Avtobiografski spekter

Z branjem knjige o »sedmi republiki« sem bil proti koncu, ko je prišla žalostna novica, da je preminil Tusta, frontman KUD Idijotov. Pretresen sem odložil knjigo in se vprašal, kako za vraga je avtor Ante Perković s takšno lahkoto preskočil puljske legende in njihov odkriti boj proti sovraštvu, nacionalizmom in vojni v krutih, s krvjo zaslepljenih in mržnjo prepojenih devetdesetih letih, zaradi česar so KUD Idijoti doživeli medijski linč na Hrvaškem in so jih obtožili celo veleizdaje. Ta koincidenca je streznila moje vpijanje drugih v knjigi omenjenih prelomnih trenutkov, dogodkov, afer, pojavov, oseb, imen, plošč, fenomenov, s katerimi je utemeljena ideja o »sedmi republiki«.

Knjiga se ukvarja z doživljanjem glasbe v času vsesplošnega terorja politike, zato je vsaka politika njen naravni sovražnik, povleče že uvodoma Perković in poudari, da so bile v globokem ozadju vojn na Balkanu v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja male, osebne borbe za svobodo. In takšna tudi je ta knjiga. Delo Sedma republika je avtoretrospektiva pisca od mladostniškega navihanca iz Zadra, kjer je polnoleten dočakal vojno, do rock kritika, glasbenika, kantavtorja in publicista z dvajsetletnim stažem.

Ko piše o stvareh, ki so se zgodile pred njegovim življenjem, ubere pot korektnega zgodovinopisja, z izbrskanimi zapapriciranimi izjavami pa dviguje napetost. Ko vstopi v leta novega vala in vsega, kar je sledilo do razpada SFRJ, ga nosi mladostniška navdušenost in romanticizem. S prestopom v peklenska devetdeseta leta, ko je dopolnil dvajset let, trka na vrata angažiranega raziskovalnega novinarstva. Če se fašizma v rocku loti jezno, se glasbenega turbo biznisa, ki terorizira glasbo in njeno tržišče, loti ironično in prav tako brez dlake na jeziku. Formula zgodovinske analize zaporedja različnih faz z drugačnimi pristopi je sicer všečna, ni pa konsistentna.

S prvo ploščo jugoslovanske pop glasbe se začne dokazovanje, da je bila Jugoslavija čista pop stvaritev, kar je leitmotiv celotne zgodbe. Z izjavami in pričevanji akterjev razbija mite, med drugim tistega, da je bil rokenrol preganjan ali kako drugače omejen s strani države. Nasprotno, socialistična država je skrbela za mladinsko kulturo. Skozi šestdeseta leta so se odpirali klubi in igralo se je, seveda pa je prihajalo tudi do ekscesov. S popevko je nastopila nova faza, ki je vodila v komercializacijo in flirtanje prve generacije rockerjev z njo za ceno uveljavitve in ljubega kruhka. Kanon jugoslovanskega rocka je bil postavljen sredi sedemdesetih let, v začetku osemdesetih pa je bila objavljena pionirska plošča »sedme republike«, ki se je vzpostavila za časa novega vala na transverzali Ljubljana–Zagreb–Beograd. Dokler je rock kultura držala kremplje stran od politike, je bila svobodna, konstatira Perković, a zanemari kopico težav z organi reda in miru, ki so jih imele punkovske, novovalovske in druge rockovske zasedbe ter tudi občinstvo z izstopajočim imidžem.

Perković se celo usodi metaforično zatrditi, da je bilo Sarajevo v osemdesetih letih najuspešnejše mesto federativne Jugoslavije, kar je trhla metafora, saj se prva polovica omenjenega desetletja v bosanski prestolnici razlikuje po svinčenosti od svobodnega duha v drugi polovici. Razpad skupne države je prinesel medijsko blokado, vojne so prekinile pretok ljudi, idej in tudi glasbe, jugoslovanski trg je razpadel na tržnice, kjer je barantanje postala druga beseda za poslovnost. Od tod naprej se Perković posveti primerjavi razvoja dogodkov v Srbiji in na Hrvaškem, pri čemer je prizanesljivejši do srbske scene. Doda ji še tedanjo bosansko aktualnost oziroma Sarajevo, kjer je z iztekom vojne izplahnela neizmerna želja po ustvarjanju, ki je ljudi grela med pomanjkanjem in vojnimi strahotami, zato pa se je v obrisih naskicirala slika boljšega, a nikoli ustvarjenega življenja. Namesto demokracije smo dobili mediokracijo, z njo pa je hriboviti Balkan preplavil turbofolk, politika, silikonska estrada, korupcija in njena (re)presija. Zgodbe o hrvaškem sazasu, producentih estradnih zvezdah, navzkrižju interesov v avtorskoglasbenem biznisu, korupciji na hrvaški nacionalni televiziji, prepletanju politike in popularne kulture, posledicah brezplačnih koncertov in poplavi festivalov, ki so se s trkom zvoka razvrednotili v glasbeni shopping, spodbujajo samorefleksijo in kritično osmislitev teh problematik znotraj njihovega ustreznega konteksta.

Vzporedno s tem izstopijo na plano nove in mlajše generacije izvajalcev kot naslednice »sedme republike«, ki ni bila le nadnacionalna, transteritorialna in neomejena, ampak tudi imaginarna tvorba, ki je lahko utripala in živela zgolj in samo kot zamišljena skupnost. To je skozi prvo desetletje novega stoletja med drugim sooblikovala radijska informativno-kulturna mreža Crossradio. V Zagrebu so tedensko skupno oddajo neodvisnih in nekomercialnih radijskih postaj z ozemlja nekdanje Jugoslavije poslušali na Radiu Student, ki se ga je slišalo samo v omejenem predelu hrvaške prestolnice. Očitno Ante Perković ni živel v pravem purgerskem kvartu pa tega dolgoletnega projekta ni opazil in ga zato posledično v knjigi tudi ne omeni. Historiografski klobčič zadnjih šestdesetih let rocka in popularne kulture na ozemlju nekdanje Jugoslavije se razplete v duhovno degeneracijo in mentalno nazadovanje vseh nekdanjih republik. Perković vidi rešitev v etičnem očiščenju glasbe, boljšo prihodnost pa nakazuje z »novimi šestdesetimi« in novo generacijo kantavtorjev, ki so zaradi svoje narave fleksibilnejši in tudi subverzivni obstoječemu redu. Vendar pri tem ne gre pozabiti, da je Perković sam kantavtor in da nam to rešitev ponuja bolj kot akter kot pa analitik, ki bi znal v drugih vzporednih subglasbenih svetovih prepoznati možne alternative.

Ante Perković se je v knjigi Sedma republika lotil markantne in večplastne zgodovinske teme o pop kulturi pred, med in po razpadu Jugoslavije. V njej je prepletel preteklost in sedanjost. Oziroma drugače, v njej beremo o preteklosti, brez katere ne moremo razumeti sedanjosti. Težko mu odrekamo prodornost, vendar Perković z izrazito osebnim pristopom in selektivnostjo prigod, anekdot, videnj in slišanj nemalokrat zaide v posploševanje in poenostavljanje. S tem pa razreši avtorsko dilemo – kako čim celoviteje zaobjeti »sedmo republiko«, s katero sproža polemično branje in razmišljanje.