28.03.2023
V zgodbo je padel še sin Martin
V galeriji SDK sredi Tolmina se je ob glasbi Janeza, Uršule in Martina Ramoveša razprostrla poetična krajina Ramoveševega naturalizma.

Najprej je bil glas, zdaj to definitivno vem, ki si je zaželel rasti v dve smeri, hotel je biti petje in rad bi bil govorjena pesem, hotel je biti melos in logos obenem, čarovnija, ki seka z besedami in boža dušo z melodijo, nekakšen čudež sredi vesolja, ki sam sebi odzvanja v pomenih in emocijah. Ampak s presežkom, ki ga občudujemo (tudi) ljudje. To vzdušje, ta prezenca modrosti in čistokrvne realnosti, ki se vedno izvije iz enostavnih besed(il), se takoj usede v poslušalca. In ga zasede. Janezova poezija je tisti zapik, ki presega visoko pesem in plebejsko kvantarico, oboje preskoči kot za šalo, izpove globino, zaseje plevel, nariše katedralo in podkleti vaško bajto. Vse se mu enostavno samo zapiše, tako, kot je, pa besede se povežejo na način, da vedno rodijo kontrapunkt, boj tišine in glasu, sožitje izpovedanega in žitje izpovedi same.
Torej glas, ki ga slišimo in prepoznamo, ki je objektivna resničnost in pomen. Tista svetla esenca, ki vsemu daje vrednost in smisel. Patetično, poreče kdo, ampak verjamem, da sta se na teh premisah rodili poezija in glasba, dve najbolj kreativni substanci kozmosa. No, nekateri to dvoje znajo zlivati v en bokal in uspejo zamešati prvovrstni koktajl, ki ti v hipu spodnese tla pod nogami. Vzemimo družino Ramoveš, Janeza, Uršulo in sedaj še Martina, ki nekako živijo s to magijo in se iz besed levijo v glasbenike ter obratno. Martin sedaj, kot beremo, vključuje še strip, vizualizacijo vsega, zgodbarstvo v črtah in linijah. Poti se odpirajo in na-črtujejo … Taka romantična predstavitev umetniške družine se na koncu zdi edina sprejemljiva in realistična. Kot je glas monolit, sta tudi pesem in petje eno. To je, svečano rečeno, nekakšen temelj vsega človeško zvočnega, vsega, kar iz človeka pride, kar človeka določa, mu daje smisel, pomen in – dvojino. Samote ni, vedno sta dva – glas in njegov receptor, vesolje in njegova črna luknja. Ja, pomislimo, že jezik sam lepo dvoumi, ko govori o »pesmi«; kar tako na prvo žogo pri tej besedi ne veš, ali se poje ali govori, ali se vrtinči v melodiji ali kreše v mislih, ali žari v dan ali jo srka noč.
Dilema me je prevevala že pred par leti, ko sem na koncertu Sajete poslušal Uršulo Ramoveš in »njene« Fante z Jazbecove grape, kako so poezijo Janeza Ramoveša sejali po brežinah Zadlaz – Čadrga. Vse se je zdelo tako naravno; Janezova besedila čista natura, svet iz prve roke, bi lahko rekel, Uršulino petje pa »krik«, ki njegovim besedam daje glas, na neki način razsežnost prostora. Evo, prav zgoraj omenjena dvojnost – glas in njegov odzven, trpka beseda in njen jek, tišina zapisanega in prasketanje ozvočenih pomenov, ja, prav to se mi vedno izriše pred očmi, ko padem v ta svet. Tisto je bila ena lepših izkušenj v mojem dolgoletnem nastavljanju ušes vsemu mogočemu in zanimivemu, in v objemu takratnih strahov, ki jih je koronski virus plasiral v okolje, se je zdelo, da ni več nobenih zagotovil, kaj je bilo prej, noč ali dan, rojstvo ali smrt. »Pesem« je kar bivala v sintaksi in zvenenju, v zraku je lebdela neka svečanost, posvečenost, trenutek sožitja in edino navodilo, ki si ga človek uspe dati ob taki priliki, je nadvse preprosto: vzemi dar in se prepusti. Bilo je opojno prisluhniti čisti besedi, ki govori reči, za katere vsi vemo, da so, pa jih ne upamo (ali znamo) ubesediti. Mislim, da se me je petje Janezove poezije dotaknilo globje kot gruljenje grlic v maju.
