Praznik zvočnih barv v spomin Tomaža Lorenza

V okviru Mednarodnega glasbenega Festivala Bled je Zavod za kulturo Bled 2. julija 2016 priredil koncert v spomin na letos preminulega violinista Tomaža Lorenza, koncertanta, člana Tria Lorenz in profesorja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Nastopili so njegovi nekdanji študentje, ki uspešno nadaljujejo umetniško pot v različnih komornih skupinah.

Spored večera je poslušalce v dodobra napolnjeni blejski župnijski cerkvi popeljal skozi pestrost zvočnih možnosti, ki jih omogočata dve komorni godalni zasedbi. V prvem delu je nastopil duo Oskar Longyka (violina) in Sebastian Bertoncelj (violončelo). Zvočno asketska zasedba visokega in nizkega godala že v zasnovi ne omogoča prav bogatih harmonskih možnosti pri snovanju glasbenega stavka. Poučeni poslušalec bi tako upravičeno pričakoval predvsem dela s polifonsko individualizacijo glasov, ki pogosto regresirajo v intelektualistično akademske bicinije. Izvajalca pa sta nas presenetila s skladbama, ki sta pravo nasprotje tega. Prva je bila na sporedu skladba Wince Music (2003), ki je delo Nenada Firšta, enega najboljših slovenskih poznavalcev godalnega zvoka. Odsotnost barvite harmonije je odprla prostor za druge glasbene prvine, ki so se borile za našo pozornost. Izvajalca sta naslikala osupljive zvočne podobe, ki so silile iz običajnih okvirov, kompleksnost in zahtevnost skladbe pa sta se pod veščimi rokami razblinili v na videz samoumevno spontan glasbeni izraz.

Z drugačnim izzivom sta se srečala v Sonati za violino in violončelo (1922) Mauricea Ravela. Njeni štirje stavki so nekakšna študija možnosti, ki jih ponuja taka zasedba. Izvajalca je Ravel zapletel v tok nenehno spreminjajočih se glasbenih tekstur, motivičnega preoblikovanja, tonalne nestabilnosti ter ritmičnih in zvočnih ploskev. Njuna izvedba ni bila dialog ali morda celo tekmovanje dveh solistov; namesto tega sta raje z veliko senzibilnosti pred poslušalci izrisala vso pestrost glasbenih podob – od zvočno uravnoteženih polifonih struktur, nenavadno drugačne zvočnosti modalnih odsekov, odtujenih drobcev madžarske ljudske glasbe, ki jih je Ravel v času nastajanja dela spoznal v delih Kodályja in Bartóka, prek imitacije vokalnih predlog in zvočnih ognjemetov drugega stavka, ki se zdijo glede na skromno zasedbo na meji mogočega.

Po filigranski pretanjenosti prvega dela sporeda je poslušalce v drugem oblila harmonska polnozvočnost in zvočna barvitost godalnega kvarteta. Z Godalnim kvartetom v a-molu, št. 2, op. 13 (1823) Felixa Mendelssohna-Bartholdyja nas je Kvartet Accadèmia, ki ga sestavljajo Mojca Fortin (1. violina), Beti Bratina (2. violina), Gea Pantner Volfand (viola) in Zoran Bičanin (violončelo), spustil v silovit vrtinec romantične ekspresivnosti. Glasbeniki so rutinirano podajali neprestano spreminjajoče se teksture Mendelssohnovega kvarteta: intimno vokalno občutenost počasnega uvoda, silovite izbruhe ekspresivnosti, dosežene s kopičenjem skoraj atematične figuralike, polifonske fugate in kantabilne linije, ki se mestoma izvijajo iz njih. Na videz samodejno so sledili Mendelssohnovim zahtevnim željam – zdaj z abruptnim spreminjanjem zvočnih razmerij med glasov, zdaj z virtuoznim podajanjem kompleksne figuralike, zdaj z zvočno učinkovitimi, ponekod celo zglednimi primeri lepote zvoka godalnega kvarteta. Vse to se jim je posrečilo ob neprestanem boju s kar preradodarno akustiko blejske cerkve, ki je vseskozi grozila, da bo izničila trud, vložen v zvočno predstavitev izraznega bogastva Mendelssohnove partiture.

Nekoliko manj je neprimerna akustika okrnila užitek poslušalcev ob izvedbi zadnje točke večera, Počasnega stavka (1905) Antona Weberna. V ospredje je potisnila lirično naravo skladateljeve ljubezenske izpovedi Wilhelmini Mörtl. V dolgih, spevnih, nasičeno ekspresivnih frazah so se lahko vsi nastopajoči izkazali kot mojstri pastozne godalne spevnosti. Ostale subtilnosti izvedbe, predvsem zvočno uravnotežene, prosojne spremljevalne teksture, pa so žal zopet lahko slišali le poslušalci v prvih vrstah. Preden so namreč prišle do ostalih, že so potonile v premočnem odmevu.

Koncert mladih glasbenih umetnikov je opozoril je na to, da zapuščina Tomaža Lorenza niso le fonogrami njegovih nastopov, orumeneli koncertni listi in nostalgični spomini poslušalcev. Veliko dragocenejši je ogenj ustvarjalne radoživosti, ki ga je pomagal vžgati v novi generaciji glasbenih poustvarjalcev in ki se odraža v tako izvrstnih umetniških dosežkih. Le upamo lahko, da ga bodo slovenski prireditelji koncertnih dogodkov znali razpihovati.