Züriški debi Matjaža Robavsa

Züriška opera, ena najpomembnejših evropskih opernih hiš, pripravlja v soboto, 5. 6. 2011, premiero opere Iz mrtvega doma Leoša Janáčka. V množici trenutno najbolj iskanih imen iz sveta resne glasbe bo kot eden od protagonistov nastopil baritonist Matjaž Robavs.

Za Matjaža Robavsa, ki je nastopal v mnogih opernih hišah (med drugim v Ljubljani, Celovcu, Antwerpnu, Frankfurtu in dunajski Ljudski operi), je ta nastop v züriški operi debi. Lahko zapišemo kar dvojni, saj bo to tudi njegova prva poustvaritev vloge Šiškova v že omenjenem Janáčkovem delu. Opera Iz mrtvega doma, množično zasedena z manjšimi vlogami, tako rekoč nima glavnih pevskih subjektov. Gre bolj za »kolektivno« opero, v kateri se solisti za kratek čas izluščijo iz zbora in se nato vrnejo v anonimnost. Takšni večji solistični odseki so štirje in med njimi je ravno Šiškov najdaljši. Matjaž Robavs o angažmaju v züriški operi pravi: »V vseh večjih teatrih stvari potekajo na približno podoben način: vodstvo opere 'razpiše' avdicijo za neko določeno opero oziroma operno vlogo, koncertni agent se s tem seznani, vpraša pevca, ta se odloči na podlagi ponudbe, prostega termina in tega, ali mu je vloga pisana na kožo in glas, in krog se počasi zaključi. Ob vsem tem je seveda potem odločilna avdicija, kjer moraš prepričati vodilne v operni hiši in seveda dirigenta in režiserja 'razpisane' predstave. Treba je reči, da je sistem dela in nadgradnje neke operne vloge zelo jasen. Kot pevec in igralec, kot nekdo, ki upodobi neki lik, se seznaniš z vlogo, preštudiraš in bereš zgodbo, nato se seznaniš z glasbo in z vsemi barvitostmi, ki ti jih skladatelj ponuja. Sledi najtežji del, ko se moraš celotno vlogo naučiti na pamet. Ko prideš potem v delovno okolje teatra, mora biti tvoje znanje in tvoj pogled na vlogo že dokaj jasen; režiser ti seveda potem skozi pogovore in vaje predstavi in vcepi svoj koncept, dirigent pa tudi predstavi svojo glasbeno vizijo, in tako vloge in celotni projekt rastejo iz dneva v dan.«

Janáčkova opera Iz mrtvega doma je njegova zadnja, komponirana tik pred njegovo smrtjo leta 1928. Že ves čas se krešejo mnenja o tem, ali je opera sploh zares končana. Najbrž je bila ravno mestoma komorna orkestracija tista, ki je Janačkova študenta Osvalda Chlubno in Břetislava Bakalo prepričala, da sta za prvo izvedbo, ki je bila 12. 4. 1830 v Brnu, preorkestrirala zadnje dejanje. Tovrstna praksa izvajanja dela se je prekinila šele v sedemdesetih letih, ko so se vse pogosteje pojavljale težnje po uporabi izvirne skladateljeve orkestracije. Eno izmed verzij je pripravil avstralski dirigent Charles Mackerras, in prav to je izbral dirigent tokratne produkcije, Ingo Metzmacher.

Režiser Peter Konwitschny je opero postavil v sodobni kontekst in jo s tem poskušal približati današnjemu občinstvu. Iz zapora v Sibiriji, kamor je izvirno postavljeno dogajanje, smo premeščeni na zabavo v 44. nadstropju katere si že bodi stolpnice. Robavs pokomentira odrsko postavitev takole: »Režiserjev namen je bil celotno dogajanje prestaviti v današnji čas. Ne gre za klasičen zapor, ampak za neko ujetost, kjer so 'zaporniki', v našem primeru ljudje na zabavi v 44. nadstropju, odvisni drug od drugega. Gre za vprašanje preživetja v tem okolju in ne bega pred njim. Kot pravi režiser Konwitschny, smo dandanes večkrat ujetniki samih sebe, zato ne potrebujemo samice ali zapora. Smo ujetniki konzuma.«

Baritonist Matjaž Robavs je nad sodelovanjem v züriški operi navdušen: »Gostovanje je izjemno doživetje in nova izkušnja. Že samo srečevati se in izmenjati mnenja z največjimi opernimi osebnostmi današnjega časa je doživetje, ki ostane. Kljub temu da sem skoraj deset let svojega življenja na Dunaju opazoval in doživljal te velike umetnike, je danes toliko lepše biti tudi sam del tega.«

Produkcija bo slovenskim opernim ljubiteljem najbrž dostopnejša konec leta, ko si jo bomo lahko ogledali na Dunaju. Züriška postavitev opere Iz mrtvega doma namreč nastaja v koprodukciji z Dunajsko državno opero.