12.03.2013
Ni meja za
No border Jam je mednarodni festival, ki ob boku drugemu pomembnemu alter projektu iz iste hiše, Rokerji pojejo pesnike, z že sedmo kompilacijo omogoča vpogled v »vrvež podtalja«, tja, »kamor moč preganjavcev ne seže«.

Različni izvajalci
No Border Jam No. 7
Subkultrni Azil
2013
No border Jam je mednarodni festival, ki ob boku drugemu pomembnemu alter projektu iz iste hiše, Rokerji pojejo pesnike (in sorodnem projektu Radia Študent, Klubski maraton), z že sedmo kompilacijo omogoča vpogled v »vrvež podtalja«, tja, »kamor moč preganjavcev ne seže«, kot je nekoč zapisal pesnik. S tem mislim seveda »uradno« medijsko sceno, ki favorizira instantnost in povprečnost, ne nadarjenosti in trdega dela, kar je, kot izpričuje zgodovina, edina prava pot k trajnosti in presežku.
Medtem ko se množice zgrinjajo na avdicije X-faktorjev v »veri, da bojo srečni« (no, pa imamo še enega pesnika), daleč stran od oči množično klikanih spletnih strani nastaja produkcija, s katero je treba nujno računati. Sedmi No border Jam je, recimo mu tako, »jugoslovanski« projekt, združuje namreč bende z ozemlja nekdanje Jugoslavije, in sicer »jezne« bende z »jezno« glasbo. Že, gre za aktualna, angažirana sporočila, a najboljša izmed njih presegajo čas in prostor, saj v sebi nosijo univerzalno filozofijo, ki jo morda najbolje povzema uvodna pesem na kompilaciji, NE ME JEBAT!
Na kompilaciji se je tokrat znašlo 24 zasedb in posameznikov v štirih jezikih – slovenščini, hrvaščini, srbščini in angleščini. Zvokovna rdeča nit sta brezkompromisna punk-rock in garažni rock s kitarami v ospredju. Pesmi so kratke in jedrnate, produkcija neposredna, brez silnih soničnih posegov, tako da sporočilo ostane v ospredju. Štimunga zasedb in Damirja Avdića, ki zastopa solistične vrste, je na skupnem imenovalcu »generacije brez prihodnosti«, kot jo označuje istoimenska zasedba. Sintagma je pomenljiva, saj je nekolikanj protislovna: generacija brez prihodnosti, nekoliko samoironična oznaka sodobne generacije, ki ji globalizacija ni prinesla nič dobrega, je hkrati generacija z vizijo, ki dobro ve, kaj hoče, pa čeprav (ali zlasti) je to klic »kupi Fender, razbij Fender!« (Punkart). Nekatere zasedbe v svojo garažno držo vnašajo prvine rockabillyja (The Detonators, Grandpa Candys), ali točneje, različne sodobne podzvrsti rockabillyja, pri čemer ne smemo pozabiti, da je bila nekdanja Jugoslavija rockabillyjevsko izjemno raznolika in bogata, še vedno so na voljo nekatere kompilacije s tiste scene. Na plošči je precej presenečenj, med drugim Kokainka zasedbe Zbogom Brus Li, duhovita predelava ruske Kalinke z jasnim angažiranim twistom.
Plošči ob boku je izšel strip, ki je edinstvena tovrstna izdaja pri nas, saj je kot sicer alternativna izdaja prišel tudi na police trafik in supermarketov v zavidanja vredni nakladi 10.000 izvodov. Skozi risbo Ljube Babića in angleški tekst Nashuda Ldeha spoznamo zgodovino rokenrola nekdanje Jugoslavije in razvoj projekta (festivala) No border Jam. Strip, ki je deloma fotostrip, deluje kot dragoceno dokumentarno gradivo, saj prinaša ovitke plošč vseh No border Jam festivalov, plakate in tudi seznam vinilnih izdaj, po katerih se zadnje čase vse bolj odlikuje založba Subkulturni azil. LP-plošča je bila in ostaja najeminentnejši nosilec zvoka ne glede na to, kdo vse ji je pred dvema, tremi desetletji napovedal klavrni konec, medtem ko so CD-plošče vse manj iskane, čeprav so jim pripisovali neuničljivost in svetlo prihodnost. In v letu, ko je prodaja glasbe nasploh spet narasla, prodaja LP-plošč pa neumorno narašča že vsaj dve leti, se ne zdi pretirano trditi, da produkcija vinilk ni več zgolj »kultno« početje.
Strip, ki si ga lahko omislite za kupcu prijazna dva evra, ima na naslovnici pomenljivo podobo nekdanje države v punkrockovski maniri, podnaslov pa je »Zgodba o boju za preživetje«. Narode nekdanje države glasba dejansko spet povezuje ne glede na politične razprtije in svetovno gospodarsko krizo, prevlada instantnega trga pa se tozadevno sploh ne zdi relevantna: pomembna je zgolj glasba in sporočilo, ki ga prinaša. In to je, z redkimi izjemami, precej jasno: ne boste nas zjebali. Vse od uvodnih Svinjskih tačk do zaključnih Abergazov (ki odigrajo kar pravšnjo zaključno pankijado LOL generacija) je stvar jasna: zgodba se nadaljuje. Generaciji brez prihodnosti se namreč jebe za »novi svetovni red« in politične mahinacije. Novi svetovni red je namreč ona sama: z resnico in dvema akordoma v njej.