Iz moje poslušalnice: Jernej Šavel

Jinho Jinza - Blues

Jernej: Po mojem mnenju najboljši derivat prekmurske glasbene scene iz minulega stoletja oz. prehoda v novo tisočletje. V vsakem komadu lahko slišiš vse tri bende (Manul, Automassage, Psycho-Path), v katerih so se člani Jinho Jinza kalili. Paradoksalno: gre za bolj introvertirane člane scene. Kakorkoli že - v ustvarjanju Janisa Salnajsa kot glavnega avtorja je toliko dinamita, da sem vedno zavisten. Z ljubeznijo.

Želel bi si edino to, da so njihove pesmi dolge 3 minute ali pa brez "noise" vložkov, saj gre za zares dobre pop komade. Stvar okusa pač.

Igor Bašin: recenzija albuma Today - 'cause the devil told me so (Odzven)


Samuel Blues - Mene nben nau jebou

Jernej: Karkoli sem slišal od tega gospoda, mi je všeč. Ker je preprost. Pa še fina besedila ima.


Kleemar - kolman's music room
 

Jernej: Vedno znova rabim veliko energije, da se posvetim poslušanju njegovih glasbenih delikates. A zdržim zato, ker dobro vem, da sem kot poslušalec na koncu vedno nagrajen. Prepričan sem, da njegova glasba dobi še vsaj dve dodatni komponenti, če nahranimo receptorje še s katero od psiho-aktivnih snovi. Nič čudnega. Kleemar je preprost na videz, a zelo kompleksen "od znotraj". Najbrž je tudi v tem iskati razlog, da je šele 17 let po tistem, ko smo začeli z vajami za njegov live act za Klubski maraton RŠ, izdal svoj dolgometražni prvenec. Morda je že ali pa bo zdaj zdaj vzniknil še kak nov "bio". Tistega, ki ga večina "copy paste-a", in sicer že od leta 2003, sem napisal nek večer v placu za vaje. Rade volje. Če še kdo kaj rabi, naj pove. Hvala. Prosim. Ni za kaj.

Jaša Bužinel: recenzija albuma no love in modern world (Odzven)


Within Destruction - Plague of Immortality

Jernej: Deathcore, slam metal, you name it. Povsem vseeno. Jaz temu žanru rečem "trigger happy music" in kot tak mi je všeč. Ni kriv moj EMŠO, ampak res moraš biti geek, da ločiš tovrstne bende med sabo. Je pa zato pomemben vizualni del ustvarjanja. Tako je tudi jasno, da taka glasba ne bo nikoli del slovenske radijske scene. Kot je jasno tudi to, da se s tovrstnimi žanri ukvarjajo predvsem geeki in tech-freaki, da ne rečem IKT-jevci. Najbrž pa NI vsakomur jasno, da so v tujini, ta hip, popularnejši od celotne domače glasbene ponudbe. Veterani, kot so Luka Šuljić, Gramatik, Umek ali Laibach, so tukaj izvzeti.

Robert Šercer: pogovor s člani Within Destruction (Odzven)


Laibach - Türkiye

Jernej: Njihov "Opus Dei" sem si, na vinilu, kupil še za časa Juge. Ljubezen do Laibach ni nikoli pretirano zamrla, a smo imeli oscilacije. Z "volkom" so me kupili nazaj in še trajamo. Sem pa tudi ljubitelj himn. Moji najlubši sta kanadska in turška. Ko sem prvič slišal Istlikal Mârşi, je nisem takoj prepoznal. Resda njihov končni izdelek, kot pravijo sami, le "based on", a me vedno znova strese, kako jim je uspelo "raztegniti" nosilni motiv. No, v mojem pogledu, na glasbeno poustvarjanje, je to daleč največ, kar lahko kot izvajalec dosežeš.


Domen Don Holc & Thomas March Collective - Kam da dam (Povej mi)

Jernej: S tem komadom ubijem več muh na en mah. Prvič, rad poslušam Koala Voice. Drugič, rad poslušam Batista Cadillac. Tretjič, gre za komad, pri katerem je vpleten avtor in producent Tomaž Marič - Maži oz. Thomas March s svojim kolektivom. Del (tudi) tega kolektiva sem sam. Pri komadu pa sem pristal po naključju. Po končanem prvem delu letošnje turneje, ki se je žal izkazal za edinega, sem zavil do Ljubljane. Se vmes ustavil v Maričevem studiu Hemingvejka. Na mikrofonu je bila Manca, medtem ko sta koala Domen in Matija Koritnik (Batista Cadillac) zgolj mrko pozdravila. Misleč, da je Manca v komadu glavna, sem šel naprej. Nakar mi je teden dni kasneje, ko smo že vstopili v "nove čase", poklical Tomaž in mi rekel, v svojem značilnem slogu, da "moraš, nujno posneti nekaj zraven". Posnel sem nekaj različnih kitar. Maži je uporabil praktično vse in končno sem spet del komada, ki se ga zavrti na slovenskih radijskih postajah. Pa čeprav te postaje preštejem na prste mizarske roke. Aja, Manca ni glavna tukaj.


Iz uredništva: 

Jernej Šavel

Ko sta ga v šestem letu starosti starša popeljala na koncert skupine Buldožer je bilo vsega normalnega konec. Vse od začetka 90. prisoten na slovenski in svetovni glasbeni sceni. Največ strun je potrgal pri skupinah Psycho-Path (1993-2008) in Lollobrigida (2008-2013). Vmes zaigra tudi v Kleemarjevem live act bendu Därectalchex. Po kratek premoru in skorajšnji predaji se leta 2015 odzove na povabilo benda Dubioza kolektiv s katerim sodeluje še danes.

Dubioza kolektiv & Dino Dvornik - Treba mi zraka

Jernej: Besedilo je večno aktualno. Imeli smo privilegij, da smo lahko dokončali komad nikoli uresničenega projekta Green Cross, ki sta ga tvorila Dino Dvornik in Haris Čustović.