R.A.F.A.L. praznuje 25 let

Petek, 26. april 2024 ob 20 uri, Klub Gromka - Ljubljana
25 let R.A.F.A.L.a:

Spored: Sranje / Wasserdicht / Vivere Merda / Human Host Body / Pizda Materna / Krlja  / Disaffect

R.A.F.A.L. se je oblikoval kot odgovor na pomanjkanje pritoka glasbenih skupin iz D.I.Y. hardcore punk scene. Predvsem je želel prispevati k boljšemu razvoju aktivne glasbene politične anarho scene, ponuditi oder domačim in tujim (ne)uveljavljenim bendom ter omogočiti prostor za srečevanje in druženje. Kljub vzponom, padcem in menjavam scene so vzdrževali tempo ter ves ta čas ostali zvesti načelu 100% non-profit - 100% D.I.Y. Kljub nocojšnji predkoncertni organizacijski vnemi, sta Jasna in Dunja, našli čas in odgovorili na naša vprašanja.

Kaj je bil motiv, da se je vaša skupina najstniških pankerjev odločila organizirati koncerte? Kje vse ste gostovali, preden ste se ustalili v Klubu Gromka? Od kje izvira oz. kaj ponazarja ime skupine?

Začeli smo zelo spontano. Za Dunjo se je začelo davnega leta 1999, ko smo kot mulci zaskvotali podstrešje v Cukrarni. Takrat smo imeli probleme z naci skini in ustanovili smo militantno frakcijo Antifašistična akcija, potem se je iz tega razvil R.A.F.A.L.. V tem duhu je nastalo tudi ime: Radikalna Antifašistična Akcija Ljubljana, neformalno združenje, skozi katerega smo peljali našo vizijo anarcho punka. Po nekaj mesecih so preko poznanstev iz tujine prišla poizvedovanja bandov po koncertih in smo se zmenili s takratno ekipo iz Gale Hale, da lahko pri njih delamo občasne koncerte. 20. 4. 1999 smo priredili prvi koncert. Špilali so Sirup za izkašljevanje iz Železnikov, Požežani Apatridi in Sensless, naslednji pa je bil že I. AntiFa Fest. Kasneje smo zaskvotali AC Molotov in tam uredili koncertno dvorano za precej redno koncertno dejavnost. V ekipi nas je bilo nekaj stalnih, pomagali so nam tisti, ki so imeli čas. Ko se je leta 2003 skvotiranje končalo, se je kolektiv razdelil. Politično aktivni so ustanovili A-Infošop na Metelkovi in R.A.F.A.L. je ostal brez ekipe, ki bi naprej furala koncerte. Odnehati ni želela le Dunja, ki si je takrat izprosila v Gromki narediti koncert ali dva, ki sta bila prav klavrna. Potem je prišel čas za AntiFa Fest in Jasni je omenila, da se ji zdi grozna škoda, da bi kar nehali in da ga ne bo, Jasna je rekla, da z veseljem pomaga in … tukaj smo! Torej, najin skupni prvi koncert je bil V. AntiFa Fest 17. aprila 2004, nastopali pa so Anaeroba, Aktivna Propaganda, Dickless Tracy in Riff Raff.

Jasna je v tem času migrirala med Metelkovo, kjer je prirejala redne družbeno-politične filmske večere (VHS Gverila, Kamera Revolta) in organizirala par koncertov v klopu Rdečih zor, ter AC Molotov, kjer je obiskovala vse koncerte in bila z Molotovci bolj povezana prek videoaktivizma (Frontline). Pogosto je potovala po tujini po skvotih, bila totalno fascinirana nad vsem, kar so počeli, in po »padcu« Molotova se je tudi njej zdelo nujno, da se morajo aktivnosti nadaljevati, sploh glasbene.

Potem pa sva kar nadaljevali. Bilo nama je všeč in, ker takrat ni bilo niti nekega izobilja koncertov niti pritoka bandov iz D.I.Y. hardcore punk scene, sva hoteli prispevati k boljšemu razvoju aktivne glasbene politične anarho scene in predstavljati tako slovenske neuveljavljene bande kot privabljati tuje. Takrat sva že bili del ekipe Gromke na Metelkovi in  R.A.F.A.L. se je lepo vklopil v Gromkin raznoliki program. Zdaj ožjo ekipo sestavljava midve, pogosto se pridruži Jasnin partner Dan, seveda pa ne bi šlo brez ekipe Gromke.

