Bolj kot upor nas je zanimala glasba

Nikoli ni prepozno, bi lahko rekli ob izidu debitantskega albuma in obenem edinca domače funk-rockovske skupine Marcus 5. Skupina namreč že štirideset let ne obstaja več, v času delovanja pa zaradi pomanjkanja sredstev ni dočakala konkretne samostojne izdaje. Na njen obstoj je opominjala samo kasetna kompilacija Alternativna AA scena in spomin na Novi rock ‘84, kjer se je skupini pridružila priložnostna pihalna sekcija. V Marcus 5 so namreč prisegali na alternativne oblike plesne glasbe in se niso počutili ogrožene od takratnih kulturnih sprememb, ki so jih narekovale nekatere nove opredelitve na domači sceni popularne glasbe. Zato skupine tudi nihče ni pogrešal, ko se je sredi osemdesetih razkrojila, fantje pa raztepli po drugih skupinah in projektih, od glasbe do filma. Spomini so presenetljivo oživeli letos jeseni, ko je izšla plošča, naslovljena kar z imenom skupine, in izpolnila prazno poglavje v arhivu razposajenih osemdesetih na Slovenskem. Z njimi se je spopadel kitarist Zvone Kukec. Nihče ni bil prepričan, kam bi nas vtaknil, zato smo izviseli. Za guruje punka na Radiu Študent smo bili nesprejemljivi, prav tako za urednike na Valu 202, ki so navijali za sredinski pop rock stila Hazard in Bazar. Marcus 5 smo obviseli nekje v nikogaršnjem ozemlju, nikjer nismo sodili v programsko shemo. Vendar nas to ni motilo. Sploh ne.     

Strela z jasnega, tako bi lahko pospremili izid albuma skupine Marcus 5. S tem mislim predvsem to, da je bilo treba izbrskati iz spomina, da je tam nekje nekoč obstajala skupina Marcus 5, kasneje pa je spomin nanjo bolj kot ne zbledel. Kako se je zgodba začela? 

Za tiste čase povsem klasično. Povezalo se je pet fantov, ki jih je združila in nekaj let družila želja po ustvarjanju glasbe. Želja po glasbi je bila naše vezno tkivo, kar se mi še danes zdi zelo pomembno. Tako preprosto je bilo prav vse: nobene filozofije, preračunljivosti ali uporništva, samo veliko vaje in karseda dosti nastopanja; in če bi se pojavila priložnost za to, bi se skladbe tudi posnelo in jih morda izdalo na nosilcu zvoka. V osemdesetih nam to ni uspelo, štirideset let kasneje pač.

 
Vseeno je treba poudariti, da skladba Brez besed, če si jo danes zavrtimo na gramofonu, moji generaciji zveni znano. Morda jo na prvi posluh ne znamo umestiti, se odločiti, komu pripada in od kod jo poznamo, vemo pa, da smo jo že slišali. Imela je redno rotacijo na Valu 202, bila pa je tudi drugačna od naše takratne alternativne ponudbe. Kje vse ste črpali ideje in kako ste se tako različni karakterji zedinili v zlitju funka in rocka?    

Kar se glasbenega izraza tiče, je bilo v skupini vzdušje vedno eklektično. Ideje smo pobirali od vsepovsod, predvsem pa na plesišču v Disku FV, ki nam je predstavljal nekakšna naša vrata v svet glasbe. Vsak teden si se  domov vrnil z vtisi o kaki novi skupini, ki si jo tam slišal. Naš prvi demo posnetek, Živiva svoje življenje, je tako imel prizvok skupin Joy Division in U2, potem pa smo bili že pod vplivom skupin Grandmaster Flash & Furious Five in The Sugarhill Gang, kar je še kako očitno v pesmi Nekoga drugega korak. Skladba Brez besed morda res zveni najbolj radiofonično, vendar ne bi mogel trditi, da nas je najbolj zaznamovala. Morda si so jo ljudje najbolj zapomnili, ker se je uvrstila na lestvico Stop Pops 20, vendar sem prepričan, da kasneje nihče ni več vedel in se tudi danes nihče ne spomni, kdo smo bili Marcus 5. Morda se z izidom albuma zadeva malce spremeni.     

Od kod izvira ta ljubezen do funk rocka? Ali je usodna privlačnost kakorkoli povezana s tem, da smo takrat v Jugoslaviji imeli priložnost videti skupini Talking Heads in Gang of Four?

