Ženski in drugi glasovi Druge godbe

Festival Druga godba je s svojo enaintrideseto edicijo eden najbolj odpornih domačih festivalov, močno vpetih v mednarodno okolje. V vseh teh letih Drugi godbi sapa ne pojenja, temveč se njene programske smernice in sam koncept festivala pogumno spreminjajo. V zadnjih letih se je festival ponovno intenzivneje ozrl po godbah, ki ne spadajo izključno v sfero svetovnih godb, in se na ta način vrnil k zgodnejšim programskim izhodiščem in hkrati drzno stopil v prihodnost. Vanjo se je zazrl tudi s prehodom v formo sodobnega urbanega festivala, postavljenega v mestno središče, festivala, ki je izstopil iz ustaljene forme le par prizorišč in se razpršil po koncertnih dvoranah in klubih. Letošnji program se odvija v Cankarjevem domu, CUK Kino Šiška, na Metelkovi (Gala hala, Channel 0, Menza pri koritu, Klub Gromka), v Pritličju in v Stari mestni elektrarni. Programsko osišče letošnjega festivala so izvajalke, mlajše glasbenice in pevke, ki danes zaznamujejo polje svetovnih muzik in križišč s pop glasbo. Na festival se tako vrača popularna maroško-francoska pevka Hindi Zahra na krilih novega albuma Homeland. Ob njej prihaja k nam Jasmine Hamdan, pevka, ki je v mednarodnem prostoru zaslovela po nastopu v filmu Večna ljubimca Jima Jarmuscha (film bo v času festivala ponovno na sporedu Kina Dvor). Obe ustvarjata na križišču raznolikih sodobnih in preteklih odmevov pop glasbe, iz katere vejejo zveni njunih korenin. v sodobno pop glasbo je še bolj vpeta Tune-Yards, ki se v drugo vrača na naše odre. Za soočanje s sodobno afriško glasbo iz Zahodne Sahare in Mavretanije bosta poskrbeli v Španiji živeča Aziza Brahim z glasbo z nagrajenega albuma Soutaki in Noura Mint Seymali, ki skupaj z možem in zasedbo ustvarja surovi in opojni griotski blues. Obe sta plošči izdali pri prodorni založbi Glitterbeat, podzaložbi slavnejše, bolj rockerske založbe Glitterhouse. Njena manjša veja deloma domuje v Ljubljani, saj je njej programski vodja in solastnik Chris Eckman, oblikovalec pa Boštjan Pavletič. Z mešanico flamenka, fada in jazza bo nastopila španska pevka Silvia Perez Cruz, ki jo bo spremljal znani kitarist Toti Soler, s sprehodom po različnih tradicijah Balkana pa se bo predstavil dunajski kvartet Madame Baheux, ki ga vodi srbska pevka in violinistka Jelena Popržan. Ženskim glasovom se bo v svoji androginosti pridružil glas Boža Vreća, bosanskega prvaka novega sevdaha. Za križanja urbanih plesnih praks bo poskrbel angolsko-portugalski producent in didžej Batida z zasedbo, za plesno fuzijo elektronike in jazza Britanci Sons of Kemet, za sukanje opojnih tradicij reggaeja in duba pa legendarni Dennis Bovell. V tipično turško rock psihedelijo nas bo potunkala zasedba Hayvanlar Alemi, medtem ko se od domačinov z novo ploščo Enci benci katalenci na festival vrača Katalena. Program tudi letos vsebuje kritično refleksijo lastnega početja in pretresa vprašanja iz polja popularne glasbe, predvsem svetovnih muzik. Vlogo žensk v njem bo izprašala okrogla miza z naslovom Ženska v glasbah sveta, pomembno vlogo mreženja in glasbenih sejmišč pa se bo dotaknila okrogla miza Womex: od Berlina do Budimpešte, ki se bo letos odvijal na Madžarskem. Festival bo ob tem poskrbel za javne prevoze, za varstvo otrok in otroški program. Več o celotnem programu Druge Godbe najdete TUKAJ.

O samem festivalu, njegovem pomenu danes in včeraj, o spremembah, novostih in ključnih izhodiščih smo se pogovarjali z v.d. direktorjem festivala Rokom Koširjem.

Kako kot dolgoletni spremljevalec in v zadnjih letih tudi aktivni soustvarjalec festivala Druga godba gledaš na njegov razvoj, številne transformacije, programske in organizacijske. Se je po tvoje pionirska vloga DG v zadnjih letih spremenila? Če ja, kakšna je potem vloga DG v našem prostoru danes?

