Raznotere žive izkušnje Druge Godbe

Letošnja edicija festivala Druga godba se je vsebinsko oblekla v pojem »živa glasba« in s tem dala težo živi koncertni izkušnji pred sodobnim odjemanjem glasbe. Razprla je vprašanja, ki se porajajo ob uporabi umetne inteligence v glasbi, in nas vpela v živahno sfero raznoraznih glasbenih tradicij in (trans)žanskih nians. Sprehod skozi izbrane nastope festivala nam je razkril, kako te godbe živijo v širšem glasbenem polju, skozi različne prostore in reprezentacije pa je ponudil različne okvire in razmisleke, kako te tradicije komunicirajo in se umeščajo v mednarodno sfero glasbene industrije. Koncerti v Klubu Cankarjevega doma (iT’s Another Cying Game, Žiga Golob & Andrej Hrvatin) so bili izrazito intimne narave, Kino Šiška je potešil bolj spektakelske težnje, koncert za otroke v Vodnikovi domačiji (Olfamož) pa razprl igrivost v godbi, čeprav ta ni bila na prvo žogo. Uradni del festivala se je začel z debato KAi ZDAi?, namenjeno umetni inteligenci v spreminjajoči se glasbeni krajini. In če slednja v svojem jedru pri ljudeh večinoma poraja misli in občutja o mehanskosti, strojnem učenju in neosebni (nečloveški) noti, naj bi živa glasba predstavljala prepotrebni stik in skupnostno izkušnjo godbe – živost v glasbi skozi interakcijo v zvenu in interpretaciji. In tu je Druga godba ključna. Prinaša tisti neposredni stik in nam ob tem demonstrira ne samo to, kako godbe vstopajo v globalni glasbeni kontekst in se v njem predstavljajo, temveč odražajo tudi mesto domače ustvarjalnosti v njem. Letošnja Druga godba je v svojem programu seveda ponudila še marsikatero izkušnjo, a že ta sprehod dokazuje njeno širino in aktualni moment, ki presega sfero svetovnih godb. V tem je Druga godba eden prvenstvenih festivalov v mednarodnem okolju. Obenem nam ta sprehod kaže širšo sliko, kako so tovrstne godbe predrle opno lastnega balončka in na kakšne različne načine vstopajo v globalno glasbeno vas. Glede na slišano, se vanjo po kakovosti slišanega tja nedvomno vpenjajo tudi naši domači ustvarjalci in ustvarjalke. Druga godba jih vešče postavi in izpostavi v programu, na njih samih pa je potem, za kakšne strategije in umestitve se bodo trudili v mednarodnem okolju. Platformo za to nedvomno imajo že v tem domačem festivalu.

Festival se je začel z domačim nastopom iT. Če je bila februarska premierna živa izvedba novega albuma Another Crying Game projekta iT vokalistke in performerke Irene Tomažin na festivalu MENT v tričlanski zasedbi komorne narave, smo bili na festivalu Druga godba priča premierni izvedbi v »big band« zasedbi. Poleg Irene Tomažin (vokal) so šestčlanski bend sestavljali še Andraž Mazi (kitara in drugi inštrumenti), Jana Beltram (kitara, glas), Vesna Godler (bas, glas), Samo Kutin (hurdy-gurdy, glas) in Jure Vlahovič, ki je za mešalno konzolo skupaj držal zvočno podobo. Njegova vloga je bila vseskozi nepogrešljiva, saj je aktivno manipuliral s tonom benda in glavnemu vokalu organsko dodajal reverb ter podobne efekte, ki so barvo njenega glasu na trenutke prelevili v skoraj sintetično patino. Kljub navidezni krhkosti glas Irene Tomažin skriva v sebi nesluteno moč in veličino, ki pride najbolj do izraza v trenutkih, ko zavestno vzpostavi kontrast med najnežnejšimi vokalizacijami in najbolj silovitim, nebrzdanim napenjanjem glasilk. Razlika med obema koncertoma je bila precejšnja. Albumski aranžmaji, delo Andraža Mazija in Alda Ivančiča, so šele v Klubu CD zaživeli v vsej svoji veličini. Do večjega izraza so prišle tako ubrane kitarske harmonije kot prelestna večglasja tria Tomažin, Godler, Beltram, ki so instrumentalom vdahnila dodatno globino. Precej ekspresiven je bil tokrat tudi Samo Kutin, ki je imel več prostora za izbruhe proste improvizacije. Aranžmaje je nadgrajeval s prebadajočimi zvočnimi barvami in mestoma divjim igranjem – od dromljanja, raznih šumov in čistega hrupa do skoraj elektronsko zvenečih tekstur. S svojim hurdy-gurdyjem je prebadal in »pačil« večinoma lepo zveneče inštrumentalne dialoge preostalega benda ter s tem Ireninim avantšlagericam dodal še bolj eksperimentalen pečat. Kot pričakovano, je bil koncert precej emotiven, za marsikoga morda transformativen. Verzi Irene Tomažin zadenejo v živo, včasih celo tako močno, da lahko nezavedno padete v nostalgično premlevanje otroštva ali podoživljanje preteklih ljubezni. Njena glasba v sebi nosi moč odvijanja srčnih klobčičev! Čustveni obred, ki smo mu bili priča v Klubu CD, je kljub zgodnji festivalski umestitvi deloval precej katarzično. S svojo milino in prizemljeno prezenco je uspelo umetnici občinstvo hitro pridobiti na svojo stran in ga popeljati na očiščevalno zvočno popotovanje s številnimi vrhunci, kot je bil epilog Vsemu kar je blizu. Razširjena zasedba iT vsekakor ima potencial, da se s predstavljenim slovensko-angleškim materialom odpravi čez planke in kot predstavnica slovenske avant-folk-rockerske ustvarjalnosti nagovori še tuja ušesa. 

