Memoarska obzorja IV

Pred velikonočnimi prazniki je v moj e-nabiralnik priletelo obvestilo hrvaške založbe Geenger Records, da je med leti 1992–1998 v Zagrebu delujoča noise-rock zasedba Ha Det Bra posnela štirinajst novih skladb, ki jih bo kmalu objavila. Zraven je bil pripet audio-video posnetek njenega lanskega zelo suverenega »koncerta za Baru« v zagrebški Močvari na dvodnevnem festivalu v spomin na Ivico Baričevića.

Lani maja je minilo deset let od njegove nepričakovane in prezgodnje smrti. Bara je bil hiperaktivec, živel je hitro in ustvarjalno. Počel je marsikaj, večinoma v povezavi z glasbo. Igral je v bendih (Hare, Sibir, Uzrujan, Rujan), bil je oblikovalec, založnik, glasbeni novinar, koncertni promotor …, aktivist. Z njim me veže močna tovariška nit. Imela sva iste glasbene favorite in obsesije, veliko sva tudi sodelovala. Med drugim je oblikoval meter dolg in trideset centimetrov širok barvni plakat za oddajo Garbage rock, ki sem jo (tudi po njegovem nagovarjanju) res imel namen seliti iz radijskega studia v klube, organizirati koncerte in hepeninge, a se je sfižilo pod tlako Dejana Jelovca na Radiu Študent. Igral se je z živimi, mastnimi barvami. Ni pristajal na črno-belo fotokopijo. Odlikoval se je po enostavnosti pristopa. Rad je posegal po absurdih, vendar je vedno ostajal konstruktiven in prizemljen. Pod plakate, ovitke plošč, letake za koncerte je vlil sebe in se podpisal z IBar. Bara ni poznal miru. Njegovi prijatelji in sodelavci smo se začudeno spraševali, kje, za hudirja, najde čas za vse svoje aktivnosti, kdaj sploh spi. S prijateljem Vrano je v drugi polovici devetdesetih let leto in pol izdajal (fan)magazin Žedno uho – Thirsty Ear. Bil je njegov odgovorni neurednik. Za drugo in zadnjo, tretjo številko sem mu z Vivo in Milanom iz Ljubljane poslal intervjuje z Jesus Lizard, Penthouse, Doo Rag in Butthole Surfers. Ti špehasti zvežčiči so bili polni glasbenih intervjujev, portretov, recenzij in fanatičnih izlivov. Žedno uho je bilo ena od dejavnosti njegove mlade založbe Earwing Records, s katero je stopil ob bok Franjićevi Slušaj najglasnije in Kornelovi Kekere Aquarium. Bila je to ena od mnogih njegovih akcij v podporo sceni. Energično je mobiliziral zagrebško in hrvaško alter, postrockovsko in avant jazzovsko skupnost. Pokazal je številne alternative in ves čas gradil na mednarodnem povezovanju in sodelovanju. Medtem ko to pišem, poslušam kompilacijo Air Freshener iz leta 1998, na kateri je zbral škotsko skupino Sawyer, angleško Guapo, hrvaški Glasshopper in Lunar ter japonski Gugan in KK Nulla. Z rezultati svojega dela je nagovarjal k (samo)organiziranju in (samo)oblikovanju lastne infrastrukture za ustvarjanje in delovanje, k angažmaju in participaciji. Leta 1999 sva pod split-etiketo Earwing Records / Garbage Productions izdala drugo ploščo reški zasedbi Very Expensive Porno Movie, Postfucking Happiness. Skupaj sva organizirala koncerte, on v Zagrebu, jaz v Ljubljani, na primer Guapo (v B-51) in japonske Ruins (v Channel Zero). Koncertno produkcijo je razširil s profiliranima festivaloma Žedno uho in Earwing No Jazz. To poslanstvo danes predano in iskreno nadaljuje njegov soborec Mate Škugor, ki je pred kratkim odprl klub Žedno uho v Zagrebu. Njegov duh še vedno živi, njegova zapuščina ostaja kot zaveza marsikateremu njegovemu prijatelju ali sodelavcu pa tudi zanamcu.

Danes se prireja številne delavnice, tečaje in študije za kulturni in glasbeni menedžement, marketing, promotorstvo, kritiko, produkcijo. Pišejo in izdajajo se knjige, kako postati producent, organizator, glasbenik, založnik. Tudi sam sem se že znašel v koži predavatelja, a vedno me je prestrelilo, da se takšnih poklicev ne da naučiti, lahko se jih samo priučimo. Brez prakse in soočenja s stvarnostjo ne gre. Michael Azzerad je v knjigi Our Band Could Be Your Life s portreti osrednjih imen ameriškega neodvisnega rocka iz osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let ponazoril, kako pomembni so za oblikovanje neke glasbene scene ali skupnosti in za utrditev njene samozavesti (samo)iniciativa, pripadnost, iznajdljivost, brezkompromisnost, odločnost, inovativnost, fanatičnost in ščepec norosti.

