Iz moje poslušalnice: Žiga Valetič

Vid Jamnik 4tet - Emily (2012)

Žiga: Pri Vidu Jamniku (r. 1993) govorimo o neverjetno nadarjenem, delavnem in že tudi uveljavljenem vibrafonistu ter skladatelju, enem najbolj zaslužnih avtorjev, ki jazzovsko renesanso še naprej udejanjajo v Sloveniji, slovenski jazz pa uveljavljajo v širšem svetu. Blagodejni zven vibrafona – bodisi v ospredju ali v ozadju – uspešno blaži učinke tesnobnega časa, toliko bolj v dostopnih skladbah, kakršna je Emily.

Bowrain - Refugee (Distracted, 2017)

Žiga: Prehajanje med žanri je nujnost, še vedno pa ni povsem vsakdanje, da izvajalci tako kakovostno, kot to uspe Tinetu Grgureviću pod umetniškim nadimkom Bowrain, povsem v koraku s podobnimi svetovnimi izdelki premešajo elektroniko, jazz in rock. Veseli predvsem uvid, da vse še ni izpovedano, da je prostora za avtorsko nadgradnjo še ogromno in da se projekti zgodijo z vključevanjem akterjev, ki k avtorski širini le dodajajo.
Gregor Bauman: recenzija plošče Distracted (Odzven)

Nejc Pipp - Sapphire (Ulysses, 2020)

Žiga: Album Ulysses, izdelek dvajsetletnika iz Škofje Loke, popolnoma zasvoji poslušanje, saj hkrati deluje kot »work in progress« in kot dovršeno minimalistična umetnina. Počasna ambientalna elektronika, ki se z navidezno prostodušnostjo sprehaja po registrih duše, je bila kot trend sicer na vrhuncu pred sedmimi leti, ampak kakovost, ki jo tu slišimo, ni niti prepozna niti ne bo zastarala. Primerjave s tujimi izvajalci so odveč, saj se mirno kosa.

Haiku Garden - Catch My Breath (Where If Not Now, 2018)

Žiga: Če ste bili med tistimi, ki vas je shoegaze album Nowhere skupine Ride v letu slovenske osamosvojitve duhovno odvezal balkanskih vojn, boste težko prezrli soroden žanrski odmev tistih dni in skupin – dobrih 25 let pozneje. Obenem Haiku Garden s ploščo Where If Not Now nadaljujejo tam, kjer so pred desetimi leti končali Prekmurci Sphericube, to je v brezdanji zasanjanosti, ki krepi vero v trdoživost rocka, v njegovo neukrotljivost, izmuzljivost in obvezo. Eden najboljših slovenskih albumov minulega desetletja.
Miroslav Akrapović: recenziija plošče Where If Not Now (Odzven)

Andrej Guček - Oseka neba (Delta, 2016)

Žiga: Andrej Guček, nosilni steber edinstvene trboveljske skupine Hiša, ki je izdala kar trinajst albumov t. i. folk-rocka, je na solo albumu iz leta 2016 prikazal vso izvajalsko in avtorsko veščino. Morda edini verodostojni kantavtorski naslednik Tomaža Pengova je z Delto ustvaril brezčasno mojstrovino, ki je bila zaradi spremenjenih medijskih okoliščin in poslušalskih navad do neke mere prezrta. A na zmenek z večnostjo pač ne moreš zamuditi, četudi se zgodi prej kot pričakovano.
Gregor Bauman: recenzija plošče Delta (Odzven)

Iz uredništva:
Žiga Valetič je knjižni založnik, pa tudi glasbeni publicist in kritik, tudi pogosti sodelavec spletne revije o glasbi Odzven. V zadnjem času je bila zelo odmevna njegaova knjiga 80ta: desetletje mladih, v kateri je predstavil in pozabi odtegnil pestro dogajanje v slovenskem pop-rocku v 80-ih letih 20. stoletja. Tudi sam se ukvarja z glasbo - poje in igra nekaj instrumentov.