Marcus 5 smo bili del alternativne scene, vendar s punkom nismo imeli nič. S punkerji, člani punkovskih skupin, smo se družili in prijateljevali, tudi nekaj skupnih koncertov smo imeli, vendar do sveta okoli sebe nismo gojili uporniškega odnosa. Punk nam je bil preveč klišejski in dolgočasen, zato smo se bolj naslanjali na skupini, kot sta Talking Heads in predvsem Gang of Four. Bolj kot upor nas je zanimala glasba sama.   

Kje ste se na začetku osemdesetih videli in slišali na domači sceni? Vemo, da je danes pri nas punk že kar preveč mitologiziran, o njem se kot po tekočem traku pišejo knjige spominov, snemajo filmi, o vzporednih zgodbah pa bolj kot ne molčimo.

Nihče ni bil prepričan, kam bi nas vtaknil, zato smo izviseli. Za guruje punka na Radiu Študent smo bili nesprejemljivi, prav tako za urednike na Valu 202, ki so navijali za sredinski pop rock stila Hazard in Bazar. Marcus 5 smo obviseli nekje v nikogaršnjem ozemlju, nikjer nismo sodili v programsko shemo. Vendar nas to ni motilo. Sploh ne. 

Kaj je botrovalo temu, da v obdobju delovanja skupine (1982–1985) niste izdali glasbenega medija z vašim naslovom? S tremi pesmimi ste sicer sodelovali na kasetni kompilaciji AA scena, to pa je bilo bolj ali manj vse.

Najbolj enostavno – nismo imeli dovolj materiala. Pridno smo skladali, vadili in nastopali, snemali pa smo v primerih, ko smo s strani RTV-ja dobili naročilnico, da gremo v studio lahko posnet kakšno skladbo. Te trenutke smo izkoristili in v danem terminu posneli dve ali celo tri skladbe. Bili smo namreč zelo uigrani in pripravljeni. Material se je počasi nabiral, vendar so se zadeve med nami začele krhati, saj se je pojavilo več idej, v katero smer naj bi zavili. Te smo kasneje udejanjili v drugih skupinah. Po teh je moč razvozlati, kam je znotraj skupine Marcus 5 koga zanašalo.  

Ali se kje skrivajo še kakšni posnetki skupine Marcus 5, za katere trenutno ne veste, ali pa je s to ploščo zgodba zaokrožena?

Kolikor sem seznanjen, je to to! Povsem na koncu sta Jani (Hace, op. ured.) in Vinči (Vogue Anžlovar, op. ured.) še nekaj eksperimentirala, vendar za njima ni ostalo nič otipljivega; zgolj eksperiment brez kakega cilja. Prvotna zasedba, tista iz leta 1982, je bila najbolj zagnana in škoda je, da za njo, se pravi za nami, ni ostalo več sledi. Če bi imeli takrat malce več pameti in razuma, da bi vztrajali še nekaj časa, sem prepričan, da bi naredili še veliko dobre glasbe. Tako pa ... Da bi danes kaj dosneli ali nasneli, to pa v luči izdaje albuma prav tako ni prišlo v poštev. Vinčija in Fredija (Vargazon, op. ured.) ni več, s kom drugim posneti skladbe pa bi bilo nepošteno do njiju in nas. Obstajala je skopa ideja, da bi ponovno posneli Živiva svoje življenje, vendar smo raje, kolikor je bilo to mogoče, obstoječi posnetek s pomočjo tehnologije obdelali z nekaterimi drobnimi kozmetičnimi popravki. Tu se je zgodba zaključila. 

Če vaše kariere obrnemo od danes nazaj v osemdeseta, je bila Marcus 5 svojevrstna superskupina. Sestavljali ste jo namreč posamezniki, ki ste se kasneje uveljavili drugje, ne samo na glasbenem terenu, ampak tudi filmskem.    

Ravno to je pokazatelj naše notranje eklektičnosti in nenazadnje plodne napetosti, ki je pisala našo glasbo. Vsakdo izmed nas je vlekel na svoj konec, a smo za kratek čas našli poenoteno vizijo, ki se je kanalizirala skozi posnetke. Fredi je bil vrhunski bobnar, o njem bi zagotovo še marsikaj slišali, če ne bi prezgodaj umrl. Takrat seveda nismo tako razmišljali. Kakšna superskupina? Bili smo le mulci z željo po igranju. Kasneje pa se je nedvomno pokazalo in izkazalo, kakšen potencial se je skrival v vsakem od nas.   

