Hitro, hitreje ... Glista?!

Domača nažigaška scena je od konca avgusta bogatejša za še en glasbeni izdelek. Drugemu albumu ljubljanske zasedbe Glista lahko nalepimo etiketo grindcore z dodatki. Spoj punka in metala poleg ekstremnih kitarskih rifov, izpostavljene bas kitare ter kričečega in krulečega vokala vsebuje značilno menjavanje ritmov. Hitrosti in brutalnosti death metala sledijo delci ostalih (pod)žanrov, trashu, blacku, doomu, krustu in starošolskemu HC punku pa nepričakovano kljubujejo še delček polke, delček diska in celo bluza. Lirično se zasedba svojstveno zazira tako v človeško psiho kot navzven, v stalno spreminjajočo se sodobnost. Dokaz, da je ta (z)mešani žanr lahko vse prej kot enoličen. Tako vsebinska kot tehnična izpiljenost je norma za uspešnost glasbenega izdelka, ne glede na žanr. Sicer usmerjeno poslušalstvo lahko še bolj uživa v njem, obenem pa je brutalno glasbeno delo zanimivo tudi za tujino. Njegovi vplivi utegnejo oplaziti novonastajajoče zasedbe. Tako je kontinuiteta žanra zagotovljena, izvirnost pa dobrodošla značilnost ustvarjalca. Glista ima vse.

Sporočilno močan začetek albuma The »Never Apologise For Defending Yourself From Being Violated« ne ovinkari: Kastriraj – kontroliraj nakaže glasbeno osnovo albuma, ne komplicira, pač pa se predstavlja v svoji maniri, brutalno, hitro, brezkompromisno. Za boljšo prihodnost se je treba žrtvovati. Dvominutni komad se od drugega razlikuje po jeziku podajanja, hrvaška Kraljica mraka vsebuje disko uvod, modernizirana pravljica o volkodlaku, Ulriku in Ani Mariji pa obeta inovativen izdelek, ki sega ven iz svojih okvirov. Tretji komad, tretji jezik, tokrat globalni, v še krajšem času dokazuje bistvo izvajalca. Vse hitrejši tempo življenja nas še hitreje vodi proti neizbežnemu cilju, smrt se dobro trži (Trigger Threshold). Ne preostane nam drugega, kot da smo sami svoji gospodarji in ne nasedamo neusmiljenemu kapitalizmu (Disturbing.Industrial.Yearning). Bodimo kot Macgyver! Bobnar Ivan Francuski skrbi za razgibano dinamiko z menjavanjem ritmov, kar je dobro zdravilo proti enoličnosti (Pastor Of Puppets (a.k.a. Traktor)). 

In ko si že mislil, da ne gre hitreje, je tu začetek druge tretjine albuma. Parodiranje Metallice? Obvezno. Z nalezljivimi rifi skozi celotni album parirata kitarista Denis Golob in Gašper Flere (Someone Did Something), soliranja skoraj ni. Basist Rok Novak odlično izpolnjuje svojo vlogo, njegovo igranje še doprinaša k originalnosti zasedbe. Še en izdelani uvod slišimo v naslednjem komadu z blues noto. Napotki za zdravo življenje so še ena tema, vredna ironizacije (Self-Hell-Sell-Help). V vsaki šali je ... 

V drugo polovico albuma drvimo s Svi na ulice (skidat guzice), ki spominja na švedske velikane krust punka Disfear. Touch Scream je dober prikaz, kako deluje tovrstna ritmika: hitri in še hitrejši ritmi nakazujejo sodelovanje HC punka in metala ter ... polke?! Da, tudi to je možno. Sledi zopet izdelani začetek v naslednjem komadu. Priredba domače punk zasedbe Baka Yaro vsebuje pevčevo zafrkantsko nagovarjanje poslušalstva v stilu radijskih napovedovalcev v slovanski angleščini in ne ponudi dobrih novic, saj te ne obstajajo, o apokaliptični sedanjosti pa izvajalec razpravlja kar slabe štiri minute. Devi, devi, dol po črevi, not skoz usta, vn po cevi je zmagovalni refren o izčiščevanju ledvic, v merjenju vmesnega časa pa zaseda drugo mesto na albumu. Za komad je zasedba posnela tudi videospot (Potion Of Dializa). Zadajam si rane vsebuje doomovski dvominutni začetek, da si vratne mišice lahko vsaj malo odpočijemo. Kleines Arschloch poleg novega jezika prinaša orientalski prizven. Grlo vokalista Matije Majcna odpre klasično glistovski, zadnji del, ki lepo zaokroži album. 

Album je posnel in zmiksal Sale v jevniškem Ork studiu, za mastering zvoka pa je poskrbel Metod Komatar. Tako vsebinska kot tehnična izpiljenost je norma za uspešnost glasbenega izdelka, ne glede na žanr. Sicer usmerjeno poslušalstvo lahko še bolj uživa v njem, obenem pa je brutalno glasbeno delo zanimivo tudi za tujino. Njegovi vplivi utegnejo oplaziti novonastajajoče zasedbe. Tako je kontinuiteta žanra zagotovljena, izvirnost pa dobrodošla značilnost ustvarjalca. Glista ima vse.