Predihano: Neofonía - Opuščeni čas, Cankarjev dom, 25. maj 2016

Dirigent in umetniški vodja: Steven Loy
Sodelujejo: Anja Brezavšček, basovska flavta; Primož Sukič, električna kitara; Mauricio Valdes, elektronika

Program:

Brian Ferneyhough, Mnemozina, za basovsko flavto in trak (1986)
Dai Fujikura, Opuščeni čas, za električno kitaro in osem glasbenikov (2008)
Tristan Murail, Trinajst barv zahajajočega sonca, za flavto, klarinet, violino, violončelo in klavir (1978)
Fausto Romitelli, Pesek časa, za šest izvajalcev (1991)
Pierre Jodlowski, Ljudje/Čas, za šest glasbenikov, elektroniko in video (2004)

Koncert bomo začeli z delom Mnemozina Briana Ferneyhougha (Mnemosyne, 1986) za basovsko flavto in posnete zvoke. Skladba, ki je ime dobila po grški boginji spomina in materi Muz, se pne v kompleksnem dialogu s spominom poslušalca, njeno strukturno tkivo pa poganja šest simultanih stopenj časovne organizacije. Virtuozno delo bo izvedla Anja Brezavšček.

Opuščeni čas Daija Fujikure (Abandoned Time, 2004–07) za električno kitaro in osem glasbenikov prikliče obdobje skladateljevega otroštva, ko se je na kitari zavzeto učil rock glasbo. Znane klasične tehnike rock kitare se pretresajo v ostrejšem avantgardnem kontekstu, nato pa izginejo v popačenem vrtincu nostalgije in izgubljenega časa.

Kvintet 13 barv zahajajočega sonca (Treize couleurs du soleil couchant, 1978) je eno največkrat poustvarjenih in najbolj priljubljenih del Tristana Muraila. Vsebuje 13 sekcij – 13 barv iz naslova, od katerih vsako določa svojstvena utripajoča zvočna svetloba. Skladbo lahko metaforično razumemo tudi kot nekakšen obračun v poslednjih dneh, ko se ozremo na najpomembnejše trenutke svojega življenja.

Fausto Romitelli (1963–2004), čigar zapeljiva glasba se gibko preliva med navidezno neskladnimi svetovi psihedeličnega rocka in spektralizma, je predstavljen z zgodnejšim delom Pesek časa (La sabbia del tempo, 1991) za sekstet, v katerem zrna časa simbolizira počasno preoblikovanje, vendar neskončno prevzemanje zvočne tkanine.

Ključno vlogo spomina v evoluciji časa bomo v drugem delu koncerta osvetlili še z enega gledišča. Skladba Ljudje/čas (People/Time) Pierra Jodlowskega je bila leta 2003 napisana za festival Donaueschingenski glasbeni dnevi. V kombinaciji z izzivalnim videom Pascala Baltazarja delo Ljudje/čas predstavlja vizualne zgodbe objektov, letečih skozi čas z različnimi hitrostmi in v dialektičnem razmerju z glasbo. Minevanje časa opazujemo v njegovem razmerju z obrazi, ljudmi in njihovimi spomini, navsezadnje pa nas roteče pozove, naj času prisluhnemo v vèdenju, da gre za naravno silo, s katero se moramo vsi spoprijeti, čeprav njegova percepcija utegne biti relativna. Morda je eden od načinov za osmišljanje časa prav predajanje umetnosti.

Več o koncertu ter nakupu vstopnic