Mladi, kot smo nocoj

Alfi Nipič je pojem na domači zabavnoglasbeni sceni, to zapišimo že na začetku. Eden redkih je, ki ga prepoznamo samo po imenu, in eden redkih, ki je bil od vsega začetka konstantno in konsistentno priljubljen pri občinstvu, s čimer želimo povedati tudi, da je ves čas nizal uspešnice. Suhih let praktično ni bilo in zdaj ima ničkoliko izbire, ko dela obračun kariere, ki še ni končana, samo še eno znamenje na poti se je pridružilo v obliki knjige, ki z besedilom in sliko povezuje vse skupaj. Duhovita pripoved v prvi osebi zajema manjši del knjige, osrednji je slikovni, ki je zares izdaten, in prinaša od zasebnih fotografij do številnih utrinkov s turnej in naslovnic plošč, ki so tematsko urejene. Glasbeni zgodovinar ima s to knjigo na voljo res dober vir informacij v člankih in fotografijah, Alfi pa marsikaj začini še s komentarji. 

Tekstilno industrijo je pustil, da je lahko začel peti s polno paro, in tako njegova delavska knjižica priča, da se niti pol leta ni mudil v mariborski tekstilni, pač pa je šel z bendom v Koper in od tam v mariborsko Astorio. Iz Astorie spet na morje in potem spet v mariborsko Slavijo. Ko se je spet prebudil festival narečne popevke, je z ansamblom Slavija 5 zapel znamenitega Štajerca, leto zatem Silvestrski poljub – in poslušalci so ga dokončno sprejeli medse. Prevajal je Beatle in Toma Jonesa ter vse to tudi pel. Priznal je, da mu je zasebno srce uhajalo v kitarski rock, malce tudi v progresivo. Na narečni Veseli jeseni je pel Bolfenk pa Flosarje, posnel še nekaj balad in se po glasbenozgodovinski plati pridružil mariborskim izvajalkam in izvajalcem, ki so v šestdesetih in sedemdeset pomembno sooblikovali začetke in temelje estrade pri nas, denimo Lidija Kodrič, Irena Kohont, Edvin Fliser, Alenka Pinterič in Neca Falk. Slednja je prišla od mariborskih Rdečih dečkov in si že tam prislužila naziv domače Janis Joplin, nato je kot Marjetka Falk nekaj časa pela narečne popevke (tudi z Alfijem), nakar je šla nazaj v rock in šanson. Alfi pa je dobil druge vrste povabilo: k Avsenikom.  

Še preden se je to zgodilo, je pri Helidonu izdal prvo veliko popevkarsko ploščo v Sloveniji, Sedem hudih let, in na singlih še nekaj balad, pri Avsenikih pa je že kar takoj čakal boom v obliki posnetkov za nemško tržišče in dvojnega albuma Slovenija, od kod lepote tvoje, ki je utemeljil novo in komercialno najvidnejšo zasedbo ansambla, t. i. Avsenikov pevski tercet, ki se mu je pridruževal trobentač Franc Košir. Skoraj polni dve desetletji ni bilo albuma, ki ne bi dosegal vrtoglavih prodajnih številk. Alfi je pri Avsenikih tudi pridno pisal besedila. Ves čas je ostajal prisoten na zabavnoglasbeni sceni, tako narečni kot sicer. V sedemdesetih je izšlo nekaj kaset z njegovimi popevkami, pojavljal se je na Slovenski popevki in zabeležil vsaj dva zimzelena hita: Poljane, dom prelepih dni in Stara domačija. Leta 1982 je pri Helidonu izšla še ena velika plošča s popevkarskim programom, Tako živim, na njej pa narečna Fičefol in coprnica, diskoidna Toti tu, toti tam pa velika uspešnica, prepev šlagerja Im Wagen von mir, ki ga je Alfi kot V avtu pred menoj zapel s Tatjano Dremelj, ki je bila takrat med najuspešnejšimi pevkami pri nas.

Medtem ko je bila skladba Sedem hudih let tudi oblikovno nekaj posebnega, je bila Tako živim opremljena v slogu tedanjih klasičnih popevkarskih plošč, vendar je bila Alfijeva podoba na ovitku tista, ki se je najbolj zarisala v kolektivni spomin. Ko so se Avseniki v začetku devetdesetih razšli, je Alfi nadaljeval, in sicer najprej z uspešnico Ostal bom muzikant, nato s številnimi drugimi ploščami in kompilacijami, ki so v drugi polovici prvega desetletja novega tisočletja spet začele izhajati tudi pri prenovljeni matični hiši Helidon. »Ostal bom muzikant« je maksima, ki se je drži in tudi nekaterim zdravstvenim nevšečnostim navkljub vztraja na sceni kot vzornik številnim mladim, ki se lotevajo bodisi popevk bodisi narodnozabavnih viž. 

Knjiga, ki je pred nami, je polna anekdot, in to od najzgodnejših pevskih dni, ko so ga kolegi prepričali, naj pusti klasično službo in gre profesionalno pet, do turnej z Avseniki, ko je bilo treba zdržati na odru kljub boleznim in domotožju. Posebej tople besede nameni diaspori in prizna, da bi v Avstralijo z veseljem še šel, a da je pot z leti vedno daljša. Duhovita pripoved v prvi osebi zajema manjši del knjige, osrednji je slikovni, ki je zares izdaten, in prinaša od zasebnih fotografij do številnih utrinkov s turnej in naslovnic plošč, ki so tematsko urejene. Glasbeni zgodovinar ima s to knjigo na voljo res dober vir informacij v člankih in fotografijah, Alfi pa marsikaj začini še s komentarji. 

Morda res ne bomo nikoli več mladi, kot smo nocoj, kot pravi ena od Alfijevih uspešnic, a to ni pomembno, pomembno je, da za nami nekaj ostane. Alfiju Nipiču se za mesto v zgodovini popularne glasbe (ne zgolj domače) ni treba več boriti, že zdavnaj si ga je prislužil z delom in prepričanjem, da je glasba tista, ki mora poleg družine biti vselej v fokusu resnega pevca in glasbenega ustvarjalca, ne pa zgolj hobi, nekaj za kratek čas. Knjiga je na voljo v novem muzeju Alfija Nipiča v Jarenini.