Danes poslušamo: Blaž Arnič

Blaž Arnič se je rodil 31. januarja 1901 v Strmcu nad Lučami v zgornji Savinjski dolini. V zaselku samotnih gorskih kmetij nad Lučami Blaž in njegovi sorojenci niso hodili v šolo. Blaža je osnovnošolskega znanja naučila kar starejša sestra Micka. Tako je otroštvo in mladost preživel na rojstni kmetiji pod Raduho – kraj, ki je Blaža nadvse navdihoval. To je oblikovalo njegov značaj in njegovo glasbeno govorico.

Prva glasbena znanja je Arnič pridobil v krogu domačih. Bil je samouk na instrumentih, na raznih srečanjih pa je družbo razveseljeval z igranjem na harmoniko. Močno ga je pritegnila glasba pri cerkvenem bogoslužju, orgle je tudi kasneje imel za najpopolnejše glasbilo, poleg človeškega glasu. 

S študijem glasbe je začel po prvi svetovni vojni na orglarski šoli v Ljubljani pod mentorstvom Stanka Premrla. Svoje prve skladbe - cerkvene zborovske pesmi -  je napisal nekje do leta 1924. Skladbe izražajo radost in vznesenost ob Kristusovem rojstvu in vstajenju (npr. Pastirci, iz spanja vstanite nocoj; Jezus, premagavec groba), ter orgelske skladbe (Koncertni preludij). Skladatelj jih je sam tudi izvajal.

Z vpisom na ljubljanski konservatorij je znanje nadgrajeval pri predmetih kompozicije in orgelske igre pri Lucijanu Mariji Škerjancu in Stanku Premrlu.

V mladih letih oz. še nekaj časa po vojni je skladateljev opus obsegal komorna dela. Med študijem je nastal med drugimi tudi prvi klavirski Trio, op. 6 (1929).

Študij je nadaljeval na Dunaju na Neues Wiener Konservatorium (1930), kompozicijo pri skladateljih Egonu Lustgartnu in Eugenu Zadórju, dirigiranje pri Rudolfu Niliusu.

Ob sklepu študija na Dunaju se vedno bolj uvaja v simfonično ustvarjalnost. V letu 1932 nastane Uvertura h komični operi, op. 11 (prvotni naslov Uvertura), stavek v sonatni obliki s povzemajočim fugatom, ki ga označujeta prepričljiv simfonični prijem in vedra vsebina.

Leto kasneje je nastalo delo Memento mori, op. 14. Prvotno orgelsko skladbo (nastala je 1933) je skladatelj predelal za orgle, dve trobenti, dva rogova in timpane in orkester (1934).

Pot ga je vodila na otok Brač, natančneje na Bol, kjer je od leta 1934 do 1935 poučeval na gimnaziji.

Leta 1936 je nastala simfonična pesnitev Ples čarovnic. Omenjena pesnitev temelji na motivu o nevernem hlapcu, ki je na veliki cerkveni praznik dvakrat grešil. Izrezal si je lesene cokle, da bi šel zvečer vasovat, a ga na poti domov ujamejo in kaznujejo čarovnice. Potegnejo ga v divji ples, v katerem obrabi in razbije cokle in pleše do onemoglosti. Reši ga jutranji svit, ko čarovniški urok pojenja.

Svoje znanje je izpopolnjeval tudi v Varšavi in v Parizu med leti 1938 – 1939.

V letih 1940-1943 je poučeval na srednji šoli Glasbene matice v Ljubljani. V tem času leta 1941 napiše Simfonijo št. 5, Partikularna op. 22 (prvotno imenovana Vojna in mir). Vojno tematiko je obdelal še v svoji zadnji simfoniji Vojna in mir, op. 63.

Tudi sicer Arniča označujemo kot plodovitega slovenskega skladatelja simfonij, napisal jih je kar devet.

Njegovo ljubezen do domače zemlje in domoljubnost v simfonični niz povezujeta tretja in osma simfonija. Osma simfonija Na domači grudi, op. 40 je avtobiografska in osebna. Skladatelj stavke tudi izvirno poimenuje Prebujenje, Mati, Utripi, Na domači grudi. Groharjeva slika Sejalec pa na nek način vpliva na nastanek zadnjega stavka. V njem ritmično sledimo koraku in hoji po občudovani domovini, izmenjaje med umiritvami in idilo s ptičjim petjem, ter dramatičnimi stopnjevanji do himničnega, zmagoslavnega sklepa.

Od leta 1945 je bil zaposlen kot redni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Največji del svojega opusa je ustvaril ravno v tem obdobju.

Prvi polet, op. 52 (1955), simfonična pesnitev za klavir in orkester, je simfonični koncertantni stavek, pisan v sonatni obliki.

Skladatelj je napisal kar 10 simfoničnih pesnitev, poleg omenjenih še: Zapeljivec, op. 19, 1939, Pesem planin, op. 20, 1940, Pričakovanje, op. 26, 1943, Gozdovi pojejo, op. 27, Povodni mož, op. 38, 1950, Divja jaga, op. 53 prva verzija 1956, op. 72 druga verzija 1965–66 Pastoralna simfonična pesnitev, op. 65, 1960  ter Temporalna simfonična pesnitev, op. 78, 1969

Leta 1957 je nastala Suita o vodnjaku, op. 56.

Med koncertantnimi deli sta bila izvedena dva violinska koncerta: Koncert za violino in orkester [št. 1], op. 41 in [št. 3], op. 73 (1966); Koncert za violino in mali orkester, op. 59 (1958), je pogrešan; sledijo koncerti za flavto, godala, harfo in čelesto, op. 54 (1956), za klarinet, op. 69 (1963), in za violo, op. 75 (1967).

Dan po tem, ko je dopolnil 69 let, je umrl v prometni nesreči.

Naj ta pregled del, ki temelji predvsem na posnetkih, ki jih je moč dobiti na Youtubu doseže, da si skladbe zavrtite večkrat in začutite moč Arničeve glasbe. In če mislite, da je glasba Blaža Arniča preveč abstraktna za poslušalca, naj zaključim z njegovo mislijo: »Nekje sem prebral, da je glasba abstrakten pojav. Sam sem povsem drugega mišljenja. Na glasbo gledam kot na enega najmočnejših izrazov človeških čustev. Glasba je tista vrednota, ki človeka plemeniti in zato tudi ne more biti abstraktna. Človeku mora dati doživetja, ne sme se naslanjati zgolj na razvoj muzikalnih principov. Če bi razumel glasbo kot abstrakten pojem, bi negiral čustva. Vsa moja čustva in občutja pa se oblikujejo na domači grudi. Le tako nastane lasten izraz, svojstven glasbeni jezik, ki ga je mogoče ustvariti le v stiku z domačo zemljo«.

Več informacij lahko najdete na našem portalu MOMUS.