14.05.2020
Iz moje poslušalnice: Sebastijan Pregelj
Danes nekatere izmed svojih glasbenih favoritov razgalja aktualni nominiranec za Cankarjevo nagrado in finalist za nagrado kresnik, torej pisatelj, ki pa je bil nekoč tudi pevec.
Sebastijan je uvodoma obrazložil: Pisanje takšnih in drugačnih spiskov je vedno poseben izziv. Tako kot nimam najljubšega pisatelja, nimam niti najljubšega skladatelja niti najljubšega benda. Odvisno je od razpoloženja in časa. Je pa veliko pisateljev, skladateljev in bendov, ki so mi všeč. Moč glasbe se mi zdi neverjetna. Vedno znova sem presenečen, kako lahko že nekaj tonov ali akordov prebudi občutke izpred let, celo desetletij. Ker me glasba spremlja od nekdaj in povsod, je zagata s spiskom toliko večja. Sestavil sem ga tako: prve tri skladbe so iz časa, v katerem se dogaja moj zadnji roman V Elvisovi sobi, zadnji dve pa sem poslušal med pisanjem.
Niet - Depresija (Srečna mladina, 1984)
Sebastijan: Niet sicer niso bili prvi bend, ki sem ga poslušal v obdobju, ko sem glasbo začel izbirati sam, zagotovo pa so se mi tako kot Borghesia in Laibach vtisnili globoko v spomin in v prekatu srca, namenjenem glasbi, dobili z albumom Srečna mladina svoje mesto. Komadi s tega albuma po vseh teh letih še vedno zvenijo sveže kot takrat, ko so zahrumeli iz zvočnikov prvič.
Borghesia - Pier 46 (Clones, 1984)
Sebastijan: Nekje smo slišali, da so Borghesia in Laibach kul (verjetno smo v tistih časih rekli drugače, ampak OK). S sošolci smo po pouku odšli v Škuc na Kersnikovi in tavali od pisarne do pisarne. Nazadnje smo le našli nekoga, ki je vedel, kje imajo kasete. Ne vem, ali je bil za trinajstletnike večji dogodek pot do muzike ali prvo poslušanje. Zato ima Pier 46 v glasbenem spominu prav posebno zarezo.
Videosex - Zemlja pleše (Svet je zopet mlad, 1987)
Sebastijan: V osemdesetih sicer niso bili pogosto v mojem walkmanu, zdaj pa ugotavljam, da sem zamudil nekaj dobrih komadov in kakšen večer popravljam za nazaj.
Milko Lazar (klavir), Vasilij Meljnikov (violina) - Sonata for violin and piano Nr. 4
Sebastijan: Ko pišem, navadno poslušam sodobnike in minimaliste. Od domačih skladateljev je v predvajalniku najpogosteje Milko Lazar. Poustvarjalca Vasilij Meljnikov in Bojan Gorišek sta nepogrešljiva. V času brez koncertov so CDji dobra tolažba. Od Lazarjevih del bi izpostavil štiri sonate za violino in klavir 4 Reasons, ki jih izvajata skladatelj in Vasilij Meljnikov.
Bojan Gorišek / Philip Glass - Etude No. 14 (Philip Glass: The Complete Piano Etudes, 2017)
Sebastijan: Repertoar pianista Bojana Goriška sestavljajo večinoma skladatelji 20. in 21. stoletja. To je glasba, ki jo pogosto poslušam. Goriškove interpretacije so vedno nekoliko drugačne od ustaljenih in tako odpirajo nove perspektive, zato jim rad prisluhnem.
Iz uredništva:
Sebastijan Pregelj je večkrat nagrajeni pisatelj. Trenutno je za svoj najnovejši roman V Elvisovi sobi nominiran za Cankarjevo nagrado in finalist za nagrado kresnik. Nekoč je bil tudi pevec in tekstopisec metal benda Sweet Sorrow.
Sweet Sorrow - Do pekla (singel, uvrščen na kompilacijo Slovenian Metal Vol.1, Master of Metal, 2002)
Povezano
