Bakalina Velika: Use kar sije

13. decembra je v Kinogledališču Tolmin še zadnjič v tem letu nastopila Bakalina Velika – edinstvena, žanrsko neopredeljiva, zagotovo pa ne pop zasedba, ki je septembra izdala svoj tretji album. Na Use Kar Sije poleg sogovornikov slišimo še Mateja Magajna, Andreo Pandolfa, Marjana Stanića in gosta Sebastjana Gršaka, ki v skladbi Cajt zaigra na svojo ročno izdelano piščal iz približno 6500 let starega lesa jelke. K pogovoru smo se usedli tik pred tonsko vajo za tolminski koncert. Zakaj je album takšen, kakor je? Zato, ker nas življenje vedno pripelje do določenih razmišljanj, in mislim, da je pri tem albumu v ospredju predvsem to, da njegovo sporočilo stremi k miru. To se mi zdi glavno. Sporočila tega albuma so dvojna. Ni vse samo pozitiva. Skušamo povedati, da eno brez drugega ne gre – da svetlobe ni brez teme in »use, kar sije, dela sence«. Tako se nadaljuje naslov albuma.

V več recenzijah sem prebrala, da zveni vaš novi album drugače, svetleje, bolj optimistično. Ampak da zaobidemo žanrsko opredeljevanje, bi vas raje vprašala, kaj se je za vas v vaših življenjih, nazorsko ali osebno in seveda glasbeno in produkcijsko, spremenilo v teh letih, da je produkt zadnjega, tretjega albuma tak, kakršen je?  

Jani: Težko rečem, da zveni bolj veselo, sicer pa je to kar težko vprašanje. Zakaj je album takšen, kakor je? Zato, ker nas življenje vedno pripelje do določenih razmišljanj, in mislim, da je pri tem albumu v ospredju predvsem to, da njegovo sporočilo stremi k miru. To se mi zdi glavno. 

Samo: Mogoče zato zveni bolj optimistično, ker če je cel svet pač v neki štali, kar trenutno je, potem moraš še toliko več dati od sebe – več ene pozitive in upanja, če hočeš it skozi to oziroma nekako živeti s tem. Mogoče je to razlog. 

Dejan: Meni se zdi, da so res taki časi … Včasih je bilo samoumevno, da so se ljudje imeli fajn. Danes pa se mi zdi, da tako zelo hrepenimo po tem, da vsakič, ko se pokaže priložnost kaj dati in kaj doživeti, to še toliko bolj doživljamo. Mogoče je tudi to malo vplivalo na ta album.

Jani: Sporočila tega albuma so dvojna. Ni vse samo pozitiva. Skušamo povedati, da eno brez drugega ne gre – da svetlobe ni brez teme in »use, kar sije, dela sence«. Tako se nadaljuje naslov albuma. Skratka, da se sploh razmišlja v tej smeri.

Ko sem razmišljala o tem vprašanju, sem bolj upala, da ste v tem času mogoče našli notranji mir, tako sem sklepala iz besed »use smo usi«, »nič zares ne umira« ... Da ste nekako našli način, kako razmišljati o tem svetu, ki je velikokrat grd in krut. Neki način življenja in razmišljanja, ki vas drži pokonci ... Je kaj na tem ali pa je to morda nekaj, kar je z vami že od prej?

Jani: Kot avtor tekstov lahko rečem, da sem res imel bolj umirjeno obdobje v teh letih, ko sem ustvarjal, ampak mislim, da se celo življenje učimo in da nikoli ne smemo nehati razmišljati o tem, kaj nam prinaša mir. 

Zelo me je presenetilo, ko sem v intervjuju s tabo, Jani, prebrala, da najprej nastanejo tvoje melodije in da nanje dodajaš besedila. Presenetilo me je, ker se mi zdijo besedila Bakaline Velike tako pripovedna, da sem sklepala, da se glasbena pripoved gradi okoli njih. Vsi instrumentalni prehodi, uvodi, recimo pri pesmi Prehod konkretno. Kako pravzaprav začnete pripovedovati z glasbo in z besedilom in kam vas to pripelje?

Jani: Zelo različno. Pri nekaterih pesmih, recimo pri Prehodu, je tudi Samo predlagal kar nekaj melodij, Dejan prav tako, nato pa sem jaz napisal besedila na to glasbo. Prehod se je sicer precej počasi sestavljal, mislim, da najbolj počasi do zdaj. Ene pesmi pa v celoti napišem jaz, jih v celoti odpojem in šele nato delamo muziko nanje. Ampak tukaj govorim o melodiji, na katero jaz pojem, ostalo glasbo seveda dodajo ostali glasbeniki. To je pač taka osnova, ki že na začetku določi intonacijo, osnovni ritem. 

