Izrazito dvorezen meč

Stiropor vol. 2 je nova kompilacija domače elektronske glasbene produkcije. Po enajsti ediciji serije Chilli Space in izdaji Ctrl N: Poglavje slovenske elektronike, ki jo je lansirala Založba Radia Študent, je Stiroporova zbirna plošča že letošnja tretja tovrstna kompilacija. Vprašanje vsebinskega konteksta je torej ob začetku recenzije na mestu. Vsekakor je nujno treba spomniti na organizacijsko strukturo Stiropora, ekipe bivšega Bikofeja, ki je kompilacijo izdala ob priložnosti manjšega klubskega festivala na Metelkovi v začetku letošnjega poletja. Festival Stiropor je v letošnji drugi izvedbi že postal stalnica ljubljanskega alternativnega plesnega življenja, spremlja ga namreč tudi klubska serialka, niz elektronsko plesnih dogodkov, ki ob zmedeni situaciji kluba K4 in siceršnji razdrobljenosti fizične scene predstavlja malodane nujen vhod rednega, tudi »živega«/klubskega, kuriranega, a stilsko nezamejenega sledenja bolj ali manj trendovskim klubskim elektronskim glasbenim vsebinam iz tujine.

Vsebinski kontekst lahko torej v primeru kompilacije Stiropor vol. 2 beremo predvsem skozi dogajanje na terenu, o čemer priča tudi vnovična širina glasbenega izbora. Čeprav se niz ustvarjalcev s plošče deloma prekriva z obema drugima omenjenima letošnjima kompilacijama, predstavlja Stiropor, kljub temu da velja za »scensko« določenega, najširši diapazon aktualne slovenske produkcije klubske elektronike. To kaže, da imamo opraviti predvsem z vključevalno logiko kuriranja, ki je globoko vpleteno v mrežo ljubljanskega urbanega življenja. Kljub temu preglednemu obsegu pa Stiropor vendarle tudi najbolj dosledno sledi dejanskemu življenju muzik v naših razkropljenih klubskih prostorih. Za razliko od obeh drugih, bolj pustolovskih kompilacij se namreč Stiropor jasneje premika v smereh funkcionalnosti godb, če že ne jasnih plesih funkcionalnosti, pa vsaj jasnejših žanrskih slik ali (skupnostnih) preferenc, zato je izbor glasbe prijaznejši za širši spekter poslušalstva in lažje vzpostavlja odnos z njim.

Vendar s tem seveda v igro vstopijo določene šibkosti, ki domačo produkcijo, gledano v splošnem, zasledujejo nemara že od njene vzpostavitve. Skozi prgišče v povprečju zelo solidne tehnične produkcije namreč le stežka prepoznamo resne presežke. O tem priča morda najbolj sam po sebi zapomljiv komad, Oknaiev El Cielo, ki mu celo po tej izpostavitvi ni mogoče pripisati kakšne velike posebnosti; v najboljšem primeru gre pač za hudo posrečen formulaični nabor zvokov in ritmov, vendar še vedno neizrazit v primerjavi s podobnimi glasbami po svetu. Seveda to še ne pomeni, da na Stiroporovi kompilaciji ni zelo kvalitetnih muzik. Poudarimo predvsem ponovni močan rez vedno aktualnih jungle estetik trenutno verjetno najprodornejšega slovenskega producenta elektronike Christiana Kroupe ter spet obrtniško izreden in avtorsko izrazito prepoznaven komad pionirja Ko0ja – Mihe Klemenčiča iz Random Logic. Že pričakovano izstopata tudi takšna in drugačna inštrumentalna hip hoperja Sunny Sun in Žiga Murko, čeprav smo od obeh letos že slišali tudi več in boljše. Iz celote slike nekako bijeta v ospredje še Bowrain z na svoj način obetajočo počasno različico vokalno-elektronskega popa ter drugi (bonus track?) komad Dulasha, Tanana, ki z vrhunsko zamešano vzorčeno nojzersko ambientalnostjo že skoraj prestopa meje rdeče niti pričujoče kompilacije. Ostala muzika tukaj nekako prebegne v dve manj privlačni skrajnosti, bodisi v bolj koračniške, analogno-linearne opečnate strukture diskografsko manj učinkovitih priredb house, electro in technoidnih estetik t. i. Black Albuma bodisi v bolj basovske in brejkane dušene odmeve White Albuma. Obe skrajnosti zaznamujeta medlost in neprodornost, in sicer predvsem z ozirom na avtorsko plat materiala, medtem ko bela stran vpeljuje še nekaj tehnično manj dovršenih primerkov, skoraj igračkarskih digitalnih produkcij, ki niti ne delujejo kot polnokrvni avtorski rezi, ter par neposrečenih semplov. Izrazito razočaranje prihaja, žal, s strani sicer zelo obetavnega DJ Verha, ki iz priredbe domačega underground hita Meduze zasedbe Matter ni iztisnil potenciala in je nasploh bolj kot ne sproduciral le formulaično reinterpretacijo svojega lastnega stila.

Pod črto tako lahko zaključimo, da je kompilacija Stiropor vol. 2 izrazito dvorezen meč, morda žrtev svoje lastne eklektike; a vendarle se ta izkaže tudi za njeno, v celoti vzeto, najsvetlejšo stran. Pod težo pretežno neizstopajoče diskografske entitete se namreč nahaja zelo spodobna, celo zelo učinkovita nabirka dvajsetih komadov za družabno poslušanje ali sproščeno užitkarjenje. S čimer pa je nekje zgoraj namignjeni vsebinski kontekst pravzaprav zadet, četudi se nabirka Stiropor vol. 2 posledično prikazuje bolj kot reprezentativen vzorec sprotnih aktivnosti pretežnega dela scene slovenske elektronske klubske glasbe in manj kot vzorec vrhunca njene kvalitete. Moč ne zgolj tukajšnje kompilacije, temveč agregiranih aktivnosti Stiropora je ravno produktivnost, ki spodbija sleherno vpraševanje po smiselnosti. Prezence in vpletenosti Stiropora v sceno danes ni mogoče zaobiti, in kot taka nedvomno ima svojo moč, svoj namen in svoj smisel.

Nenazadnje si omembo zasluži tudi tokrat (za vse) cenovno sprejemljivejša kasetna izdaja, čeravno bi utegnila naleteti na tehnično neopremljena ušesa. V vsakem primeru je to poskus v neko še nepreverjeno smer, kar je treba šteti kompilaciji slovenske glasbe v čast.