Earzoom 2017

Miha Ciglar je študiral kitaro in saksofon. Leta 2009 je diplomiral na avstrijskem IEM-u, vmes pa se je vzpostavil kot suveren avtor v polju sodobnega komponiranja tako za različna, pogosto predelana glasbila kot tudi elektroakustične in računalniške glasbe. Pri svojem delu se je vedno dotikal mej zgolj glasbenega in vse bolj vstopal tudi v polje interdisciplinarnega, kjer se avdiovizualne instalacije in interaktivni plesni performansi srečujejo v vmesju med znanostjo, tehnologijo in umetnostjo z glasbo. Z ustanovitvijo nevladne organizacije IRZU (Institut za raziskovanje zvočnih umetnosti) in festivalom EarZoom, v okviru katerega je nastala teoretska platforma Teorije in prakse sodobne glasbe, je močno zarezal v našo zvočno krajino, in to predvsem na področju sodobne klasične glasbe, elektronske in elektroakustične glasbe ter tehnoloških inovacij, ki jih danes nadgrajuje pod okriljem podjetja Ultrasonic Audio Technologies. V tem okolju je razvil usmerjeni zvočni Acuspade in taktilno elektronsko glasbilo Syntact. V njegovem delu se institucionalno druži z neinstitucionalnim, akademsko s podtaljem ter tehnološki razvoj v okviru inštitucij z DIY pristopi. V devetih letih delovanja je festival gostil množico glasbenikov, skladateljev in teoretikov, leta 2012 je celo gostil 37. Mednarodni kongres računalniške glasbe ICMC ter tri leta kasneje še mednarodni Music Tech Festival. V okviru festivala in IRZU-ja je Ciglar gostil številna znana imena, med njimi kontroverznega mlajšega nemškega skladatelja Johannesa Kreidlerja pa prodornega ameriškega pisca, glasbenika, umetnika, kuratorja in profesorja Setha Kima Cohena ter njegovega nemškega kolega Diedricha Diederichsna, ameriško avtoriteto na področju ustvarjanja »naredi-si-sam« elektronike Nicolasa Collinsa, avstrijskega skladatelja Petra Ablingerja in številne druge, ki v zadnjih letih zaznamujejo tokove sodobne glasbe in zvočnih umetnosti ter razmišljanj znotraj nje. Letos bo festival potekal 20. oktobra (več o programu najdete TUKAJ) v prostorih MSUM-a in Cankarjevega doma. Na njem bodo predavali in nastopili ameriški duet violončelov Feedback Cell ter Alice Eldridge in Chris Kiefer, ki igrata na modificirani, z zvočniki in senzorji opremljeni violončeli, pa domači kontrabasist in improvizator Tomaž Grom s solističnim elektroakustičnim nastopom, Japonec Atau Tanaka, v čigar nastopu se bodo gibanje, telo, zvok in senzorični vmesnik križali s performansom in glasbo, pa švicarski glasbenik in razvijalec odprtokodnih digitalnih glasbil Hanspeter Portner, ki bo predstavil glasbilo Chimaera, ter domači glasbenik, oblikovalec zvoka in programer v okolju MAX/MSP Andrej Kobal s svojim programskim orodjem GranuRise za oblikovanje zvoka v realnem času. S Ciglarjem smo se pogovarjali o festivalu in o njegovih odmevih in valovanjih pri nas.  

V preteklosti je bil festival EarZoom ena od osrednjih manifestacij dela IRZU-ja, ki je s predavanji, izobraževanji, nastopi in demonstracijami utelešal srž zanimanj znotraj IRZU-ja in tvojega lastnega ustvarjanja. Kakšna je bila prvotna ideja pri formiranju IRZU-ja in festivala in kje se nahajata danes?

Po izkušnji študija zvočnega inženiringa na IEM-u (www.iem.at) v Gradcu sem dobil idejo, da bi takšna znanja oziroma pristope v izobraževanju, raziskovanju in produkciji pomagal vpeljati tudi pri nas. Podobno kot sem to spoznal Avstriji, sem si želel te vsebine pripeljati na sistemsko raven javnih institucij – predvsem izobraževalno-raziskovalnih. To je bila osnovna ideja IRZU-ja. Festival EarZoom je bil sredstvo promocije teh vsebin in kanal, po katerem sem lahko pokazal prakse iz tujine ter hkrati ustvarjal dialog med tujimi in lokalnimi akterji. V petek bomo doživeli deveto in zadnjo edicijo festivala EarZoom, IRZU pa s tem do nadaljnjega ustavlja delovanje.

Ena od tvojih osrednjih ambicij je bila vzpostaviti »uradni« izobraževalni model v našem prostoru predvsem na področjih, ki pri nas v uradni izobraževalni glasbeni in tehnološki krajini ter v nevladnih organizacijah ni zastopan. Žal za kaj takega v pristojnih inštitucijah v polju znanosti in kulture ni bilo dovolj posluha. Se ti zdi, da se je na tem področju pri nas v teh letih tvojih prizadevanj vendarle kaj spremenilo?

Stvari se nenehno spreminjajo. Prihajajo novi akterji, ki s svojim delom in pristopi vnašajo spremembe. Na sistemski ravni pa, kolikor vem, stvari še zmeraj ostajajo bolj ali manj nespremenjene.