Ali nedavni izid albuma lahko tolmačimo tudi kot popravo krivic?

Poetično ja, drugače pa ne. Stvari tečejo naprej in obdobje Marcus 5 je danes lep spomin, ki se je za trenutek znova prebudil. Ko nas je pred časom poklical Primož Pečovnik iz Matrix Music z namero, da bi naše posnetke objavil na albumu, sem se najprej vprašal, kako se je sploh spomnil na nas. V obdobju delovanja skupine je bil glasbeni urednik na Radiu Študent in že takrat je v nas nekaj prepoznal. Spomnim se, da je naše posnetke na črno, subverzivno uvrščal v programsko shemo. Nad odzivi sem presenečen. Res me je presenetilo, koliko ljudi se je odzvalo na ploščo. Prepričan sem bil, da smo v glasbenih krogih povsem pozabljeni, a očitno sem se motil. Marsikateri spomini so se mi prebudili na tisti čas, na prvo polovico osemdesetih. Po drugi strani sem naše posnetke predvajal mlajšim glasbenikom, s katerimi se srečujem v svojem studiu, in jim povedal, da so to nažigali mulci, ki so bili leta 1982 stari med sedemnajst in dvajset let. Vsi po vrsti so bili presenečeni, kar me še posebej navdušuje.   

Če postavim malce provokativno vprašanje: ali bi danes, po vsej kilometrini, bili sposobni narediti takšne, ne boljših posnetkov? Da bi bil tako kot takrat v njih odtisnjen entuziazem, celo kanček naivnosti in tehnična nepopolnost?

 Težko, zelo težko. Vsaka zadeva sodi v neko obdobje in tam ostane. Danes obstaja množica bendov, ki načrtno gojijo retro zvok, vendar delajo drugače, kot smo to počeli mi. Tehnologija je namreč zelo napredovala, drugi standardi so. Naše pesmi je treba poslušati s časovno distanco. Če bi danes naredili takšne posnetke, bi zagotovo dejali, v redu je, imamo super demo posnetke, sedaj gremo pa zares. Všeč mi je, da so posnetki ostali takšni, kakršni so. Ničesar ne bi spreminjal, odvzemal ali dodajal. So odtisi in sledovi časa, kje smo bili Jani, Borut (Kržišnik, op. ured.), Fredi, Vinči in jaz v tistem trenutku – s poudarkom, da smo zadevo vzeli še kako zares.     

Da ste mislili resno, vsekakor dokazuje povabilo in nastop na prireditvi Novi rock ‘84, kjer ste se okrepili s pihalno sekcijo. Večina skupin, ki je nastopila na Novem rocku, je upala na neko prihodnost, vi ste se pa na njem nekako izpeli in počasi razšli. 

Novi rock je bil odskočna deska, o tem ni dvoma. Takrat namreč ni bilo družabnih omrežij, kjer danes lahko narediš kariero samo s telefonom. Žal tega nismo znali izkoristiti. Leta 1984 smo bili z glavami že drugje, počasi smo se že razhajali v pogledih. Izgoreli smo v željah – in če si skregan z realnostjo, te zna to tepsti.    

Ali obstaja upanje, da se v kakšni kleti ali na podstrehi skrivajo še kakšni pozabljeni posnetki skupine Marcus 5?

Ne, ne verjamem. Tudi pesem Živiva svoje življenje, ki smo jo posneli v kleti študentskega naselja z legendarnim Bobanom kot tonskim mojstrom, se je ohranila samo kot demo posnetek. Obstala je pri meni, na neki zeleni BASF kaseti, ki sem jo imel shranjeno pri tašči na podstrehi. Ko smo iskali in nabirali material, sem jo izbrskal iz škatle. Vsi posnetki so bili na njej, le pri tej pesmi je bila kaseta poškodovana. Da bi na novo posneli skladbo, ne bi imelo smisla, saj nismo kompletni, smo pa s pomočjo tehnologije posnetek kolikor toliko restavrirali in ga na ploščo uvrstili kot bonus demo posnetek s pripisom, da je snet s poškodovane, štirideset let stare kasete.