Danes poslušamo: Marij Kogoj

Uredništvo: Kogoj je v pogovoru z Josipom Vidmarjem za knjigo Obrazi povedal, da jim je oče umrl v začetku leta 1898. Po njegovi smrti je mati tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila. Rešili so jih in kot sirote poslali v očetov rojstni kraj, v Kanal, kjer je zanje skrbela občina. Z življenjem in delom Kogoja se je precej ukvarjal tržaški skladatelj Pavle Merku. Kogoj se je rodil 30. septembra 1892 v Trstu kot tretji otrok Štefana Kogoja, kolarja iz Kanala, in Tržačanke Angele Filippini (ob poroki je imela komaj petnajst let). Pri krstu je dobil ime Julij (Dante Alojzij – po botrih). V starosti treh let je zbolel, a vrste bolezni niso ugotovili. Morda je to pustilo posledice za njegovo poznejšo duševno bolezen. Marij, četrti otrok Kogojevih, je bil rojen 27. aprila 1895, umrl pa je 31. januarja 1896 zaradi meningitisa. Po spletu naključij sta se rojstna lista otrok zamešala. Na odprta vprašanja glede Kogojeve identitete najdemo odgovore v Muzikološkem zborniku, l.14, 1978 v prispevkih Pavla Merkuja in Ivana Klemenčiča.

V glasbo je Marija uvajal učitelj in pevovodja Mihael Zega v Kanalu. Jeseni 1914 se je namesto v osmi razred gimnazije vpisal na Akademijo za glasbo na Dunaju, ki je bil takrat središče glasbenega ekspresionizma. To leto je bila v reviji Novi akordi objavljena tudi njegova mala umetnina, skladba za mešani zbor Trenutek.

Marij Kogoj: Trenutek

Uredništvo: Pri Franzu Schrekerju se je učil kontrapunkta, pri Arnoldu Schoenbergu pa instrumentacije. V Ljubljano se je vrnil poln idej o preobrazbi slovenske glasbe. Sprva je bil vpliv njegovih profesorjev še velik, a kmalu je razvil svoj lasten umetniški izraz. Zasledimo ga že v zgodnjih skladbah kot je Requiem za zbor.

Slovenski oktet - Marij Kogoj: Requiem

Uredništvo: Doma so mu priznavali znanje, a zaželen ni bil. Kratek čas je bil korepetitor v ljubljanski Operi, na Glasbeni matici je predaval zgodovino slovenske glasbe. Njegov glasbeni opus je po številu najbogatejši v zborih. Obsega kakih 35 pesmi za mladinski, moški, ženski in mešani zbor. Po sodbi glasbenih poznavalcev so kot umetnine največ vredni mladinski zbori. »Gre za skladbe, ki jih je, nemara sploh edine, napisal Kogoj brez velikih priprav, popravkov in dolgotrajnega, mučnega iskanja najboljšega izraza prvotni zamisli, za pesmi brez instrumentalne instrumentalne spremljave, namenjene enemu, dvema, le redko trem glasovom, skratka za najbolj čisto vokalno glasbo, ki je ne dopolnjujejo in ne omejujejo harmonske, ritmično-metrične, oblikovne in barvne sestavine večjih kompozicijskih zasnov, celo zahteve običajnega zborovskega stavka ne.« (Borut Loparnik, Muzikološki zbornik, 1969)

Ženski komorni zbor ČarniCe - Marij Kogoj: Zvončki (V kraljestvu palčkov, 2005)

Uredništvo: Tudi klavirske skladbe Marija Kogoja so prepoznavnost in vrednost dosegle prej na tujem kot doma. V reviji Dom in svet, l. 35 11-12, 1922, se je avtorju zapisalo: »Marij Kogoj: Piano. Umetniška založba »Treh labodov«. O teh klavirskih skladbah poroča glasbeni list »Sveta Cecilija« v Zagrebu sledeče: »Marij Kogoj: Piano, šest klavirskih kompozicij v dveh zvezkih. Kogoj velja za enega najradikalnejših modernistov glasbene Ljubljane. Vsak zvezek obsega tri krajše klavirske skladbe, ki so stilistično med seboj povezane v suitsko celoto. Kogoj se močno poslužuje modernih harmonskih izraznih sredstev, njegove skladbe so vse pretkane z živo polifonijo, kljub temu pa ostane njegovo tematično delo vedno jasno in razumljivo, ritmika izrazita in interesantna. V celoti nam kažejo predstoječe skladbe, da ima avtor mnogo smisla za efektne kontraste, gradacije in živahne barve, ki tu in tam spomnijo na orkester. Upamo, da bo te kompozicije od naših pianistov kdo prihajajočo sezono prednašal, da jih spozna tudi naša širša javnost, ker so iste to zaslužile.« — Kritik (Lujo šapranek-Kavič) govori še o Kogojevih zborih in pravi, da bodo hrvatski naprednejši zbori lahko obvladali težkoče, ki so v njih, in jih z zbori Srečka Koporca vred priporoča. Sploh se mnenja o Kogojevi muziki, v kolikor prihajajo izven Slovenije, kaj čudno ujemajo v tem, koliko tehta.«

