Najboljša leta še kar trajajo

Drago Mislej – Mef živi in dela v svojem ritmu. Ta je počasen in nepredvidljiv, pogosto se zaustavi sredi koraka in vedri med naplavinami spominjanj, klimatsko-geografskimi in družbenimi posebnostmi ter (ne)naključnimi izolskimi srečevanji, ki nimajo nobenih pravil. Za nedoločen čas, vedno nekje na prepihu. Tako je knjigozvočnica Ljubljanska 45 od prvega namiga nastajala kar nekaj let, toliko časa, da smo pesmi s priloženega cedeja na koncertih ali ob tabornem ognju bolj ko ne že osvojili in jih znamo na pamet. Podobno je z zgodbami, katere se tu pa tam pripovedujejo radovednežem, ki največkrat s turističnim namenom, včasih pa povsem naključno zaidejo na teraso točilnice Bife pri Kralju, ki že ima svoje mesto v arhivu slovenske popularne glasbe. Ljubljanska 45 od prve besede do zadnjega tona dopoveduje, da zrela leta v rock'n'rollu ne pomenijo nujno odsotnosti ustvarjalnosti in brezvestnega šlepanja na preteklo delo; z iskrenimi mislimi se še vedno da stopiti vštric z vsemi umetniškimi pričakovanji. Ali če zaključim: morda na trenutke album zveni staromodno, ampak presneto dobro. 

Ljubljanska ulica 45 združuje dve ločeni in hkrati povezani celoti, kar v spremni besedi namigne sam Mef. Vseeno se mi zadeva ne zdi tako ločena, kot se na prvo branje oziroma posluh utegne zdeti. Seveda ne gre za tipični soundtrack ali glasbo kot bralno kuliso (knjižno glasbo), temveč za osebno pripoved v obliki nagovora na izhodišču doživetega in spontanega, ki v vsakem akordu, verzu ali sestavku ohranja ustvarjalno radovednost mladostnika, ki šele išče pot v svet odraslosti. Na tej točki pripovedovalec izkoristi nabrane življenjske izkušnje skozi prizmo umetnosti in njenih stranpoti, kar mu razprostre veliko manevrskega prostora, da lahko mimo skrbno načrtovanega premisleka dve ideji poenoti v eno, a vsekakor ne linearno pripoved. Knjigozvočnica tako postane izpovedna biografija srečevanj, dogodkov, posebnežev, anekdot in še česa, s čimer se Mef nehote umesti med zapisovalce sodobne slovenske in obalne zavesti, in na neki izmuzljivi način tudi podzavesti. Ljubljanska 45 dokumentira in zaokroža dosedanjo kariero pevca in pisca pesmi (namenoma ne uporabljam izraza kantavtor, saj je Mef več besedil kot zase zložil za konkurenco), kjer ni ločnice med včeraj in danes, pravzaprav sta povezana v časovno povezano enoto, kjer se ne moremo znebiti občutka, da se je vse to nekoč dogajalo tudi nam, čeprav se je zgodilo blizu nas. »Ko sem še enkrat prebiral te zapiske, so mi pred oči prihajali številni prijatelji in znanci, ki sem jih nehote pozabil omeniti, čeprav so bili del tega našega prostora in časa. Zagotovo sem ponekod pomešal datume in imena, tudi sosledje dogodkov, ampak to niti ni pomembno. Želel sem le prikazati, kako živahno je bilo naše življenje v osemdesetih in devetdesetih, ko smo bili ravno dovolj stari, da smo bili ravno dovolj stari, da smo znali življenje uživati s polnimi pljuči, a tudi z dovolj pameti,« v zadnjem hipu Mef začne odpoved, s katero najbolje ponazori zgodovinsko vrednost zapiskov, do neke mere podobno, kot je to počel Dylan v svojih Kronikah. Kar je pri vsem tem najpomembnejše, je, da so zgodbe – ki sem jih sam ob točilnem pultu slišal neštetokrat, a vsakič nekoliko drugače – tako (p)ostale zapisane. Predstavljene so z iskrivim, iskrenim in človeškim jezikom, pripovedke/resnice kar zaživijo pred nami, zato se ne mislim ustavljati pri tem, o kom in o katerih dogodkih teče beseda, branje bi izgubilo čar. Namignem naj le, da marsikdo ne bo verjel, kako veliko se je na tako majhnem prostoru, kot je popularna špina (sam jo kličem zatok ali okljuka) z naslovom Ljubljanska 45, dogajalo. In se zagotovo dogaja tudi v trenutku, ko pišem te besede, čeprav glasba prihaja samo iz džuboksa. Dodatni čar je v tem, da knjigozvočnica na noben način ni zaključena, temveč se vse v njej povedano stalno ponavlja, obnavlja ali se na novo pojavlja v malce spremenjeni obliki na omenjeni terasi, a tudi mestu Izoli kot celoti. Najboljša leta niso končana niti niso kakorkoli opredeljena, in trajajo in trajajo.