Dejan: Jani ponavadi napiše melodijo in besedila, potem pa se odloči, komu iz benda bo to predal, da napiše harmonizacijo in postavi muziko. Običajno je to Samo ali pa jaz, včasih tudi Andrea. Zdi se mi, da tudi to precej vpliva na končno podobo pesmi. V tem bendu smo ljudje, ki smo skup gor rasl, to je skoraj tak naš življenjski projekt. Po drugi strani pa smo vsi iz zelo različnih svetov, a ne? To včasih ustvarja določene konflikte, ki se mi zdi, da so dobri, sploh za nastajanje muzike. Če jaz uglasbim Janijevo melodijo, bo pesem na koncu zvenela čisto drugače, kakor če bi jo uglasbil Samo ali Andrea. To je nekako drugi korak. Tretji korak pa je, da se vsi dobimo na vaji. In skoraj vedno se zgodi, da takrat ugotovimo, da manjka še kakšen del, in ta del je ponavadi zelo … progrockerski. To je potem čisto skupinsko delo, kjer se mi zdi, da pride ta bend res do izraza. Zato, ker delamo stvari skupaj na vaji in te vaje običajno trajajo dva dni – to pomeni, da jih v celoti preživiš skupaj, tudi zažuraš, kaj dobrega poješ. Pa tudi veliko nestrinjanja je. V bistvu morate vedeti, da ni vedno vse lepo, dostikrat se tudi skregamo. In dostikrat je potrebno toliko časa poskušati, kaj je dobro in kaj ni, da se na koncu res najde prava stvar. Pa še vsi smo zelo zahtevni in stremimo k temu, da dokler se vseh nekaj dovolj ne dotakne, dokler nimamo občutka, da smo prepričali same sebe, se sploh ne sprejme nobenih odločitev. Najprej moramo mi zares verjeti v to, kar naredimo, da lahko gre potem med ljudi. 

Jani: Potem je tu še snemanje pa ukvarjanje s posnetim zvokom ... Na tem največ dela Dejan, ampak svoje mnenje pa povemo vsi. 

So inštrumentalni deli, pri katerih vas zvočno odnese še kam dlje – konec pri Kriesni Nuoči recimo res zveni zelo progrockersko – plod skupnih improvizacij na neko osnovno melodijo? 

Jani: Zelo različno. Nekaj nastane iz improvizacije, nekaj je pa naštudirano, a ne? 

Samo: Ja, recimo ta del, ki ga omenjaš pri Kriesni Nuoči, je izpeljanka refrena. Jani je naredil melodijo za glas, potem sem jaz uredil bas, iz tega basa pa je nastal ta inštrumentalni del. Vsak, ki se priključi – in Matej in Andrea in Marjan, vsak izmed nas ustvari oziroma spremeni to idejo, ki je tam sama po sebi. Ko se vključi nov član, se zvok enostavno spremeni. To niti ni vse razumsko, včasih se stvari kar zgodijo in se jih posname. Potem pa se odločimo, da bomo nekaj takega poskusili narediti še naslednjič. Dopuščamo torej tudi neke vrste tako čarovnijo, ki jo prinese skupinska improvizacija, ker se ene stvari preprosto zgodijo. 

Jani: Ja. Pa tudi napake smo že uporabili na albumu.

Dejan: Za to imam zelo dober primer, ki ga lahko greste dejansko poslušat. Torej, snemali smo komad Suoča z Etno Histeria World Orchestra in vmes se pojavi inštrumental, ki je tako … zelo etiopski. Če se ne motim, je Andrea napisal to melodijo, a ne? In potem se jo je nekdo narobe naučil, mislim, da je šlo za napačen ton. Tisto, kar je napisal Andrea v notah, je bilo najbolj možno standardno. Sigurno bi rekli, da je zanič (smeh). Potem pa pride tisti ton in prav spomnim se njegovega nasmeha, ko je ugotovil, »o, tega pa nisem jaz naredil, ampak je ful dobro«. Dostikrat se torej zgodi kakšna napaka in iz tega nastane kreativno delo. To je v bistvu ful dobro, ker ti praktično ni treba nič narediti – razen da se zmotiš (smeh). 

Torej čim več motenja, kreganja, tu pa tam kakšna improvizacija, pri kateri te malo odnese, in to je to.

Jani: To je recept. (smeh)

Preden se bolj podrobno posvetimo še kakšni pesmi z novega albuma, nas ti, Dejan, lahko popelješ čez tokratni snemalni proces? Album Use Kar Sije je nastajal kar tri leta. 