V zadnjih dveh letih se je festival skrčil na en dan, tudi program je s predavanji v MSUM-u in koncerti v Cankarjevem domu bolj osredotočen. Kako si ga sestavil letos in kaj nam ponuja tako na ravni kreativne in inovativne rabe tehnologije kot na konceptualnih ravneh glasbenega in zvočnega ustvarjanja?

Festival je v devetih letih zavzemal različne formate in obsege. Med največjimi je pomembno izpostaviti leto 2012, ko je EarZoom gostil Mednarodni kongres računalniške glasbe ICMC, ter leto 2015, ko je potekalo sodelovanje s festivalsko platformo Music Tech Fest. V zadnjih letih zaradi nenehnega zmanjševanja sredstev žal ne presežemo enodnevnega dogodka, pa vendar ostaja vsebinski fokus še zmeraj na predstavljanju novih tehnologij in novih pristopov h glasbeni kompoziciji in improvizaciji.

Na njem bodo nastopili dvojec Feedback Cell, znani japonski ustvarjalec in raziskovalec Atau Tanaka, Hanspeter Portner ter naša Tomaž Grom in Andrej Kobal. Kje pri nas danes prepoznavaš podobne pristope, kot so jih v EarZoom v preteklosti in danes vnašali tuji ustvarjalci?

Težko je pokazati na konkreten vpliv, ki ga je festival imel na lokalno okolje. Mladi ustvarjalci na tem področju, kot je na primer Andrej Kobal, se vsekakor zmeraj znova pojavljajo in veseli me, da vsako leto spoznam kakšnega novega skladatelja, ki ga začenja zanimati polje tehnološko podprte glasbe, razvoj novih orodij za glasbeno izražanje in raziskovanje novih konceptov glasbene kompozicije. Vsekakor pa ima to polje v Sloveniji neko specifiko in svojstveno zgodovino, ki vpliva na vse, kar nastaja na novo, in ki kljub iniciativam, kot so IRZU in EarZoom, daje zelo različne rezultate v primerjavi z drugimi državami po svetu, kjer je vključenost tovrstnih vsebin v akademsko in/ali raziskovalno-izobraževalno okolje na višjem nivoju. To sem sicer zmeraj zelo cenil. Z IRZU-jem sem želel pokazati, da obstajajo še drugi zelo zanimivi pristopi in znanja, ki pa brez javne institucionalne podpore zelo težko uspevajo.

V letih svojega delovanja si pod okriljem IRZU-ja in EarZooma gostil številna imena, ki so v zadnjih letih zaznamovala miselne in ustvarjalne tokove v sodobni glasbi in zvočni umetnosti. Če jih naštejem nekaj: Seth Kim-Cohen, Johannes Kreidler, Peter Ablinger, Nicolas Collins, Diedrich Diederichsen itd. Ali spremembe, nove pristope in paradigme, ki jih zastopajo omenjeni, v zadnjih letih opažaš tudi pri nas?

Velik presežek, ki ga na tem mestu zagotovo moram izpostaviti, je nedavno objavljena knjiga Slavne neznane Nine Dragičević. Res me veseli, da sem skozi knjigo spoznal avtorico, ki tako odlično povezuje zgodovino družbeno-političnih dogajanj in s tem povezanega razvoja glasbenega izvajanja in kompozicije. Nina je sama aktivna glasbenica in organizatorka festivala zvočnih umetnosti Topografije zvoka, ki se je na sceni letos pojavil prvič. Vse to je izredno pozitivno in me navdaja z neko evforijo nad novim dogajanjem na naši zelo posebni in progresivni glasbeni sceni.

V zadnjih letih si se posvetil razvoju usmerjenega zvočnega acuspada in taktilnega vmesnika syntact. Tu so se lepo povezala tvoja pretekla umetniška ustvarjanja ter tehnološka in znanstvena znanja, kar vse si nato vnesel še v svoje ustvarjanje v različnih zvočnih kontekstih. Zadnje čase te opažamo pri sodelovanjih z Robertino Šebjanič in v projektu Dreja Hočevarja. V kolikšni meri je Miha Ciglar še ustvarjalec in kaj ga v umetnosti še intrigira?

Acouspade in syntact sta rezultat raziskovalno razvojnega dela, ki smo ga izvajali v okviru IRZU-ja. Veseli me, da sem v enem trenutku lahko pokazal, kaj konkretno pomeni razvoj tehnologije na področju zvoka. Tako acuspade, gre za hiper direkcijski zvočnik, kakor tudi syntact, ki je vmesnik za brezkontaktno taktilnost, uporabljam (zlorabljam) v svojih kompozicijah in nastopih v živo. Da gre pri teh produktih res za tehnološke inovacije, pa dokazujemo v podjetju Ultrasonic, ki je bilo ustanovljeno leta 2011 z namenom nadaljnjega razvoja in trženja omenjenih produktov. Težko rečem, kaj konkretno me v umetnosti intrigira, in svoje udejstvovanje v umetnosti težko vidim ločeno od mojih udejstvovanj na drugih področjih. Kljub temu da imam skoraj malce preveč poklicnih profilov (glasbenik, skladatelj, kurator, inženir, podjetnik ...), se vse te komponente in znanja zelo prepletajo, dopolnjujejo in medsebojno omogočajo. Osnova vsega pa sta strast in radovednost.