(Jaša Bužinel)

Oder Kluba CD so nato zasedli norveški Reolô s svojo živopisno progresivno avantfolk zvočno govorico, v katero se stekajo vplivi folka, rocka, jazza in sposojenih tradicij. Zasedba je tipičen produkt živahne aktualne norveške glasbene scene, v kateri številni glasbeniki in glasbenice tekoče prehajajo med mnogoterimi žanri, se iz eksperimentalnih vod selijo v sodobne ljudske tradicije, vmes pa lomijo pop obrazce in številne druge glasbene tradicije, se vtrejo v jazzovsko improvizacijo, preidejo v avantrock in nazaj. Izvorno kvartet, tokrat pa kvintet, je poleg pričujočega koncerta v okviru Druge godbe odigral še koncerta na Radiu Prvi in v Krškem. Osnovo te godbe predstavlja rockerski groove, prožen, gibek in udaren, prav zasvojljiv, na katerega se imenitno lepijo melodični folk obrazci, godalno dvoglasje, ki je ravno prav rezko goslarsko in prefinjeno mikrotonalno, občasna harmonska dormljanja in večglasni napevi, ki se nato smelo premeščajo, ne da bi pri tem izgubili na rastoči ritmični intenzivnosti, občasni vihravi eksplozivnosti s sem ter tja zafrkantsko noto. 

Če smo zasedbo Reolô okarakterizirali kot avantfolk rock, ki ga po pristopu in drži vidimo bolj na klubskih in specifičnih festivalskih odrih, pa nizozemska zasedba Nusantara Beat, varovanka založbe Glitterbeat (via Bongo Joe), s svojim sodobnim povzemanjem dediščine indonezijskega psihedeličnega rocka šestdesetih in sedemdesetih jadra v precej širših trendovskih vodah, všečnih globalni indie pop publiki, kar se je odrazilo tudi na nastopu v Kinu Šiška. Spet je bil v ospredju groove, tokrat mehkejši in ob prožnem prezentnem basu in bobnih začinjen s tolkali, pečen z ritmičnimi obrazci gamelana in drugih tolkalskih tradicij, nato pa vpet v rock, funk, indie rock in pop obrazce. Ti so tako sodobni kot retro, tako predelano lokalni kot zahodnjaški. Zasedbo vodi karizmatični, zvensko stisnjeni glas pevke Megan de Klerk ter izrazite kitarske melodije in zvenska popačenja omamnih kitarskih solaž. Šlo je za suveren nastop zasedbe, ki si na svojski način prisvaja dediščino lokalne urbane glasbe preteklosti in sodobnosti, ki je subvertirala zahodno popularno glasbo, Nusantara Beat pa z njo jaše globalni trend. 

Ko je oder zasedla italijanska pevka in kantavtorica Carola Moccia ali La Niña z zasedbo, smo prešli v polje spektakla s skrbno odrsko produkcijo zvoka in svetlobe, izdelano odrsko koreografijo, enovito podobo in poudarjeno odrsko prezenco, vključno z naštudiranimi kretnjami in nagovori. Vrhunska izvedba, izbrana sodobna elektronska zvočna podoba, vključno z mehko rabo autotune efekta, transžanrski pristop, prehajanja iz pripovednosti, osebne izpovedi in ljudskih tem in tradicij, prehodi iz udarnosti v liričnost, prezentni glas in ubrana večglasja ter tolkalske poliritmije – vse to je ljudski zven in ljudsko motiviko vpelo v spolirani pop izraz. Če je Nusantara Beat indie pop, je La Niña stik in vstop sfere godb sveta v globalni pop.

