Supersonična vrtnica

Corti Collective na debi albumu Repeat – Flowering Rose vešče, subtilno in suvereno prepleta novodobni soul, prvine hip hopa, križanec neodvisnega pop in rock izraza. Uvodna pridiga v preludiju Stone Child postavi okvir za glasbeno sliko. Gre za mogočni nagovor identitetne zrelosti, ki pušča prostor za časovne in situacijske interpretacije. Nagovor v recitalu Eve Prusnik ni enoznačen, enosmeren ali moledujoč, temveč revoltirajoče opozorilen, ponosen, iskren in samospoznavno zvedav. Ravno občutek radovednosti in zmožnost prenekaterih improvizacij v zvoku in liriki je tisto, kar prijetno preseneča v glasbi, ki jo preigrava vokalno inštrumentalni Corti Collective. V skladbi I Kill For God se iskri in prasketa v slogu polnokrvnega hip hop soula, ki ga narekujeta produkcijska hudomušnost in aranžerska prepletenost, ki smo ji bili nekoč priče v znamenitem bristolskem artističnem gibanju Wild Bunch. Duh kolektivizma skupine Corti Collective je prisoten z vsako naslednjo skladbo (Pia, Lucy), ki za nosilno okostje ali srčiko svojega glasbenega koncepta jemlje poezijo Eve Prusnik. Ta je prepričljiva, prizemljena in kljub mladostniškemu videzu nadvse inteligentna, nedvoumna in večgeneracijska. Corti Collective se v dognanju medsebojnih odnosov in njihovem razčlenjevanju drži enostavne ustvarjalne logike, ki pravi, da so najbolj pristne glasbe tiste, ki spregovarjajo iz lastnih izkušenj, iskreno in ljubezensko neomajno (I Love My Men, Slowly). Najbolj navdušujoč je zaključek albuma s skladbama Hydra Hunter in Stone Child, kjer se impresivni Evin glas ob pomoči tenkočutno artikulirane spremljevalne glasbene podlage transformira v večbarvno vokalno paleto, ki osvaja s senzibilno razpršenostjo. Sliši se lahkotno, a nikakor ne lahkomiselno.

Vokal Eve Prusnik je večplasten in dovolj prožen, da poslušalec dobi občutek, kako se integralno prilagaja in prilega inštrumentalni domišljiji skladanja Corti komba. Inštrumentarij slednjega se dojema sila jedrnato z dvema električnima kitarama, violino, basovsko linijo, klaviaturami in beatom, a pri tem niti za trenutek ne dobimo občutka nasičenosti ali odvečnosti. Najbolj navdušujoč je zaključek albuma s skladbama Hydra Hunter in Stone Child, kjer se impresivni Evin glas ob pomoči tenkočutno artikulirane spremljevalne glasbene podlage transformira v večbarvno vokalno paleto, ki osvaja s senzibilno razpršenostjo. Sliši se lahkotno, a nikakor ne lahkomiselno.