Prejšnjo soboto, 11. marca, me je prežgalo nekaj krasnih flešbekov, čas se je zavrtel nazaj in poetična krajina Ramoveševega naturalizma je spet odzvanjala v mojem ušesu. Tokrat nastopajo trije: Uršula Ramoveš kot pevka in medij, njen sin Martin Ramoveš s kitarskimi rifi, ki segajo globlje od znanih šablon, ter kantavtorsko nabrušeni kitarist in pevec Metod Banko. Nekje v ozadju, v senci svojih besed, je bil zagotovo tudi Janez Ramoveš, neviden, a slišan, pesniško skrit in izrazno vseprisoten, nekakšna prabit celotnega družinskega pogona. Sam ga nisem videl, tudi prikazal se mi ni, bil pa je tam, bil pa je tam. Koncert je izzvenel v dveh kosih, vsaj tako se je napovedovalo dogodek, v resnici pa je bil ena sama erupcija Ramoveševe poezije, ki kot za šalo prebije zvočni zid, kjer koli, v Zadlaz – Čadrgu ali klubski galeriji SDK sredi Tolmina, ki jo imenitno vodi Janez Leban.
V prvem delu sta Uršula in Metod izvedla nekaj znanih uspešnic, mislim, da brez zadržkov lahko uporabim izraz »ruralnih standardov« domače scene. Zdaj že lahko govorimo o tem na tak način. Gre za poetično odklanjanje oficialne poti, ki jo je, tega se iz prve roke spomnim, odkril pokojni Franci Zagoričnik. Njemu, kot »kadavru« in »mrtvoudu« slovenske poezije (po smrti je po krivici hitro poniknil v močvirje brezbrižnosti, tudi brezbožnosti), je prvemu uspelo slišati Janezov glas, mu nadeti pomen in smisel. Ja, bili so časi iskanja drugotnih opijev, drugih pijanosti, novih reči ..., in v to mlako je Janez vrgel svojega vaškega modrinčka, svojo lepo žwau s Suše pod Blegošem. Tu je pesnik Ramoveš odprl novo fronto z meščansko esenco, ki ne loči med jaz in jest, med dušo in človeško dišavo, med resnico in prasico, med živo kravo in zaklanim bikom. Pokojni Franci pa je to zagledal kot razodetje.
To vzdušje, ta prezenca modrosti in čistokrvne realnosti, ki se vedno izvije iz enostavnih besed(il), se takoj usede v poslušalca. In ga zasede. Janezova poezija je tisti zapik, ki presega visoko pesem in plebejsko kvantarico, oboje preskoči kot za šalo, izpove globino, zaseje plevel, nariše katedralo in podkleti vaško bajto. Vse se mu enostavno samo zapiše, tako, kot je, pa besede se povežejo na način, da vedno rodijo kontrapunkt, boj tišine in glasu, sožitje izpovedanega in žitje izpovedi same. Kako, za vraga, mu uspe iz ljudskega vzdiha narediti bleščeči jok, iz domače prigodnice univerzalno prejo, iz vsakdanjih kmečkih gnojnih vil božje vile, ki nas bodejo in prekladajo sem ter tja, od rojstva do smrti, iz časa v brezčasje, od tišine do petega glasu? Tu nekje smo, sred glasu, ki je v principu glasnik tišine.
In v ta pandemonij je padel sin Martin. Strašna zgodba, bi pomislil, če ne bi bila prelepa, kajti Martin je presežek, res, njegov kitarski doprinos je čisti nariv novega, na klasiko polaga elektrificirano žival, v kateri je mlada in sveža kri. Bi se lahko posmejali ob tej primerjavi, ampak je čisto res – Martinovi kitarski vklopi so nadgradnja izrečenega in zapetega, so preskok v galantne sfere mehaničnih zvokov. Kitara ima moč, da joče in govori, da kriči in pripoveduje, in Martin Ramoveš me hitro povrne v čase Jimija Hendrixa, kjer se je rojeval nov svet, sedanja resničnost.
Če sklenem s pesnikom Ramovešem iz novega projekta, ki je bil nekako poizkusno uveden tudi v Tolminu. V pesmi Biv je vesele se odpira prepoznavni svet minljivosti, svet veselja in upanja, igranja in čaranja, a s kepo v grlu, s kepo, ki duši in čaka na smrt. Tisti »kjerga« je seveda slehernik, čeprav tu izrecno določen kot »adn«. Takole zapiše:
»Biv je vesele, biv je smih,
en kop jegrač okul po tlih,
za kjerga pa vesela ni,
ke se rodi, ga že doši.«