Izbruh življenja

Tandem It’s Everyone Else sodi med nevarnejše bende ne več samo domače scene. Selitev v Leipzig, kjer Lucijan Prelog in Pika Golob živita in ustvarjata zadnja leta, vedno pogostejše nastopanje po Evropi in tvorno sodelovanje z agilno avstrijsko založbo Noise Appeal so porinili ta ekstremni dvojec med izzivalnejša imena aktualnega evropskega (kontinentalnega) rockovskega podtalja. 

Živi nastopi gromko naelektrenega šusa so najnevarnejše orožje dvojca. Z do konca odprtimi ventili, tukaj in zdaj, bruha zvočno napadalno in sporočilno lavo ter zverinsko, brez odpuščanja, ruši vse pred seboj. Biti nevaren bend ni preprosta reč, pravzaprav je nevarna igra z ognjem. Z jezo, z obupom, s samim seboj. Čas in leta naglodajo subverzivnost, zadušijo bolečino in potlačijo travmo, le redki ostanejo kondicijsko žilavi, idejno neuklonljivi, brez šminke, jezni in zvesti svojemu prvinskemu gverilskemu izbruhu bolečine in upora. Mednje še zmeraj sodi It’s Everyone Else, ki dve leti in pol po probojnem drugem albumu New Religion napada z novim projektilom. 

Nova plošča Heaven Is An Empty Room je pognala na plodoviti izkušnji snemanja drugega albuma z Robijem Bulešićem. Dokončna zvočna slike nove, tretje plošče mu je bila usojena. Kot somišljenik in skriti pridruženi član Bulešić mojstrsko kroti podivjanost in agresivnost benda. Ne dopusti, da bi se divja energija porazgubila ali razpršila, ampak jo koncentrirano niza skozi dorečene komade, poudarja tako dramaturgijo aranžmajev kot čustvene preobrate. It’s Everyone Else ravna s sinti kot z mitraljezi. Zareže poštene rafale. Zagrabi mikrofon kot mačeto in zbode z zadirčnim kričanjem. Odvije knofe do konca, navije furiozni ritem in sproži klavstrofobijo. Komade punk hardcore dolžine dveh do treh minut odlikuje čvrsta urejenost in trdnost. Na slabe pol ure dolgi plošči se ne izlijeta le srd in žolč, v srčiki agresivnega in mračnega elektro postindustrijskega hardcore navala je obilo tankočutnega, krhkega, empatičnega in človeškega duha, razklanega med življenjem in smrtjo, med peklom in nebesi. Skozi krike sveta strahu se razliva temačna lirika, ki jo prešinjajo svetli trenutki; na primer, v The Joke Is On The Sun se industrijsko krut uvod sunkovito spreobrne v spevno poskočnico potencialnega indie hita.

Črno-bela optimistična simbolika albuma je ujeta na naslovnici z »udomačeno« bubo, tik preden se preobrazi v domačega metulja, kar se je odvijalo vzporedno z rojstvom nove plošče, ki je nastajala v osebno in družbeno turbulentnih časih tako za oba člana, kar je dolilo olja nakopičenemu besu in obenem porodilo občutljivejše podtone, kot za človeštvo, kar se odraža v angažirani in reflektivni poetiki. Že na plošči New Religion je brutalni par pokazal sentimentalnejše tone, ki pa so tokrat še bolj prefinjeno speljani skozi gromke komade. Ob teroristični napadalnosti ima svoje mesto tudi mir(oljub)nejša, a še vedno strašljiva polovica obraza It’s Everyone Elsa, ki je kot krik pred apokalipso. Tudi tokrat imajo izmenjavajoči se vokali zelo pomembno mesto in se zlivajo z dramatičnimi zapleti ter poudarjajo celovitost groteskne lirike benda. Studijska prezenca benda je pripeljana do maksimuma. Zven živega bobna v kombinaciji z noiserockovsko nabritimi rifi dodaja eliksir rockovskega glamurja, zašraufane mašine pa odpičijo v podivjani elektro rodeo. It’s Everyone Else odlikujeta prvinskost in zrelost pri vitalnem zlivanju ekstremov, zaradi česar je dvojec še naprej nevaren, in to ne samo v živo, ampak tudi na plošči.