28.10.2020
Iz moje poslušalnice: Vollmaier
Sašo Vollmaier je pianist, ustvarjalec glasbe za gledališče in ples. Strast do človeškega glasu pa ga je pripeljala v svetovno znan mednarodni umetniški center Roy Hart na jugu Francije, kjer deluje kot pedagog in umetniški vodja različnih vokalnih projektov.
Vollmaier: Skrčiti izbor na pet je kar velik izziv, zato sem se odločil, da se raje osredotočim na glas, saj se na tem področju trenutno počutim bolj domače.
Hostnik pa Krečič - Barčica (Mačahe,2020)
Vollmaier: Kako si upata biti tako drzna in celo nadgraditi neko idejo, za katero se mi je zdelo, da v njej ni več glasbenega prostora? Govorim o Kurtu Weillu, Bertoldu Brechtu in Hannsu Eislerju, ki zame predstavljajo nekakšen vrh v tovrstnem izražanju.
Tokrat v slovenščini, v narečju, z izrednim občutkom do časa, ki tiktaka med pripovedovanjem in melodijo. Da o obvladanju harmonije, skupne igre in pravšnje mere med resnim, temačnim in šaljivim, sploh ne izgubljam besed. Ko sem prvič zaslišal njuno glasbo, sem se naježil od same svežine, izražanja Hostnikovega vokala in Krečičeve violine. S to kombinacijo namreč tvorita imeniten zvok, ki ga v svojem poklicu slišim zelo redko.“Novembergruppe” kar kliče k ponovnemu zagonu skupine podobno mislečih ustvarjalcev.
Gregor Bauman: pogovor z Matijem Krečičem (Odzven)
Katarina Juvančič: pogovor s Tomažem Hostnikom (Odzven)
Tadeja Vulc - O Sapientia (2017)
Vollmaier: Dolgoletna znanka, sovaščanka, izvrstna skladateljica, pedagoginja in zborovodkinja/dirigentka. Kot študenta Akademije za glasbo v Ljubljani me je doletela ta čast, da sem igral njeno skladbo "Zvenket" na enem od skladateljskih večerov študentov omenjene akademije v Cankarjevem domu. Seznanila me je s sodobno glasbo, ki mi takrat še ni bila tako blizu. Tedaj sem začel črpati in razvijati idejo o času, ki ga bom verjetno v naslednjih opisih še opeval. Vprašanje časa bo namreč moja večna misel.
Tadejin način komponiranja mi je blizu, predvsem eksperimentalni trenutek, kjer še posebej pokaže svojo radovednost in vrlino, predvsem do dela z zborovskim glasom.
Tomaž Gržeta: recenzija albuma Čutenja/Emotions (Odzven)
Vid Jamnik - “Monk’s dream” (2019)
Vollmaier: Spomnim se ga kot fantiča iz sosednje občine, o katerem se je glas zelo hitro širil. Odločil se je za vibrafon. Takrat zelo nenavaden inštrument predvsem za naše kraje, za katere je značilno, da se veliko trobi. Vida sem spoznal v Parizu, kjer smo se leta 2005 s prijatelji udeležili koncerta skupine Steps ahead na Paris jazz festivalu (Parc Floral de Paris). Njegovo glasbeno pot spremljam od njegovih začetkov, nekajkrat sva tudi sodelovala. Že kar takoj je, presenetljivo, pokazal zrel odnos ne samo do glasbe, marveč tudi do človečnosti s pravo mero topline, kar sam včasih pogrešam pri ostalih ustvarjalcih.
Izbral sem pesem Monk’s dream, ki je ena mojih prvih stikov z improvizirano glasbo. Thelonious Monk je kar nekaj časa igral iz mojih zvočnikov, zato se mi je narisal nasmeh na obrazu, ko sem slišal Vidovo mojstrovino. Gre za nekakšen spomin na neko obdobje moje glasbene poti, na katerega žal prevečkrat pozabim.
Irena Tomažin - V nič/Into Nothingness (Cmok v grlu/Lump in The Throat, 2019)
Vollmaier: Z Ireno sem sodeloval na dveh koncertih v klubu Cankarjevega doma in Kinu Šiška leta 2011, kjer naju je poleg še drugih izvajalcev gostil skladatelj, harmonikar in vokalist Bratko Bibič. Njen vokal predstavlja svežino na eksperimentalnem vokalnem področju, ki mi je blizu, saj se s podobno estetiko srečujem tudi sam v raznih izobraževalnih in ustvarjalnih institucijah po svetu. Zanimivo, da sem za Ireno slišal od kolegov pedagogov v tujini in ne doma. Si predstavljate, da te nekdo vpraša, od kod prihajaš, naslednje vprašanje pa, ali poznaš Ireno Tomažin.
Muanis Sinanović: recenzija albuma Cmok v grlu / Lump In the Throat (Odzven)
Duša Počkaj - Tak čudno je naše življenje
Vollmaier: Na začetku sem omenil uro, ki tiktaka med pripovedovanjem, in melodijo. Pri Duši Počkaj je to zelo izrazito, v trenutku nas ujame v svoj svet, in sicer z obvladanjem pripovedovanja preko igralskih izkušenj na eni strani, po drugi pa z neobremenjenostjo petja, saj glas govori sam zase in ga Duša ne želi narediti posebnega, kar me privlači. Posnetek pripelje misel nekam daleč, tja, kjer se tudi sam večkrat za trenutek ustavim.
Iz uredništva:
Po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za glasbo je Sašo Vollmaier začel razvijati svoj glasbeni slog, na katerega so vplivale različne skupine, s katerimi je sodeloval (od 'komorne' do 'alternativne glasbe'). Zadnja leta je aktiven na področju performansa in gledališča. Njegove predstave vključujejo odrsko oblikovanje zvoka z intervencijami giba in izgovorjenih besed. Ustvarja glasbo za plesne in gledališke predstave. Strast do človeškega glasu ga je pripeljala v "Center Artistique International Roy Hart" na jugu Francije, kjer deluje kot skladatelj in soureditelj vokalnih del, ter pripravlja igralce in pevce za njihove vloge. Vollmaier je tudi sodelavec skupine Laibach, s katero je med leti 2007–2013 aktivno sodeloval kot klaviaturist, kjer je zdaj angažiran kot aranžer in studijski glasbenik.
Vollmaier: Ujemanje (2020)
Vollmaier: Kind of Laibach (2020)
Nina Novak: recenzija 61. Jazz festivala Ljubljana (Odzven)
Povezano