Festival je danes nedvomno drugačen kot v prvi polovici in sredi devetdesetih, ko sem ga začel aktivno spremljati kot obiskovalec. Križanke so bile tedaj neredko zavidljivo polne, saj so ljudje prihajali poslušat glasbenike, katerih glasbe niti niso poznali, in je bilo obiskovanje Druge godbe trend, razširjen med študenti, javnimi uslužbenci (kot je prevladujoči segment obiskovalcev poimenoval Ičo Vidmar v odličnem zgodovinskem pregledu Druge godbe v Pogledih), celo politiki so se pogosto znašli vmes. Vseeno ne bi bilo prav trditi, da so bila tisto nekakšna zlata leta, zagotovo pa so bila boljša kot kmalu po vstopu v 21. stoletje, ko sem začel delovati v programskem odboru festivala in sem ga začel spoznavati tudi z druge strani. Razlogov za težave je bilo več: spremenjena medijska krajina, vse večja ponudba sorodnih glasbenih praks, nastanek novih festivalov, »odraslost« nekdanje študentske in apatija novih generacij, manjša kupna moč ... in gotovo tudi napake, ki smo jih naredili sami, tako s kakšnim programskim spodrsljajem kot s tem, da se nismo znali pravočasno in primerno odzvati na nov položaj. Vendar je samorefleksija očitno obrodila sadove, saj nam je trend uspelo obrniti in mirno si upam trditi, da Druga godba že dolgo ni bila v tako dobri – programski in organizacijski – formi. S tem si je, vsaj po mojem mnenju, povrnila tudi osrednjo vlogo ambasadorja širokega spektra glasbenih praks iz zelo različnih geografskih in kulturnih okolij. 

Katere so glavne programske smernice Druge godbe danes, predvsem tiste, ki krojijo in skrbijo za kontinuiteto festivala in njegov razvoj in spremembe tako v domačem kot v mednarodnem okviru?

Temu, kar nas pri snovanju programa najbolj zanima, bi lahko rekli »contemporary world music«, čeprav se izraza world music sam skušam čim bolj izogibati. Navsezadnje je Druga godba starejša od skovanke »world music«, ki so si jo leta 1987 izmislili v Londonu za lažje trženje glasbe, za katero založniki niso vedeli, v kateri predalček bi jo vključili. Morda je prav ta zgodovinska okoliščina kriva, da v program pogosto uvrščamo glasbenike, ki bi jim le stežka nadeli oznako »world music« in ki jih je tudi v letošnjem programu kar nekaj. Druga godba je nastala kot odgovor na preveč »zategnjeno« usmeritev takratnega Jazz festivala Ljubljana, zato bi bilo precej hecno, če bi tudi sama preveč zategovala programsko zanko. Prav preseganje žanrov, obenem pa premišljen programski koncept sta nam prinesla največ priznanj na mednarodnem prizorišču.

V letošnjem festivalu se kot programska tema izpostavljajo ženske in ženski glasovi. Na temo žensk v sferi godb sveta po potekal tudi javni pogovor. Kako sam vidiš vlogo žensk in njihov položaj v razvejani glasbeni sferi, poimenovani world music? Gre verjetno za križanje tradicij in sodobnega glasbenega posla, kulturnih kodov Zahoda z ostalimi tradicijami.

Lani je Druga godba praznovala trideset let, kar je pravšnja priložnost za preglede v slogu, kateri koncerti so najbolj zaznamovali zgodovino festivala. Nedvomno je na prelomnih nastopilo nekaj izjemnih ženskih vokalistk: Cesaria Evora, Mariza, Oumou Sangare, Sainkho Namtchylak ... Toda ko smo malo pred letošnjim festivalom pripravili okroglo mizo z naslovom Glasba zatiranih, se je na njej izkazalo, da so ženske glasbenice marsikje po svetu še vedno zatirane, zato je o tem še vedno treba govoriti. Dokazi se skrivajo tudi v etnomuzikologiji oziroma antropologiji glasbe. Sam sem raziskoval institucijo griotov v zahodni Afriki. Celo najbolj referenčna dela na to temo še v sedemdesetih letih sploh niso navajala, da obstajajo tudi griotke, čeprav so skozi zgodovino enako pomembne pevke kot moški pevci. Njim je to kajpak jasno, kar nakazuje na težave z zahodnim pogledom na ženske. Kar nas niti ne bi smelo presenetiti, ko pa radijske postaje (in zdi se mi, da pri nas še posebno zavzeto) vrtijo predvsem vokalistke, katerih glavni atributi se skrivajo vse drugje (no, niti to ne, kadar gre za televizijske postaje, ki so kvečjemu še slabše) kot v glasu, poleg tega pa jim pesmi in aranžmaje napišejo moški. Prav zato smo na festival povabili ženske vokalistke, ki so obenem avtorice, samozavestne in karizmatične glasbenice, za nameček pa so tudi videti bolje od plastičnih lutk. 

