Feštival Sajeta, strela z jasnega

Letošnja Sajeta je v mnogočem k(o)ronska, no, uradno je sploh ni, saj je bila onemogočena, dana na čakanje. Festival – oznaka seveda ni primerna, saj gre v resnici vedno za fešto glasbenih sladokuscev, torej feštival – je bil v nevarnosti za vse večne čase. Za Tolmin in svet je bil ta napovedani mrk velik hendikep; ljudje se pripravljajo na dogodek, veselijo se muzike, ki je neposredna in odprta za vsakršne tonalitete, koronske oblasti pa niso znale ponuditi formule, da bi glasba in zdravje sobivala v dobro duše in telesa, tudi če ima virus tako presneto lepo glasbeno ime. (Za manj vešče v izrazoslovju, korona je znak s polkrogom in piko, ki noto poljubno podaljša.)  

A ni šlo, prepoved ni izlegla tišine, predvsem Janez Leban tega stanja ni mogel požreti, molk mu ni teknil, zato je napol ilegalno Sajeto potegnil v grapo Zadlaščice, k sebi na dom, v bližino nekdanje partizanske tiskarne, in glej ga, vraga, Sajeta je prav tam srečala samo sebe, svoj najbolj bister (iz)vir. Uršula Ramoveš se zna s svojimi fanti potopiti v to zemljo, vidi se, da ima korenine v istih njivah in grapah, jasna ji je podoba pesnikovega sveta, zato je tu oboje tako lepo združeno in povezano, da sem brez težav sedel, no, stal, na obeh stolih, literarnem in glasbenem. Slednje ni vedno tako lepo uglašeno, kot je v tem primeru.

Začetki so bili taki, kot se dogaja letos. Pred mnogimi leti je Sajeta nastala prav zato, da ponudi »onstranstvo« glasbe, alternativo, kar koli že to pomeni, včasih obrobje, včasih totalno ospredje, vedno pa v nebo vpijočo ekskluzivnost in drugačnost. Življenja ne ustaviš na ukaz, glasbe ne moreš zamrzniti in utišati, čeprav je eden od nastopajočih, pesnik Janez Ramoveš, lepo povedal, da tišine ni nikoli preveč. Je pa s svojimi verzi imenitno razmigal možganske centre za pikrost in resen humor.

Tokrat je bila tišina najprej spevna in triglasna, nato ritmična in prepolna zdravilnih vibracij. Še prej pa nas je nekajkrat namočilo, tako da so fantje, ki so skrbeli za oder, odigrali plesno uverturo s ceradami vsaj v desetih stavkih. A kot rečeno, sajete (to tu razumemo kot strelo) ne moreš ustaviti, ko bliskne, bliskne, pa potem lahko šteješ sekunde do groma (kot je spet recitiral Ramoveš), a smisla nima, počilo bo v vsakem primeru. Po nekajkratnem prelaganju se je koncert preselil za improvizirani šank, kjer je bilo vsaj za nastopajoče tudi nekaj strehe, frštekarija se je seveda pospravila, sajeta pa je šla na akustiko.

Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape so odpeli svoj program, lepo triglasno ob harmoniki, z ekspresivnim žarom, in spet sem se spraševal, kaj je bilo prej, beseda ali poezija ali nemara petje. Besede Janeza Ramoveša so poezija v najžlahtnejšem pomenu, v glasbeni halji pa še dodatno vibrirajo. Načeloma krvave ruralne zgodbe, ki jih kot mimogrede povzema neposredno iz okolja, nas vedno znova spomnijo na lepoto sveta pred koncem, na lepoto drobnih stvari pred veliko luknjo, ki čaka v zemlji na nas. To je poezija, na videz preprosta in »ljudsko« tonirana, ki pa izseva kafkovsko nonšalanco – pisanje o obrobju, da se bolje vidi bistvo, pisanje o obskurnih zadevah, da nas za hrbtom premlati resnica. Krasne priredbe znanih štiklcev ali pa avtorske skladbe tej poeziji dajejo satansko moč. Uršula Ramoveš se zna s svojimi fanti potopiti v to zemljo, vidi se, da ima korenine v istih njivah in grapah, jasna ji je podoba pesnikovega sveta, zato je tu oboje tako lepo združeno in povezano, da sem brez težav sedel, no, stal, na obeh stolih, literarnem in glasbenem. Slednje ni vedno tako lepo uglašeno, kot je v tem primeru. Uglasbiti poezijo je izziv, kjer lahko zazeva nič ali pa zazveni tišina. Ko so se stvari zlile v »harmonijo soustvarjanja«, so še hišni mucki brez strahu pohajkovali med cepetajočimi nogami poslušalcev.

Mačji poslušalci so ostali popolnoma skulirani tudi ob nastopu iranskega tolkalca, ki je pred tem koncertiral v Novem mestu. Mohammad Reza Mortazavi je virtuoz, ki ga tu še nismo slišali. Njegov življenjepis govori o čudežnem dečku, ki je že v otroških letih prekosil učitelje svojega inštrumenta. Igranje na daf, neke vrste tamburin, tradicionalni inštrument iz zibelke civilizacije, je njegov jaz. To je slišati ob prvem dotiku opne. Težko bi rekli, da gre za klasično tolkalsko tehniko, saj večino ritmičnega dela opravijo prsti, opna pa se odziva na dotik kot »struna«. Neverjetna je njegova virtuoznost, hitrost bobnanja s prsti, čistina zvoka in presenetljiva dinamika. 

Naš svet tolkala rad uvršča samo med ritmične instrumente, daf pa je pod prsti tega glasbenika orkestrsko glasbilo – ritmiziranje je pulziranje večnosti, meditativnost, ki nas zaprede v svoje lastne ritme, se zgodi spontano, nevsiljivo, z vztrajnostjo ponavljanja. Noben ritmični vzorec tu ni samo vzorec, temveč je vedno povabilo k sebi, v utripajoči svet, kjer ni omejitev, niti začetka niti konca. Ob prvih zvokih človek še pomisli, da bi bilo fino ob ritmu slišati še kaj melodičnega, na primer kakšen ud, lutnjo, pasal bi tudi plešoči derviš, ki bi se vrtel v grivi nad Zadlaščico, a me je po nekaj minutah zapustila vsakršna volja po nadgrajevanju, Mohammad Reza Mortazavi je vse ponudil kar sam. V njegovi glasbi je klasični čar davne preteklosti, poživljen s sodobnimi prijemi (glasbenik živi v Berlinu), iz vsega izvedenega pa sije luč ritma, ki ponudi tudi odgovor na zgornje vprašanje. Majkemi, najprej je bil ritem!