolj pomenljiva je bila uporaba lutk – delavke v tovarni ne pakirajo piščančjih zrezkov, temveč lutke ženskih teles, ki jih zvijajo in tlačijo v plastično embalažo in končno tudi odvržejo. Simbolika je jasna in se navezuje na dojemanje ženske kot objekta, kot hitro pokvarljivega blaga, vpetega v enolično dnevno proizvodnjo za tekočim trakom. Dopolnitev tega, kot tudi nasprotje, pa so vsakokratna dirigiranja posameznih protagonistk – poskušajo nadzorovati sebe in se borijo za svojo svobodo, pri čemer je gesta dirigiranja vseeno tudi gesta hierarhije, podrejenosti. V taki mizansceni je ženskam odmerjenega le malo lastnega intimnega prostora, a to je hkrati tudi prav tisti prostor, v katerem se odvijajo tako njihove redke radosti kot tudi največji strahovi in tragedije. Povedano še drugače: v tako zastavljeni režiji, v kateri ima konceptualna jasnost prednost pred fragmentirano narativnostjo, postaja kritika mizoginije sodobne družbe skoraj preočitna, kar je dodatno potrdila glasbeno najmočnejša scena posilstva. Platno, ki ga Simona Semenič prepušča svojim delavkam, je tako premazano z bolj izrazito temnimi in močno družbenokritičnimi notami, zaradi česar se je poudarek od naivnega, melanholičnega razočaranega premaknil k upornemu, kritičnemu, tudi obsojevalnemu.

Tokratna predstava je bila najmočnejša na glasbeni ravni. Ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča je pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka potrdil, da izvedbe tudi zahtevnejših sodobnih partitur niso prevelik izziv za domače glasbenike in da je znotraj tehnično zahtevnega mogoče odpirati tudi vrata muzikalnemu in občutenemu. Skoraj nekoliko presenetilo pa nas je, da lahko podobno rečemo tudi za vokalno zasedbo štirih ženskih glasov: Gajo Sorč, Laure-Catherine Beyers, Katjo Konvalinka in Ireno Yebuah Tiran, ter za dodano igralko Ajo Markovič, ki je bila nenavadno uravnotežena, vživeta in vokalno izčiščena. Prav ta raven je pevkam omogočala, da so ustvarjale tako prostore hrepenenja kot tudi žalosti, nato pa prestopale v večinoma izgovorjeno govorico vsakdana. 

Z novo premiero je Komorno glasbeno gledališče še enkrat več opravilo nalogo, ki bi jo morale opravljati javne ustanove. Poleg tega pa delo Nine Šenk po kakovosti prerašča lokalni okvir, o čemer med drugim priča mednarodna nagrada. Kar nas pri tem najbolj navdušuje, je izstopajoča glasbena izvedba in inscenacija, ki je nakazala, da se da o delu razmišljati, ga osvetljevati z različnih zornih kotov in da je prostor za nadaljnja prediranja in nova slikarsko-režijska »platna« odprt.