Dejan: Kar se tiče produkcije, bi rekel, da se je lotevamo malo tvegano: snemamo tako kot Beatli, se pravi vsi v isti sobi, v krogu. To pomeni, da si kot tonski tehnik zelo omejen, zato ker vsi mikrofoni pobirajo vse, kar igrajo drugi. Hkrati pa omogočiš to, da lahko ljudje sedijo v isti sobi, se gledajo, pogovarjajo, in ko pride super moment, ga posnameš v živo. In ko uspe, vsi takoj slišijo, da je uspelo. Ker če je potrebno posebej nasneti bobne, bas in druge stvari, se je treba vedno znova zelo truditi, da vse uspe. Včasih izgubiš moment ali pa si na čustveni ravni dosegel kaj takega, kar se bo koga dotaknilo. Če pa smo vsi v isti sobi, pa zelo hitro vemo, ali je posnetek dober. Zato snemamo na tak način. In mislim, da se to sliši na plošči. Plošča je torej produkcijsko urejena, ni pa to kaka pop produkcija, kjer bi bilo vse čisto kontrolirano. Use Kar Sije smo snemali na tak način. Edino Jani je posebej posnel vokale, in sicer na čisto drugi lokaciji, v vasi Šebrelje, na Šebreljski planoti. Tam je čisto drugače snemati glasbo kot pa v sterilnem studiu, kot ga imam jaz. 

Jani: Ja, vokal smo nasnemavali posebej predvsem zaradi tega, da je bolj prezenten. 

Samo: Čeprav je treba povedati, da si ti pel z nami, ko smo snemali v studiu. Ta vokal se je potem samo umaknil in še enkrat posnel. Brez njegovega vokala in skupinskega snemanja si jaz ne predstavljam, da bi lahko naredili tako muziko. 

Zakaj ste za snemanje vokala izbrali prav Šebreljsko planoto?

Dejan: To je rodna vas mojega očeta, na stara leta se je vrnil tja gor, imamo eno tako majceno leseno brunarico, iz katere se vidi dobesedno od Blegoša do Matajurja, vmes pa še vsi Bohinjci. Zdelo se mi je, da je to takšno okolje, ki Janiju ustreza in zaradi katerega je bolj v svojem filingu. 

Jani, zate, ki si kmet, si predstavljam, da si ves čas zunaj. Kaj pa ostali člani Bakaline Velike, koliko časa imate zares za to, da ste v naravi in sami s seboj? Glede na to, kako pomembna je ta za vas, za vaše ustvarjanje in za to, kar ste. 

Samo: Zame je preživljanje časa v naravi zelo pomembno. Sploh v kaki bolj divji naravi. Zato si organiziram življenje tako, da ta čas preprosto imam, brez debate. Ne samo za inspiracijo in za vso glasbo, ki jo delam, ampak tudi za moje počutje. 

Jani: In plezanje. 

Samo: Ja, plezam tudi. Ampak tudi veliko hodim. Zdaj ko je megla v Ljubljani, grem, če sem le prost, hodit ven iz te megle, v hribe. In ko prideš domov, se počutiš čisto drugače, kot če bi bil cel čas v megli. Zavedam se, da je to na nek način luksuz, da si lahko tako organiziram čas, ker sem samozaposlen. Ko sem na turneji ali kje igram, pa seveda moram it igrat; ampak tega časa je še vedno veliko več kot pri nekom, ki ima običajno službo. Mislim pa, da gre to dvoje dobro skupaj – če želiš ustvarjati, si moraš vzeti takšne odklope. 

Dejan: Če grem še malo dlje od tega oziroma kar precej dlje, nismo vsi samo povezani z naravo, eden izmed nas je tudi lovec. Matej se je zadnjič pohvalil, da je prvič ustrelil žival. Če že govorimo o naravi, a ne. Jaz preživljam vsak mesec vsaj en teden na Šebreljski planoti, Marjan, bobnar, je ves čas na kolesu ali pa teče. V bistvu samo za Andreo, trobentača, ki je Italijan, sicer iz Rima, a živi v Gorici, ne vem. Ga moram prav vprašat. 

