Nostalgično o glasbi

Knjig o popularni glasbi pri nas ni ravno na pretek; če že sporadično dobimo v prevodu biografijo kakega znanega glasbenika (npr. Erica Claptona) ali, še bolj sporadično, knjižni portret kake domače zasedbe (denimo knjigo Zdenka Matoza o Orlekih), nam toliko bolj primanjkujejo domači, z osebno noto zaznamovani zapisi o fenomenih popularne glasbe. Zato smo še bolj veseli, ko se rečenega loti uveljavljeno pisateljsko ali pesniško pero. Tak primer smo nedavno dobili s knjigo Visoko poletje na provincialnih bazenih pesnika Uroša Zupana. Gre za zbirko esejev o pesnikovem odraščanju, katere pomemben del predstavljajo spomini na njegovo druženje z glasbo. Nekaj teh besedil smo lahko že brali v Odzvenovi rubriki Mnenja, za katero je prispeval svoja razmišljanja o poslušanju radia v različnih obdobjih svojega življenja. Knjigo Visoko poletje na provincialnih bazenih je objavila založba LUD Šerpa, ki je ob Zupanovi knjigi nedavno objavila še eno knjigo, povezano z Odzvenovimi pisci: pesniško zbirko Leto brez idej našega stalnega sodelavca Andreja Hočevarja.

Hočevar je tudi napisal spremno besedo k Zupanovi knjigi, v kateri med drugim pravi: »V Visokem poletju na provincialnih bazenih se Zupan namreč vrača v čase, ko so stvari še bile na svojem mestu in mi, zadovoljni in polni upanja, v njihovi bližini.« O potrebi, da ubesedi svoje odraščanje ter se dotakne tudi glasbe, nam je sam Zupan povedal naslednje: »Ta potreba, ki se je spremenila v nekakšno 'obsedenost', nima namenske povezave z glasbo. Gre za mojo privatno igro, s katero se skušam prepričati in si dopovedati, da sem srečen in da se dobro počutim. Upam, da igra ni samo privatna, ampak tudi toliko univerzalna, da se v nekaterih segmentih dotakne naključnega bralca. Glasba gre tukaj zraven kot konstitutivni element mojega odraščanja; kot zvrst umetnosti, ki me lahko najbolj zadene in pretrese.«

Zupan piše o glasbi v času, ko ta še ni bila tako preprosto dostopna kot danes, ko jo mlajše generacije tudi »konzumirajo« hitreje. »Dostopnost longplejk in tudi vseh drugih informacij v zvezi z glasbo je bila bolj ali manj uboga. Ampak tisto, kar je bilo pri roki, smo se naučili ceniti, predvsem pa smo se naučili zelo dobro uporabljati domišljijo. Če so stvari takoj dostopne, se največkrat zdijo samoumevne in jih zares ne znaš ceniti.« O tem, ali bodo njegovi zapisi uporabni tem današnjim hitrim generacijam, pa Zupan pove: »Upam, da se osnovna človeška senzibilnost, tudi z novima tehnologijo in tehniko, ni tako spremenila, da bi bil nerazumljiv in zaklenjen v neko tujo dobo.« Ob koncu pomenka o novi knjigi smo pesnika pobarali o pri nas vedno aktualni temi razlikovanja med »klasično«, zapisano poezijo in zapetimi besedili glasbenikov oziroma smo ga povprašali, »kaj mora imeti besedilo kake pesmi, da zanj rečeš: 'To pa je poezija!'«.

»Zdi se mi, da je idealna oblika poezije pop pesem. Tega nisem ugotovil jaz, ampak nemški pesnik Rolf Dieter Brinkmann. Seveda pa mora ohraniti vse elemente dobre poezije; jezik, ki ni šablonski, podobe, ki so inovativne, dramaturgijo, specifično arhitektoniko pa povedati mora nekaj o človeških izkušnjah, bazičnih temah: ljubezen, smrt, strah, sreča, rojstvo … Kdo to dela? Brinkmann je kot primer navedel pesem Loudona Wainwrighta III, sam pa pristavljam primer italijanskega kantavtorja Lucia Battistija, ki je 'pisal' glasbo, tekste pa mu je pisal tekstopisec Mogol. Eno takšno popolno zlitje se zgodi v pesmi I giardini di marzo (Marčevski vrtovi), ki ga po navadi poslušam ob tem času.«