R.A.F.A.L. ni zgolj koncertni cikel. Kateri festivali in drugi koncertni dogodki so vzniknili iz skupine?

Od večjih bi izpostavili 8. in 9. DrrrMrrrr OrtoPunk festival 2001. in 2002., vsakoletni AntiFa Fest, ki živi še danes; čez leta so ga od nas prevzele nove generacije in ga podajale naprej naslednjim - ravno se je odvila 22. edicija v organizaciji najmlajših, ter največji tovrstni festival v Sloveniji in bližnji okolici Balkanika Core Fest, ki smo ga priredili skupaj z zdajšnjim društvom SubArt iz Kranja, bivšim AKD Izbruh, in nekdanjim ŠUZ iz Komna. To je bil res eden boljših festivalov v tej regiji, naredili smo 3 edicije.

Mogoče vesta približno koliko koncertov se je zvrstilo v vseh teh letih?

Če je najina evidenca točna, bo 25-ta obletnica 284. koncert. V Gromkinem kolektivu je več koncertnih organizatorjev ter nekaj rednih zunanjih, zato imamo dogovor, da vsak priredi 1 do 2 koncerta na mesec. Izjemoma narediva še kakega več, če gre za priložnost, ki je ne gre izpustiti.

Pred osmimi leti je vajin kolega Miha Zadnikar v Odzvenovih mnenjih izpostavil, da recenzentskega odziva s strani relevantnih medijev glede koncertov R.A.F.A.L.- a praktično ni. Se je od takrat kaj spremenilo?

Žal ne.

Kako je danes delovati 100 % neprofitno D.I.Y. glede na četrt stoletja nazaj?

Težje in težje. Nikoli nismo postali javno društvo, nikoli nismo prejeli nobenih javnih sredstev in R.A.F.A.L.-ove finance so popolnoma ločene od Gromkinih, kar pomeni, da se vse plačuje izključno iz pobranih vstopnin in najinih žepov. To pa je seveda iz leta v leto težje. Žal čedalje več tujih »večjih« bandov turnej ne organizira več samih, temveč se pridružijo okrilju velikih booking agencij, kar jim avtomatsko zviša ceno. Čedalje več domačih bandov ima postavljen nek honorar, včasih nerealen za slovenske razmere, tako kar se tiče številčnosti publike kot zmogljivosti prireditvenega prostora. Oboje je sicer precej razumljivo, vse se draži, ljudje se starajo in ne želijo celo življenje igrati za pivo brez garancije, da bodo imeli krite vsaj osnovne stroške potovanja, prireditvenih prostorov in organizatorjev je ogromno in lažje je celotno logistiko načrtovanja in financ zaupati agenciji. Četrt stoletja nazaj so si skoraj vsi brez izjeme turneje organizirali sami, pogoji so bili denar za potne stroške, pijača in jedača ter prostor za prespat. Seveda pa je še vedno več kot dovolj bandov, ki še vedno delujejo po teh principih, predvsem Slovenci in Balkan se še držimo tega.

Midve ceno vstopnice vedno poskusiva obdržati na najnižji možni, šele letos sva začeli postavljati ceno npr. 7 eur za tri nastopajoče, zato imava zelo malo razumevanja za pritoževanja, da je vstopnina predraga in prosjačenja za guest listo. S tem povezano se z organizacijo koncertov ne preživljava. Imava službi drugje. Na splošno naše koncerte dojemava kot prostor druženja, super je, ko vidiš, da obiskovalci ostanejo tudi po koncertu in se imajo fino. Če so zadovoljni bandi in obiskovalci, je to to.

Po kakšnem ključu sta izbrali mednarodni in domači program za nocojšnjo slovesnost?

Odločili sva se za bende, ki so zaznamovali naših 25 let. Eni so nam bili navdih, z drugimi smo rasli, tretji so nam spet dajali zagon, da delamo koncerte. To seveda niso vsi bendi s katerimi bi želeli praznovati, še kar nekaj jih je za katere nam je žal, da jih ni zraven; tudi tistih, ki so žal v vseh teh letih svojo pot tudi zaključili.

Kakšen je pogled v prihodnost D.I.Y. hardcore / punk / crust / grind scene pri nas?

Scena ima vedno vzpone in padce. Trenutno se razvija, raste. Na pohodu je »powerviolence renesansa«, mladi iz novih generacij se vključujejo v organizacijo koncertov vsepovsod, ustanavljajo nove bende. Zelo vzpodbudno, tako mora biti.