Boninov portretni poizkus

19. decembra se je v sklopu cikla sodobne glasbe Cankarjevega doma Predihano in v sodelovanju s ciklom Zvokotok Zavoda Sploh odvil avtorski večer Mateja Bonina. Koncept koncerta z naslovom Gimnastika ne/smisla (delo je bilo v drugačni in krajši obliki ter malce drugačni zasedbi praizvedeno leta 2014  na Mednarodnem bienalu sodobne glasbe v Kopru) je bil raziskovanje pomena glasbe (zvoka) in besede, ki ju v njunem spoju dopolnjuje tretja, vizualna plat; in za to je poskrbel vizualni duo Izland. 

Besedno in »zvočno« gradivo je skladatelj našel v pesniški zbirki Krčrk Karla Hmeljaka, kjer je poeziji moč prisluhniti »abstraktno, na ravni samega zvena besede«. S te konceptualne odskočne deske se je skladatelj podal v razširjanje ene skladbe v celovečerno zaokroženo stvaritev, v kateri je občutek rdeče niti ali zaokroženosti sicer izpodbijala izstopajoča ustvarjalna klica, značilna za skladatelja, ki je odprt za sodobno umetnost in improvizacijo. Ob raznoliki paleti zvočnih izkušenj, od zaporednih nastopov instrumentalistov in vokalistke s sodobnimi improvizacijskimi praksami do recitacije poezije, in vizualijah je postalo očitno, da je pri Boninu ustvarjalnost oziroma skladanje (zaenkrat) neločljivo povezano z iskanjem in svobodo. 

Večer je ponudil vpogled v široko razprte dimenzije skladateljevega navdiha, ki pelje v stik s sodobnimi tokovi glasbene in večmedijske umetnosti po svetu, a predvsem odseva skladateljeva iskanja. S tega vidika je torej verjetno logično, da Boninov celovečerni projekt kljub posodabljanju, konceptualnim poglobitvam, posluževanju visoko sposobnih glasbenikov in svobodi improvizacije (še) ni otipljivo izrisal prodornejšega portreta.

Skladbo sta odprla tolkalca Simon Klavžar in Jože Bogolin, ki sta spretno uprizorila solistično tolkalsko dimenzijo zvoka; tihi šumeči in nervozno eksplozivni potegi so mestoma prehajali tudi v prepoznavne vzorce, dialoge in ponavljanja (gre za svojstven vrinek v celoto, saj temelji na Boninovi kompoziciji Trash Me Out!, napisani posebej za dvojec). Sledilo je menjavanje zvočnih prostorov s sosledjem pretežno solističnih nastopov glasbenikov. Morfiranje zvoka je potovalo od senzualne pihalne barve basovske flavte in visokoletečih alikvotnih piskov iz zavitih cevk v izvedbi spretne flavtistke Anje Clift prek občutljive muzikalne improvizacije kontrabasista Tomaža Groma in harmonikarja Luke Juharta do najvidnejšega in semantično napolnjenega nastopa pevke Zvezdane Novakovič, ki je pokazala vse svoje glasovne spretnosti. Pevkin nastop je izražal močno prezenco in je vseboval poseben performativni naboj, ki sem ga pogrešala pri improvizaciji ostalih glasbenikov. V nasprotju s pričakovanji se ti sicer zelo sposobni glasbeniki nekako niso uspeli vživeti in zablesteti v kakšnem močnejšem afektnem pasusu.

Krhko, a vseeno prisotno rdečo nit poteka skladbe sem zaznala predvsem v vlogi glasu, ki je utelešala obravnavano tematiko stičišča zvoka in pomena besede. Čeprav se je tudi instrumentalna igra naslonila na koncept in je mestoma črpala svojo melodično podobo (melodične okruške) iz govorjene besede, je bila prav glasovna vloga s prevračanjem fonemov in morfiranjem besednih korenov tista, ki me je nazorneje prestavila v vmesni prostor med melodiko (zvočnostjo) in njenim pomenom. Temu se je lepo pridružila vizualna umetnost, delo dvojca Izland (Marko Vivoda in Gašper Milkovič Biloslav), ki je prek ekranov in projekcij delovala usklajeno s sporočilom dvojnosti v glasbi. Menjavanje granularne, kovinske, sive in anorganske podlage (materiala) in pretakajočih se raznobarvnih tekočin, ki jih je sprožala fizična vibracija zvoka, se je jasno navezovalo na tematiko in ji dodajala semantične povezave. Tovrstna jasna usmerjenost, ki navadno porodi vznemirljivejše glasbene izkušnje, je bila v skladbi na instrumentalni ravni manj očitna.

Večer je ponudil vpogled v široko razprte dimenzije skladateljevega navdiha, ki pelje v stik s sodobnimi tokovi glasbene in večmedijske umetnosti po svetu, a predvsem odseva skladateljeva iskanja. S tega vidika je torej verjetno logično, da Boninov celovečerni projekt kljub posodabljanju, konceptualnim poglobitvam, posluževanju visoko sposobnih glasbenikov in svobodi improvizacije (še) ni otipljivo izrisal prodornejšega portreta.