Jani: Zanj že to, da je prišel v Slovenijo, pomeni, da je v naravi. (smeh) 

Eksistencialne teme in komentarji o sodobni družbi so na vašem zadnjem albumu zelo subtilno vpeti v besedila. Od »ujeta ujeda bi umrla rada« pri Arlici do zgodbe o vojnah in človeški želji po nadvladi pri Prehodu. Pri Cajtu nas opomnite, da smo sami odgovorni, kako ravnamo s svojim časom in koliko nam ga bo na koncu ostalo, pri Keltiniji mi je zelo všeč verz o tem, kako smo danes »usak u svoj bajt«, ne glede na to, da nas je neprimerljivo več kot v davnih časih, pa še bi lahko naštevala. Zanima me, kaj je cilj Bakaline Velike pri ustvarjanju, kaj želite, da zares pride do poslušalca? Je aktivno prisotnega tudi kaj družbeno kritičnega, je to v ospredju ali pa so to teme, ki jih samo začutite in daste skozi glasbo iz sebe? 

Jani: Seveda je dobro podati kakšno sporočilo skozi glasbo, nočem pa biti vsiljiv in uveljavljati svojega mnenja kot edinega pravilnega. Jaz govorim o razmišljanjih na svoj način. V preteklosti sem veliko pisal o politiki, zdaj pa nisem v takšnem obdobju in s takimi občutki, da bi sploh čutil potrebo po tem, da bi koga prepričeval v svoj prav. Tako da bolj poudarjam stvari, ki so v teh novodobnih časih pozabljene, se pravi: premalo se zavedamo daljne preteklosti, iz katere izviramo. Načina življenja, ki so ga imeli še eno ali dve generaciji nazaj, ko je bilo res popolnoma drugače. Premalo se poudarja hvaležnost do samega življenja, do krajev, ki so nam podarjeni, in do vsega, kar nam daje narava. Takšna sporočila hočem podati. Hkrati pa so tu tudi temačne teme. Ampak smrt je neizbežna, čaka nas vse in tako pač je. Nesmiselno si je zakrivati oči pred tem. Zdi se mi, da če razmišljaš o vsem tem na en tak zdrav način, je to tako pozitivno sporočilo, ki ga lahko podaš. 

Samo: Jaz bi samo dodal, da je razlogov za opozarjanje ali kritiko, kolikor hočeš, ampak na koncu vidiš, da največ narediš sam s svojim delovanjem. Zdi se mi, da se tega marsikdo zaveda, da je veliko ljudje, ki pridejo do določenih spoznanj, ampak se niti ne izpostavljajo oziroma ne govorijo o tem. Da ne bo pomote, zelo spoštujem tudi ljudi, ki si to upajo oziroma ki si vzamejo energijo in čas za to, da govorijo. Ampak se mi zdi, da lahko s svojim iskrenim delovanjem narediš največ. S tem, kako živiš, in s stvarmi, ki jih ustvarjaš, tudi če direktno ne želiš kritizirati ali opozarjati na probleme, postane to neizbežno. Ker ko daš umetnost iz sebe, govori sama zase. Tudi o vsem tem

Če zdaj vpletem še svojo perspektivo poslušalke: zdi se mi, da je ta album tako močen ravno zaradi tega, ker naslika toliko lepih trenutkov. Pri Kriesni Nuoči nas z besedami »globok vdih« samo nežno opomnite, da zadihamo, ali pa z viškom pri Prehodu, ko naslikate, kaj bi lahko bilo, kakšni ljudje bi lahko bili. Tu se mi velikokrat zasolzijo oči, pa ne vem, ali zaradi tega, ker se nekako zavedam, da to ni mogoče, ali pa zato, ker je v meni še vedno upanje, da mogoče pa bi nekje nekoč lahko tako živeli. Res vidim veliko moč v takšnem načinu ustvarjanja in naslavljanja stvari. 

Jani: Hvala. 

Dejan: Včasih je potrebnih več sto let, da se zgodi kaj takega, takšna sprememba. Ampak že če pogledaš generacijo otrok, ki so se rodili staršem, ki so doživeli drugo svetovno vojno ..., ko je enkrat konec vojne, je verjetno čisto drugače. Ljudje drugače razmišljajo in občutijo veliko več miru, lažje si je zgraditi življenje, lahko se je poslušati … Svet deluje tako, da gre skozi določena obdobja in trenutno smo v takem obdobju, ki ga je nekako treba preživeti. Kaj nas še čaka, bomo pa videli. Mogoče ravno trpljenje velikokrat pripomore k temu, da ljudje začnejo spet razmišljati in se bolj povežejo med sabo. 

