14.06.2018
Desetletja dolga ljubezen do popularne glasbe
V vratolomne čase prehoda v novo stoletje, ki ga v prvi vrsti zaznamujejo nagli tehnološki preskoki z analognega na digitalno, vstopimo z branjem nove knjige esejev Uroša Zupana Sedeti v temi.

Uroš Zupan
Sedeti v temi
Mladinska knjiga
2017
Za svoj sedemnajsti rojstni dan sem se sprl s starši. Ves besen sem odvihral v bratovo sobo, iz njegove kolekcije plošč povlekel Dolgcajt Pankrtov in se zaprl v svojo sobo. Na Iskrin portabel gramofon sem položil B stran vinilke in iglo spustil na tretji komad. »Sedemnajst, sedemnajst, mlad perspektiven kader / Sedemnajst, sedemnajst, namesto glave radar,« sem se drl in preglasil Pankrte. Kmalu sem sicer dojel, da komad Sedemnajst naslavlja mladinske funkcionarje, mlade povzpetnike in brigadirje, a v mojem spominu je ostal zapisan kot krik sedemnajstletnika po svojem svetu, po svobodi. In vsakič ko ga slišim, se spomnim tega februarskega poznega popoldneva leta 1986 in seveda svoje zmote.
Z novo knjigo esejev Sedeti v temi je Uroš Zupan odebelil svoj esejistični opus in ponudil še eno zbirko esejev, ki ne povezuje samo včeraj in danes, ampak bo s svojo pristnostjo in neovinkarjenjem tudi jutri služila zanamcem za lažje dojemanje časa, ko jih še ni bilo.
Vsak ima skladbo/e in ploščo/e, ob kateri/h se naježi, ga oblije znoj, postane melanholičen ali vesel, obmolkne, ponori, spontano zapoje in zapleše ali se mu obudi kakšen pripetljaj, na primer, kdaj in kje je prvič slišal komad, ki ga je sezul ali zaznamoval. Vsak ima izvajalce in idole, s katerimi se istoveti in identificira oziroma se pri njih zgleduje in jih morda celo malikuje. Sploh ko je človek mlad in naiven ter svet okoli sebe požira in grabi na vse strani, hlasta za novostmi, drugačnostmi in se nezavedno oblikuje. Kako bo današnja mladina čez 30, 40, 50 let podoživljala današnji čas in svojo mladost, si je težko predstavljati, že danes pa je jasno, da se današnja mladina pošteno razlikuje od mladih iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja in še dlje. Z videospoti se je glasbo začelo tudi gledati, ne samo poslušati, z internetom pa so se zgodili koreniti premiki. Še tja skozi devetdeseta je plošča pomenila relikvijo, že zamenjava vinilk s CD-ji je bil prevrat v distribuciji, reprodukciji in konzumaciji glasbe. S prehodom v novo stoletje so se poslušalske navade in obredi poslušanja bistveno spremenili, sama glasba pa ima zelo drugačno vlogo in mesto v današnjem življenju tako mladih kot starejših.
V te vratolomne čase prehoda v novo stoletje, ki ga v prvi vrsti zaznamujejo nagli tehnološki preskoki z analognega na digitalno, vstopimo z branjem nove knjige esejev Uroša Zupana Sedeti v temi. Če se glasbo da poslušati v temi, se njegovo knjigo lahko bere samo na svetlem, zaradi njene žmohtne izpovednosti pa lahko tudi ob sveči. Z močnim osebnim tonom nas v prvem poglavju Pesem ostaja ista II vodi skozi svoje zgod(b)e o glasbi, ki ga je izoblikovala in mu dala njegov »jaz«. Popelje nas od trenutka, ko se mu je konec osemdesetih pokvaril gramofon, prek hiatusa, ko je skozi devetdeseta namesto vinilnih albumov kupoval CD-je, do aktualnega časa, ko se je spet zagrel za vinil, brez katerega preprosto ne more živeti, ter nas vrača spet nazaj, v sedemdeseta leta, ko se je dosmrtno zastrupil s popularno glasbo. Z brhkim peresom piše o skladbah, ploščah in njemu ljubih izvajalcih. Pozna se, da muziko posluša neprestano in da njegovega življenja ni brez nje. Nudi mu odklop od ponorelega sveta in mu je v oporo, že skoraj orodje za preboj skozi džunglo nesmislov. »Svoje muzike« ne idealizira in je ne poveličuje, je do nje zelo sentimentalen in v pripovedih o njej odkrit in iskren. Ne obuja zgolj spominov na mladostniške dni in ne razgalja svoje posvečene ljubezni do popularne glasbe, ampak doživeto razgrinja rituale poslušanja in tudi številna spoznanja, ki presegajo samoizpovednost. Zupan ni samo navdušenec nad popularno glasbo, ampak hkrati njen analitik in raziskovalec, s pol koraka v sociologiji popularne glasbe in kulture. Skozi besede, ki brezhibno tečejo po papirju, streže z dobrohotnimi in domiselnimi analizami glasbe in kulture v družbi, njune potrošnje, poslušanja in posredovanja, predvsem pa utemelji svojo tezo, da poslušamo glasbo »zaradi podoživljanja vzdušja, ki smo ga nekoč čutili in poznali«.
V drugem delu knjige, naslovljenem Čarobna dolina, so zbrani eseji o Zupanovem odraščanju v Trbovljah, v katerih ohranja avtobiografski naboj, in čeprav skozi njegovo pisanje veje nostalgija, je »hkrati bistveno več kot nostalgija. To je iskanje prejšnjega sebe in najdba prejšnjega sebe.« Skozi eseje razčiščuje s preteklostjo in samim seboj, vse skupaj pa deluje zelo terapevtsko, kar se prenaša tudi na bralca, saj ga napelje, da ob branju za hip odloži knjigo in obudi ter premelje pri sebi lastne spomine in poglede na svoje minulo življenje. Hkrati pa še bolj okrepi prepričanje, da Zupan ni le otrok Rdečih revirjev, ampak v prvi vrsti otrok popularne glasbe in popularne kulture. »Pravzaprav se je začelo z glasbo, kot bi glasba vedela nekaj, česar mi še nismo poznali, in znala to tudi opisati, kot bi v sebi hranila nekaj skritega, nekakšno skrivnost, kajti imela je to moč, da se je nadaljevala tudi na krajih in predvsem v času, ko je zmanjkalo besed, če smo besede sploh imeli in jih potrebovali.«
Z novo knjigo esejev Sedeti v temi je Uroš Zupan odebelil svoj esejistični opus in ponudil še eno zbirko esejev, ki ne povezuje samo včeraj in danes, ampak bo s svojo pristnostjo in neovinkarjenjem tudi jutri služila zanamcem za lažje dojemanje časa, ko jih še ni bilo.