Med domačimi primeri samorastništva velja omeniti pred letom in pol preminulega vsestranskega umetnika Maria Marzidovška, ki je v osemdesetih letih ob vseh drugih svojih dejavnostih vodil tudi glasbeno založbo Marzidovshekminimalaboratorium (MML). Pionir neodvisnega založništva na Slovenskem (in v tedanji Jugoslaviji) je (na kasetah) izdajal od eksperimentalne glasbe do alternativnega rocka. Bil je motor, mentor, povezovalec. »Sam sem že večkrat povedal, da mi je pokazal pot v neodvisno založništvo v praksi, saj je posnel prve posnetke CZD in jih izdal na kompilacijski kaseti. Združil je 'SV slovensko umetniško sceno' in ta termin SV-scene sem potem nadaljeval na Radiu MARŠ in je dobro opisan v tiskani izdaji ob petletnici delovanja MARŠ-a,« je ob izidu njegovega posthumnega albuma-dokumenta Ultimative povedal za revijo 7 dni njegov učenec, sodelavec in prijatelj Dušan Hedl, ki je pod Marzidovškovim navdihom konec osemdesetih let osnoval Front Rock. Danes skupaj z Akord Records in Monofoniko deluje pod okriljem Subkulturnega azila. V več kot dvajsetletni zgodovini, z nezanemarljivo bogato zbirko fonogramskih izdaj in številnimi projekti (festivalom in kompilacijami No Border Jam, Rokerji pojejo pesnike, Studio na meji …) je ta scena prerasla okvire severovzhodne Slovenije, kjer pa še vedno igra pomembno vlogo pri povezovanju, soustvarjanju, sožitju različnosti in spodbuja k ustvarjanju.

Poglejmo globoko v domača nedra in presenečeni bomo, koliko ljudi je pravzaprav aktivnih, delavnih, ustvarjalnih. Ob klubih, koncertih, bendih, medijskih kanalih, studiih se je napaslo novih založb, kar ni zgolj odraz živopisnosti dogajanja in ustvarjanja, ampak tudi reakcija na okostenelost glasbenega založništva pri nas. Nemalo založb igra vlogo mobilizatorja, posrednika in tudi iniciatorja, ki okoli sebe ustvarja skupnosti glasbenikov in poslušalcev. Brez God Bless This Mess prekmurska alternativna scena ne bi bila to, kar je. Spletni Macefizelj je ustvaril platformo, ki je prerasla idrijsko-cerkljansko-tolminske okvire. Kmalu se bo aktiviral projekt Radia Študent in Moonlee Records www.indie-grad.net, »ki bo združil vse, kar je bilo poprej razkropljeno, vse, kar je bilo razklano, vso kvalitetno glasbeno produkcijo in tako vso razvijajočo se glasbeno sceno«. Letošnji četrti Tresk je lepo pokazal ta glasbenozaložniški utrip pri nas, s koncertnimi intervencijami Specialke v prostorih Kina Šiška pa se je ves ta živžav še dodatno zabelil.

Za založbami in kolektivi, ki jih je dobesedno preveč, da bi jih našteval, stojijo posamezniki in posameznice s svojimi osebnimi zgodbami in razlogi, da (med drugim) to počnejo. Eno so šablone in teorije na papirju, ki ustoličujejo obrazce potrošniške družbe in s favoriziranjem zgodb o pristnosti, prodornosti, kreativnosti, iznajdljivosti zamegljujejo uniformiranost, ujetost in predpisanost korporativnega posla. Drugo je stvarnost, ki jo pišemo sami. Če ne bi bilo nadobudnih zaljubljencev v muziko, ki skrbijo za in vodijo klube, se borijo za prostore, organizirajo koncerte, snemajo in izdajajo plošče, pišejo kritike, rolajo po klubih in radiu, igrajo v bendih in prenašajo znanje in izkušnje na mlajše rodove, ne bi imeli takšne scene, kot jo imamo. Med fanovstvom, zanesenostjo, hobijem, aktivizmom in profesionalnostjo pa so tanke, fluidne meje in kaj hitro se zgodi preskok iz enega v drugo agregatno stanje.