Samo: Zmeraj obstajajo problemi v določenem časovnem obdobju. Lahko se prepustiš tem problemom in zapadeš v eno tako nedelovanje in si rečeš, da tako je in nič ne moremo. Meni se to ne zdi najboljša opcija, ker na tak način pravzaprav daješ moč prav tem stvarem, ki jih v bistvu hočeš spremeniti. Druga opcija je, da ohranjaš neko upanje. Tudi če je najslabše možno, dokler obstaja upanje in človek živi s tem upanjem, hkrati daje to energijo od sebe. To se mi zdi, da je boljši način. Danes se to zelo pozna. Povsem smo bombardirani z negativnimi informacijami, hkrati pa se tudi v resnici okrog nas dogaja veliko negativnih stvari, naši pogledi na prihodnost bi lahko bili dokaj črnogledi. Ampak če poskušaš nekako živeti z upanjem, to avtomatično vpliva na vse okoli tebe. Tudi ti sam boljše živiš, če živiš na tak način. In tudi če smo mi totalni občutljivci velikokrat prizadeti, se mi zdi to v resnici daleč najboljša pot, ker dopušča spremembe. Oziroma spremembe so že tu, ker imaš ti upanje v sebi. 

Če se zdaj ozremo še nazaj v daljno preteklost: Jani, kdaj se je začelo tvoje zanimanje za arheologijo? Rezultate tega zanimanja lahko slišimo tudi na vašem zadnjem albumu.  

Jani: Moje zanimanje za arheologijo se je začelo, ko je starejši brat Gorazd našel prve kamenodobne artefakte na našem domačem pašniku.  Najbolj sem bil fasciniran nad tem, da v kraju, kjer živim, odkrivajo nove stvari iz davnih časov. To je bila prva najdba in prvo navdušenje. Potem sem še jaz sam po naključju našel keltske grobove. Tale o Keltinji se je zgodil pred nekaj leti, pred tem so bili odkriti že drugi grobovi. V tem obdobju se je območje tudi zaščitilo. Z arheologi se je naredil zelo majhen izkop, le par kvadratnih metrov, odkritih pa je bilo kar osem grobov, ki nam povedo ogromno o ljudeh, ki so živeli v teh stoletjih pred Kristusom. Ti podatki me res tako navdušujejo, da mi je to postalo kot droga. Sodelovati sem začel s tolminskimi arheologi, pa tudi z drugimi, in tako po naključju odkril že polno stvari. Ogromno najdb je tudi v naših gorah, kar me res fascinira. Na primer najdbe, ki kažejo na to, da so nad tolminskim Migovcem živeli, imeli hiške že v času starejše železne dobe. Na višini 1700m. To je neverjetno. In potem so tu stare zgodbe o nabiralcih železove rude, o lovcih … Vse se nekako povezuje tudi z živimi pripovedkami, ki so se ohranile vse do danes, na primer tista o zlatem Bogatinu. Arheologijo imam rad predvsem zato, ker je res oprijemljiva. Ko imaš pred seboj stvari, ki ti lahko jasno povedo, iz katerega obdobja so, in potem si lahko naprej ustvarjaš sliko. Zelo me zanimajo tudi te energijske zadeve, ampak sem precej bolj skeptičen glede tega, glede krogov recimo, in ko začnejo ljudje po svoje interpretirati stvari in pisati knjige o stvareh, za katere pač ne moreš vedeti, zakaj so se uporabljale. Tega pa res ne maram. 

Kaj pa duh Keltinje v sovi, ki prileti na domače dvorišče in ga z lahkoto začutiš?

Jani: To je pa umetniška svoboda. (smeh) 

Samo: Eno je to, kako ti osebno verjameš v nerazložljive stvari, drugo je stroka, nekaj pa je »strokovni« new age, ki se prevečkrat pojavlja in predvsem dobro prodaja.

Mislim, da če smo – tako kot pri katerikoli drugi stvari – zares iskreni sami s seboj, nam je lahko zelo hitro jasno, kaj zares občutimo, pa tudi, kaj je zares prav. 

Jani: Se strinjam. Jaz sem zelo prizemljen človek, se pa trudim, da si kdaj dovolim tudi samo začutiti stvari in sprejeti, da je tudi to okej. No, tega se šele učim. 

Torej nas bo naslednji album Bakaline Velike, če se lahko malo pošalim, popeljal v ezoteriko?

Jani: Ne, v ezoteriko zagotovo ne, kam pa, tega pa zaenkrat še ne vemo. Pustimo se presenetiti. 

Nastaja že kaj novega?

Jani: Pesmi pišem, ja, ampak nismo z njimi še nič delali. Mi je pa v veselje, da ljudje sprašujejo po novih stvareh. Zelo veliko nam pomeni tudi to, da so bili zadnji štirje predstavitveni koncerti razprodani. To nam je v veliko zadovoljstvo, tudi če govorimo, da nismo pop. (smeh)