Priložena plošča z besedili nadaljuje pripovedi, saj je vsaka pesem opremljena s spremnim besedilom, kako ali zakaj je prišla na svet. Govor je o vsebinah, ki so tako ali drugače spremljevalke naših malih življenj, včasih tudi nenavadnih likov z roba – teh se okoli Ljubljanske 45 dnevno suče kar nekaj in bogatijo naš vsakdan. Vsem jim je, kot tudi nam, skupno, da nas je življenje bolj kot z materialnim blagostanjem nagradilo z izkušnjami. V tej luči je stilsko raznolik tudi enajsterec pesmi, ki ga odpre kasetno vzdušje v maniri demo posnetka skladbe Pesmi letijo v nebo (z razlogom je na prvem mestu), ki čez crescendo ter premnoge ponarodele citate ali verze pesmi (Mef citira tudi samega sebe) zgradi pripoved o boljši strani slovenskega glasbeno-besedilnega arhiva. Roko in rime si med spretnimi verzi podajo Šivala je deklica zvezdo, O Bella Ciao, Sava šumi, Poletna noč, Lublana je bulana, Revolucija, Praslovan, Nocoj bomo mi prižgali dan … Prisoten sem bil, ko je Mef pesem prvič izpel pred Iztokom Mlakarjem, ki je izrazil odkrito nezadovoljstvo, da dotične pesmi ni zložil sam. Tega ne bi omenjal, če Mef na albumu ne bi spregovoril o tako imenovanih »zavistnicah«, s katerimi pospremi skladbo Nocoj bom mislil nate. Govor je o pesmih, ki jih pevci zavidajo drug drugemu. Zunanjim sopotnikom skozi življenje se Mef spove v skladbi Sputnik, kjer mu prav pridejo Jack Kerouac, Bob Dylan, Marshall Tucker Band in Jim Morrison. V obratni smeri zazveni skladba Kot se zdi, saj se sliši kot posvetilo notranjim sopotnikom oziroma njegovi generaciji. Čevlji za ples zasrbijo kot kakšna tomwaitovska kafanska igranka, Če me že zbujaš pa se na prehodu iz noči v jutro spoprime z iskanjem pesnikove muze, medtem ko zaključna pesem Povej nekaj lepega lepo izpove ali zaokroži zbirko songov z Ljubljanske 45, med katerimi najdemo tudi prevratniško in z nedavnih protestov znano Mi se premikamo z uporabnim besnim krikom brez roka trajanja: »Ni revolucija, pa jih je strah. Ni barikad, pa je vendar preplah. Vlada bo padla tudi brez nas, ampak ko pade, naj pade na glas.« Toliko ob prvem vtisu. Motive, zgodbe in nezgode ob pesmih, kot že povedano, Mef izpove iz prve roke v drugem delu knjigozvočnice.

Glasbeno Mef ne odstopa od prejšnjih načel. Aranžmaje je skupaj s sodelavci podredil pesmim, včasih so bolj razigrane, tu pa tam jazzy, intimne izpovedi pa se naslonijo na akustiko. Ne pretirava z zvočnimi okraski in se s svojim NOB bendom in nekaterimi izbranimi gosti slišno zabava. Stilska raznovrstnost se sprosti v celotnem čustvenem razponu in razrahljani dramatičnosti, ko vsebina besedila to zahteva. Vokalna interpretacija pesmi je enkratna, posebna, skratka mefovska, sočasno z zapetim usklajena z izbranim vzdušjem pesmi. Ljubljanska 45 od prve besede do zadnjega tona dopoveduje, da zrela leta v rock'n'rollu ne pomenijo nujno odsotnosti ustvarjalnosti in brezvestnega šlepanja na preteklo delo; z iskrenimi mislimi se še vedno da stopiti vštric z vsemi umetniškimi pričakovanji. Ali če zaključim: morda na trenutke album zveni staromodno, ampak presneto dobro.