Kjer je zvok doma – Topografije zvoka 2021

Festival Topografije zvoka ima že petletno prakso in predstavlja angažirane umetnice, ki se vsaka s svojega zornega kota srečuje z zvokom. Nastopajoče so se z zvokom soočile skozi različne prizme in razmišljale o zvoku kot fenomenu, o vlogi glasu ali inštrumenta ter predstavile osebne zvočne reprezentacije, med drugim z vidika politične vloge zvočnega ali družbene funkcije zvoka. Festival Topografije zvoka si je ustvaril svoj prostor zlasti zaradi izvirne zasnove in z nudenjem priložnosti za avtorice, da predstavijo svoj umetniški izraz. Galerija ŠKUC je prostor za polno doživetje teh novih umetniških dogodkov in zlahka smo se vživeli v posamezne dogodke, ki so odkrivali nove vidike zvočnih praks, nas osveščali in senzibilizirali zanje.

Prva nastopajoča, Urška Preis, je zaradi bolezni odpovedala nastop, kar smo obžalovali, saj nas je zelo zanimalo njeno videnje inštrumenta kot dela telesa in s tem medija za izražanje občutij, pri čemer je nameravala izpostaviti bolečino. Producentka, skladateljica, improvizatorka in radijska umetnica Zahra Mani se je predstavila s projektom Rifessi Scuri – In the spirit of shadows, v katerem je združila terenske posnetke raznih pokrajin ter izpostavila predvsem štiri osnovne elemente in samo naravo. Poleg prasketanja ognja in šumljanja vode smo ob vizualni predstavi lahko slišali tudi zvončkljanje kravjega zvonca, mukanje in ptičje petje. Ta naravna utvara, ki se je odražala tudi v vizualnem, se je prepletala z napetostjo inštrumentalnih semplov in živega procesiranja, ki je spremljalo avtoričino izvajanje na bas kitari. Zelo mehko izmenjujoči se basi so bili spremljava, ki jo je umetnica mestoma prekinjala z višjimi legami kot raztrgano melodijo. Tako je ustvarjala kontrast med naravnim in umetnim ter zlasti s slednjimi zvoki gradila napetost, tesnobo in mračnost. Video se je prav tako prelevil v opresivnost opuščenih prostorov ali rezane prikaze oči, ust, zob oziroma obraza. Naravna idila se je sprevrgla v apokalipso civilizacije in se zažrla v naše čute kot še poetična, a hkrati opresivna vseprisotnost urbanega. Vizualni del sta prispevala Gavin Canu in Elise Passavant. To druženje vizualnega in slišnega, naravno idiličnega in opresivno urbanega se je sklenilo v estetski zvočni komentar, ki izhaja iz organske podlage, a v sebi nosi naboj umetnega.

Naslednji večer je bil na sporedu urbani zvočni sprehod po Ljubljani, kot si ga je zamislila Irena Pivka, avtorica t. i. »performativnih geolokacijskih zvočnih sprehodov«. Z njim je želela obuditi novo izkušnjo zaznavanja geniusa loci z zvoki, kot nekakšno zvočno topografijo, s tem da je poslušalca delno izpostavila terenskemu izkustvu, sicer pa je bil fokus sprehoda predavanje o hoji in razmišljanje o poslušanju. Avtorica je ponudila več izhodišč za razmislek o hoji, o poslušanju kot odvijanju časa v drugem prostoru in je mapiranje zvoka označila kot povezovanje zvoka in geografije. Zanimala jo je dinamika poti preko poslušanja, opazovanja prostora in beleženja njegovih sprememb. Prostor dojema kot volumen in nivojske glasnosti. Pri tem je citirala izraz »zvočno svetovljanstvo« Salomé Voegelin, v smislu preseganja meja. Razmišljanja Irene Pivka v obliki sprehodnega predavanja, ki bi bilo morda vredno objave, saj predstavlja odlične iztočnice za preizpraševanje vloge zvoka in prostora, smo v tem večernem sprehodu po mestnem jedru združili s samimi zvočnimi vtisi, ki so nas obdajali. 

Špela Trošt je v delu Moja pojavnost nima več ostrih robov razmišljala o odnosih med telesom in osmišljanjem ter izpostavila pomen odra. Po uvodni predstavitvi si je zastavila vprašanje o navzočnosti, prisotnosti v kontekstu performativnih praks. Citirala je Artauda, ki je zahteval čisto prisotnost in jo s tem radikaliziral, in Derridaja, ki je dejal, da čista prisotnost ne obstaja, saj je takoj reproducirana. Avtorica si je ob vpogledu v dosedanje performativne prakse spraševala o vlogi telesa in ugotovila, da performans v center postavlja delujoče brezsramno telo, ki postane mesto bolečine in konflikta. Opredelila je različne vloge telesa in ugotovila, da tehnološke inovacije prinesejo simulaker prisotnosti. Svoja razmišljanja je Špela Trošt posnela in nato izpostavila svojo podobo ter dele telesa na ekranih prenosnikov, s čimer je predavanje preraslo v performans, v katerem je telo dobilo besedo oziroma se je po delih razčlenilo v večplastno govorico.

Nina Dragičević, umetniška voditeljica festivala, je poleg že omenjenih na program vključila še Dejo Crnović in Teo Vidmar. Prva je razmišljala o politiki kot performansu ter njenem prilagajanju novim medijem, Tea Vidmar pa se je posvetila glasu in njegovemu dialogu s telesom oziroma zunanjemu svetu, ki ga sprejema. Pri tem je zapisala: »Moj glas reprezentira moje telo, vendar moje telo ne reprezentira mojega glasu.«

Festival Topografije zvoka si je ustvaril svoj prostor zlasti zaradi izvirne zasnove in z nudenjem priložnosti za avtorice, da predstavijo svoj umetniški izraz. Galerija ŠKUC je prostor za polno doživetje teh novih umetniških dogodkov in zlahka smo se vživeli v posamezne dogodke, ki so odkrivali nove vidike zvočnih praks, nas osveščali in senzibilizirali zanje.