Ivan Skrt - Marij Kogoj: Bagatelles

Uredništvo: Kogojev komorni opus je majhen. Prvo delo je Andante za violino in klavir. "Zavoljo bistvene danosti njegovega muzikalnega mišljenja, je 122 taktov te fantazije izrazito nevirtuozna, koncertantno neučinkovita glasba. Svojo moč in ustvarjalno samobitnost razkriva zgolj v intimnem čustveno-tonskem svetu, docela v skladu z avtorjevim prepričanjem, da je glasba iz svoje snovi razvita umetnost...", se je zapisalo Borutu Loparniku v Muzikološkem zborniku l. XI, 1975. Kljub prvotnemu odporu pa je skladba kmalu dobila sloves najboljšega domačega dela in postala ena redkih, po katerih so posegali izvajalci že med obema vojnama.

Črtomir Šiškovič - Marij Kogoj: Andante (Complete Works for Violin & Piano, 1994)

Uredništvbo: »V umetnosti je glavno: kdo piše. Kako naj umetnik piše, to odločujeta njegov okus in njegovo nagnjenje. Ali naj opisuje stvari, kakršne so, ali stvari, kakršne naj bi bile, to je njegova stvar in je popolnoma vseeno. Velik umetnik bo zadel pravo v vseh slučajih, ki se mu bodo nudili (slučaji, ki bi mu jih storili drugi, ga ne morejo zanimati). Če mu bo do tega, bo znal ustvariti umetnino tudi s tem, da stvari opiše, kakršne so. Ali bo z opisovanjem izrazil kaj globljega, pomembnejšega, lepšega, ali pa bodo stvari umetno opisane in umetniško razvrščene. Morda bo v umetnini tudi vse to strnjeno. Golo opisovanje, zgolj podajanje zunanjih stvari pa je neumetniško in je kakor fotografija. Umetniško postane ravno s tem, da ji dodamo nekaj iz lastnega, ki je umetno, a obenem tudi umetniško!.« (Marij Kogoj, Dom in svet l. 31 1-2, 1918)

Višek svoje umetnosti je Kogoj dosegel z opero Črne maske na dramsko besedilo ruskega pisatelja Leonida N. Andrejeva. Zgodba prikazuje more in blodnje človeka, ki se bori sam proti sebi, proti svetu, proti vsemu. Na ples v maskah nepovabljene pridejo črne maske, ki se poigravajo z glavnim junakom Lorenzom. Maske ugašajo bakle, prostor postaja vedno temnejši. Opera je doslej doživela štiri postavitve: krstna uprizoritev je bila leta 1929, druga leta 1957, tretja leta 1990 v Cankarjevem domu, novo redakcijo pa je pripravil dirigent Uroš Lajovic in je  prvo uprizoritev doživela v Mariboru v začetku leta 2012. Po prvi uprizoritvi l. 1929 je Stanko Vurnik v reviji Dom in svet (l. 42, št. 7) zapisal: »Romantično svetobolje, odeto v temno simboliko po francoskem vzorcu začetka našega stoletja, je v tej drami nanizalo za glasbenika vrsto pripravnih grotesknih scen z močno sugestivnim občutjem in subjektivističnim, miselno simbolnim izrazom. Kogoj, po svojem umetnostnem naziranju nagnjen k simbolizmu in ekspresionizmu, je tem rajši segel po tej snovi, ker je večkrat v njej glasba zahtevana. Mogel je tudi dati v takem delu duška svoji težnji po fantastičnem, grotesknem, čudnem in skrivnostnem, ki je lastna ekspresionistom okrog vojne in po vojni.«

SNG Opera in balet Maribor, SNG Opera in balet Ljubljana - Marij Kogoj: Črne maske

Uredništvo: »Ko je 25. februarja 1956 v domu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani umrl enainšestdesetletni skladatelj Marij Kogoj, je bilo število tistih, ki so se docela zavedali, kdo je s Kogojem preminil, zelo majhno. Na zadnji poti so ga spremili nekateri znanci, ki so mu bili blizu v letih njegovih borb za umetnostno izpoved, spremili so ga skladatelji, ki so poznali njegova dela pa tudi njegovo usodo. Javnost pa je pri tem stala daleč ob strani in zlasti mlajši rod, pa naj je pripadal tem ali onim umetniškim strujam, ni vedel, koga smo polagali v grob. Vzrok za to ni samo v običajni trpki poti slovenskega umetnika-ustvarjalca, ki ga priznamo navadno šele po smrti, ko se nam odpro oči za njegovo vlogo v ogromnem, raznovrstnem in po svoje čudovitem liku naše kulture. Vzrok za nepoznavanje Kogoja in njegovega dela je še drugje. Pri njem gre še za prav posebno težko usodo, saj mu je neozdravljiva bolezen že pred petindvajsetimi leti preprečila nadaljnje snovanje.« Marijan Lipovšek (Naša sodobnost l. 9,1956).

Več informacij lahko najdete tudi na portalu MOMUS.

O uprizoritvi Črnih mask v Mariboru lahko berete v Odzvenu.

Esej muzikologa Gregorja Pompeta o operi Črne maske v Odzvenu.