Odmik v sfero glasbenega podtalja, ki lahko preseže te okvire, je predstavljal nastop multi(kulti)inštrumentalista in avantkantavtorja Andreja Fona, ki ga poznamo tudi pod imenom Olfamož, v Vodnikovi domačiji. Koncert za otroke (in odrasle), tipično za Fona lucidno poimenovan Za otroke gre, je njegovo zvensko in ritmično rezko, zlomljeno, surovo mešanico folka, bluesa, etna, rocka in psihedelije razgrnil v participatorno izkušnjo in malo glasbeno delavnico, obenem pa smo bili kljub temu priča polnokrvnemu nastopu. Fon nam ni prizanašal s hrupnostjo, eksperimenti, prehajanji med predelanimi in izdelanimi glasbili in tolkali, niti z dovtipnostjo njegovih kritičnih besedil in besednih prevračanj, prav tako ne z dretjem in petjem ter obešenjaškim humorjem. Obenem se je odlično izkazalo, da ravno brezkompromisna, skrbno razdrta forma brez pokroviteljske drže, didaktičnega pristopa in slinjenja malčkom odpira prostor za njihovo sodelovanje in soustvarjanje, ki formi sami prav nič ne odškrne izrazne moči. Olfamožev je bil mali veliki koncert letošnje Druge godbe in pravi folk za folk.

V zvensko odprto okolje izbranih tonov, melodij, razprtih ritmov in piščali sta nas v intimnem vzdušju popeljala tolkalec in multiinštrumentalist Andrej Horvatin (znan tudi kot Nimetu) in uveljavljeni vsestranski basist Žiga Golob. Če je njuno prvo sodelovanje Monolit razpiralo dromljajoča harmonska prostranstva in spektralnost zvena v omamnem dronu, sta na skupni plošči Spektral v to polje spustila še vplive jazza in etna. Spektralnost je tokrat vtkana v skrben zven in melodije tako kontrabasa kot številnih tolkal ter drugih glasbil in glasu, obenem pa nakazuje na svojstveno univerzalnost njunega izraza, kjer se v spontani improvizatorski glasbeni govorici nalagajo v slojih številne godbene tradicije, vpete v sebi lastni izraz in v avtorske skladbe. Duo se na obrobjih dotakne tudi new agea, sodobne ambientalne glasbe različnih glasbenih fuzij, povezanih z različnimi vejami duhovnosti. Če je danes izraz spiritualni jazz predvsem žanrska oznaka za določeno vejo jazzovske godbe, je duhovnost tu predvsem v poglobljenem dialogu, mojstrskemu tkanju ritmov, pulzov in melodij ter v skrajni predanosti izvajanju. 

Sklepno in hkrati čudovito dejanje Druge godbe je pripadlo velški harfistki in vokalistki, kantavtorici in sodobni pripadnici tamkajšnjega bogatega folk izročila Cerys Hafana. Hafana nadaljuje bogato valižansko folk tradicijo igranja na harfo. Svojo glasbo, v kateri pripovedništvo, ljudske motive in izročila spaja s sodobnejšimi zveni in pristopi, izvaja na trojni harfi, ki ji omogoča razširjeni zven, pretkano tkanje melodij, repetitivnih melodičnih vzorcev, pulzov in ritmov ter večglasnih akordov, ki dodajajo zvensko intimno, krhko, a prezentno tkivo k njenemu čustvenemu in liričnemu glasu. Vključno s svojimi nenapihnjenimi nagovori, nas je posrkala v skrajno osebno intimno atmosfero. In ravno to je čar in moč ljudske tradicije, v njeni preobražajoči moči in odprtosti, ne v ukalupljanju v nacionalno ohranjanje tradicije ali v njenem mehčanju in prikrojevanju za sodobnega pop potrošnika.

Letošnja Druga godba je v svojem programu seveda ponudila še marsikatero izkušnjo, a že ta sprehod dokazuje njeno širino in aktualni moment, ki presega sfero svetovnih godb. V tem je Druga godba eden prvenstvenih festivalov v mednarodnem okolju. Obenem nam ta sprehod kaže širšo sliko, kako so tovrstne godbe predrle opno lastnega balončka in na kakšne različne načine vstopajo v globalno glasbeno vas. Glede na slišano, se vanjo po kakovosti slišanega tja nedvomno vpenjajo tudi naši domači ustvarjalci in ustvarjalke. Druga godba jih vešče postavi in izpostavi v programu, na njih samih pa je potem, za kakšne strategije in umestitve se bodo trudili v mednarodnem okolju. Platformo za to nedvomno imajo že v tem domačem festivalu.