Kantavtorske kvante: "Hribovske balade" Ramoveševih

Hribovske balade so šesti album Uršule Ramoveš, na katerem prepeva uglasbene pesmi svojega moža Janeza Ramoveša, Jenkovega nagrajenca.Tudi tokrat so se ji pridružili Fantje z Jazbeceve grape, in sicer v postavi nepogrešljivega pianista in harmonikaša Jožija Šaleja ter akustičnega kitarista Metoda Banka. Oba sta seveda tudi vokalista. Ob tej stalni ekipi so na plošči zaigrali še mnogi glasbeni gosti: violinistka Jelena Ždrale, multiinstrumentalist Boštjan Gombač, tolkalist Blaž Celarec in (kontra)basist Nino de Gleria. Ker pa so nekatere pesmi zahtevale nekoliko bolj rokersko zvočno sliko, je tokrat na plošči svojih staršev zaigral tudi Martin Ramoveš s svojim bendom, ki ga ob njem kot kitaristu tvorita še baskitarist Marko Petrič in bobnar Rok Skoliber. Zato smo ob tej priliki Martinu zastavili nekaj vprašanj.

Prvič se na ta način pojavljaš na albumu svojih staršev. Kako je sploh prišlo do tega in kakšna izkušnja je bilo tovrstno medgeneracijsko sodelovanje, tj. kako je »rockati« z mamo?

Najprej je bila ideja, da na kitaro odigram surovo različico pesmi Biv je vesele, nato se je sodelovanje raztegnilo še na dve pesmi, ki sta rabili bogatejši aranžma in smo ju odigrali z bendom. Glede izkušnje sodelovanja je tako, da ko se zgodi glasbena kemija, odpadejo vsa siceršnja razmerja med ljudmi. Pomembna je samo glasba.

Kako je dejstvo, da je tvoj oče priznan pesnik in mama znana pevka, vplivalo na tvoje osebno umetniško zorenje? Je bilo vedno le »blagoslov« ali kdaj tudi »prekletstvo«? Konec koncev si ti, kot kanatavtor, prevzel atribute obeh?

Moje veselje do glasbe, pisanja in stripov je verjetno v veliki meri nastalo zato, ker sem imel te stvari doma pred nosom. Nikoli nisem čutil pritiskov glede tega. Ne zanima me, če ljudje primerjajo moje stvari z deli staršev. Glavno, da si sploh vzamejo čas za pozorno poslušanje, branje.

Ti je bilo njuno ustvarjanje vedno (estetsko in pomensko) blizu, tudi v času odraščanja? 

Njuno ustvarjanje imam najbrž v podzavesti, na kar nimam vpliva. Vedno mi je bilo blizu, pomešalo pa se je z mnogimi drugimi vplivi. A moje ustvarjanje se je začelo kot želja med odraščanjem: biti samosvoj. Zakaj bi sploh začel pisati, če se mi ne bi zdelo nujno povedati nekaj svojega in ali ne bi bilo čudno, če bi pri šestnajstih hotel oponašati starše?

Snujete že kaka nadaljnja družinska sodelovanja?

Z očetom sodelujeva pri mojem novem stripu, glavna ideja in osnova za scenarij sta njegovi, dal je tudi precej idej za detajle in prizore. Zdi se tudi, da lahko moja kitara dobro dopolni mamino petje in verjetno bo še kdaj kaj iz tega.

In za konec še vprašanje o tvojih osebnih planih, tj. kot kantavtorja in vodje Martin Ramoveš banda - je po albumu uglasbitev poezije Ivana Roba spet čas za avtorski projekt oz. kaj novega pripravljaš?

Z bendom smo spremenili način dela, tako da osnova novih stvari niso več toliko moje vnaprej napisane kantavtorske pesmi, ampak glasbo naredimo skupaj na vajah. Zanimajo nas zvoki in nepredvidljivi ritmi. Tudi besedila za to glasbo pišem drugače kot v preteklosti. Obeta se tudi vizualni del teh pesmi. Drug repertoar, ki ima za osnovo nove kantavtorske pesmi, nastaja v sodelovanju z Mihom Eričem. Omenim lahko tudi sodelovanje s kantavtorjem Lukom Gluvićem, ki sem se mu s kitaro pridružil pri prevodih pesmi Townesa Van Zandta ter nekaterih avtorskih pesmih.

Naslovnica albuma Hribovske balade: Boštjan Pavletič (po motivu panjske končnice iz čebelnjaka Franca Lukanca (1863), hrani Slovenski etnografski muzej).