Festival je v zadnjih letih dobil nov koncept in se z njim približal t. i. sodobnim urbanim festivalom, ki se izvajajo v mestnih središčih, ki izkoristijo to infrastrukturo in se programsko razpršijo po različnih prostorih – od koncertnih dvoran do klubov. V kolikšni meri se ti zdi, da je tovrsten koncept revitaliziral DG in kako pomembno je, da festivalske vsebine vstopajo v različne prostore (CD, Metelkova, Stara mestna elektrarna, Pritličje)?


Sprememba koncepta je posledica že omenjene samorefleksije. Ena od težav festivala je bila koncertna ponudba, saj se je dogajalo, da je bilo v Ljubljani na tisti večer, ko smo ponujali koncert Druge godbe, tudi še po deset in več drugih koncertov. Dolgoletni vodja festivala in direktor programskega odbora Bogdan Benigar je tedaj prišel na briljantno idejo: najemimo vsa možna ljubljanska prizorišča in na njih v dnevu, dveh ponudimo samo naš program. Prvi poskus je bil skoraj brutalen, saj smo ob 29. obletnici festivala ponudili 29-urni glasbeni maraton brez predaha. Lani smo ga nekoliko omilili, premoru med petkovim in sobotnim programom smo dodali še četrtkov večer. Tudi z njim še nismo vsem ustregli, kar je tako in tako nemogoče (najglasnejši so bili seveda tisti, ki na festival niso hodili niti prej niti zdaj), večina pa je tak koncept sprejela zelo pozitivno in zato smo ga letos v grobem ohranili. Najboljši pokazatelj, kako je ta koncept revitaliziral Drugo godbo, je obisk koncertov in vzdušje na njih, ki za dva oziroma tri dni celo mesto – tudi zaradi gostovanja na različnih prizoriščih, ki sta se jim letos pridružila Stara mestna elektrarna in Pritličje – naredi za odtenek bolj kozmopolitsko. Je pa vsekakor, ko smo že pri prizoriščih, za nas veliko pridobitev pomenil pojav Kina Šiške, ki skupaj s Cankarjevim domom in Metelkovo sestavlja osrednji trikotnik festivala.

Kako pomembno je sledenje trendom, posebej ker se DG vedno bolj vtira tudi v polje sodobne pop produkcije (letos Tune-Yards, Hindi Zahra ...)? V kolikšni meri je za DG v tem kontekstu pomembno, da je članica mednarodnih organizacij in festivalskih mrež, in kako pomembna je tudi v lokalnem oziru mednarodnost festivala (kukanje izven naših meja)?


Pop je enako izmuzljiv pojem kot »world music«. Poglejte samo na primer, kaj naj bi bili Tune-Yards (prosto po wikipediji): worldbeat, indie pop, lo-fi, folk, afrobeat, eksperimentalni pop, R&B, freak folk in indi elektronika. Pop so bila navsezadnje tudi velika imena afriške glasbe na Drugi godbi, ko ji je šlo najbolje. Dober pop, temelječ na tradiciji, vendar pop produkcije. Članstvo v European Forum of World Music in sodelovanje z drugimi festivali je sicer pomembno in koristno, vendar prej na kakšnih drugih področjih kot pri sledenju trendom. Nekajkrat smo v programskem odboru, denimo, naleteli na očitek, da program sestavljamo na podlagi trendov, ki jih postavi Womex (World Music Expo), največji sejem glasb sveta, vendar v resnici v program uvrstimo zanemarljivo število zasedb, ki so nastopile na Womexu. Letos, denimo, samo dve, po naključju prav zadnji dve v programu. To, da v bistvu ne sledimo trendom drugih festivalov in skušamo postavljati svoje, je naša primerjalna prednost in bržčas nas je tudi zato referenčna britanska revija Songlines letos petič zapored uvrstila med 25 najboljših mednarodnih festivalov na svetu.

Kje so po tvojem tu naši domači izvajalci, če jih motriš skozi prizmo svetovne scene world music? Je lahko DG tudi zanje »odskočna deska« za tuje odre, založbe in promotorje in v kolikšni meri je tudi to v interesu in programskih vodilih DG?

Svetovna scena »world music« je ogromna (na njej je tudi ogromno smetja, ampak to je debata za kdaj drugič), zato lahko na njej opozoriš nase samo s čim izstopajočim. Vsekakor tudi prek Druge godbe, na katero prihaja iz leta v leto več tujih promotorjev in ki nedvomno ima interes promovirati slovenske izvajalce, zato jih redno uvrščamo v program. Drugo vprašanje pa je, koliko je tega interesa pri slovenskih glasbenikih.