Ogolelo mesto in ljudje

Glede na to začetno omembo žanrskega predalčkanja naj povem, da je popolnoma prav, da se skupine v širokem loku izognejo vsakršnim glasbenim predalom. Naj si želijo vplivati na usmerjanje morebitnega kupca svojih glasbenih izdelkov ali ne, lahko glasbene ustvarjalce namreč razvrstimo v le dve kategoriji: tiste, ki v obsedenem stanju čim večje naklade nase prišijejo vse možne etikete in ki seveda dejansko lahko sodijo vanje, ter tiste, ki negujejo lo-fi glasbo. Sklepate, da že od zgodnjih let svoje glasbene impregnacije prisegam na lo-fi glasbo. Skupina Balans je ta hip najžlahtnejše in najbolj navdušujoče ime glasbe, ki vsebino, tehničnost in zvočno-lirično estetiko gradi na širokem spektru »naredi si sam« (DIY) glasbenih elementov.  Glasba tega dvojca je neverjetno spevna in se z vsako terco in taktom razrašča, četudi smo priče popolnemu punkrockovskemu minimalizmu, ki ga avtorja uspevata z vsako novo skladbo predrugačiti.

To je temeljna odlika vseh lo-fi glasbenikov od Aljaske do Zimbabveja in se v osnovi ne spreminja ne glede na razvoj in sodobnost glasbenega inštrumentarija. V primeru skupine Balans, se pravi Kristine Čona in Andreja Pervanjeta – kot vsekakor tudi Alessandra di Giampietra, ki skrbi za vizualno podobo – bi to pomenilo, da v njuni izvajalski (ko)relaciji ali interakciji med basom in bobni dobimo bistveno več, kot bi pričakovali od dueta. Predvsem pa dobimo avtorsko glasbo, ki ne sledi trendu punk, rock, pop duetov. Zatorej ne boste na albumu A vam je jasno slišali ničesar popularnega ali mainstremovskega. A jasno je kot beli dan! 

Če bi obstajal na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, bi bil Balans z ramo ob rami z Otroci socializma ali pa bi premočrtno štrlel izmed vseh zmožnih novovalovskih disciplin in hrbtenic od vsega punka do funka. Glasba tega dvojca je neverjetno spevna in se z vsako terco in taktom razrašča, četudi smo priče popolnemu punkrockovskemu minimalizmu, ki ga avtorja uspevata z vsako novo skladbo predrugačiti. Ob poslušanju dobimo občutek, da hendikep glede številčnosti glasbil ne obstaja, saj je vsaka naslednja skladba diametralno različna od prejšnje – in to od uvodne Kirurgije do zaključnega Kralja alkohola. To jima uspeva predvsem s srčnostjo in energično izvedbo, ki zveni enako ne glede na to, ali je Balans na slehernem tedenskem preigravanju v vadbenih prostorih, na koncertnem odru ali v studiu. Ni torej naknadnega, dodatnega poliranja, le »dirty sound and clear picture« – pravzaprav cel album fotografij iz jezno zadihanega vsakdana in zimzelene preteklosti, ki ne prikliče nobenih nostalgij, temveč nam skozi (avto)biografsko pripoved predstavi še enega od poglavitnih adutov skupine Balans, poezijo. Poezijo, ki se na trenutke zvija od bolečine: » … noben noče biti sam / vsi hočemo bit v družbi / samo kaj / ko samota pride sama« (Noben noče biti sam), drugič kriči in žuga »… ne se ti zajebavat / ne morš s prostimi rokami / prodajat zrak« (Samota pride sama), da bi v skladbi Predzadnja postaja ostala le ena izgovorjena beseda: »Kisik.« Kajti res ga je treba dodatno vdihniti in zajeti široko odprtih oči, zajeti sapo za zaključno skladbo Kralj alkohola, ki nas v izpovedni naraciji nekje med bluesom in zemljo opominja, da so vse družine in zgodbe lahko žalostne in različne, le žalostne in enake so tiste, ki so potopljene in zadete od alkohola.