Vetrovi nad močvirjem

Naslov EP-ja Gašperja Torkarja, Dreams of Others, lahko vzbudi asociacijo na Deleuzovo izjavo, da biti ujet v tujih sanjah pomeni, da si se res zajebal. Ne vem, če jo je Torkar pri izbiri naslova imel v mislih, a lahko rečem, da povezava vsebinsko ni naključna. Kompozicije na albumu so klavstrofobične pasaže, in če njihovo vzdušje povežem s stanjem na scenah v Ljubljani danes, je vez tu. Postkrizni trenutek, v katerem se nahaja cela plejada underground likov – na nekem posebnem trgu dela, v nekem kar udobnem malem mestu v premožnejšem delu sveta (čeprav igra v kontekstu slednjega vlogo kulturne periferije), v katerem vsi kot da vemo vse o vseh in kjer je celotna generacija ostala brez idej, možnosti političnega delovanja in samomitologizacij –, dejansko je klavstrofobičen in zares se zdi, da se množimo v sanjah drugih: v brezupnih polemikah, nerealiziranih sodelovanjih, samoreferencialnih razhodih, izpovedovanjih in snovanjih gibanj ter birokratskih projektov.

Na neki način je klavstrofobija prisotna že v Gašperjevem pesniškem delu, ki ga zaznamujejo pogumna introvertirana raziskovanja, v katerih gre še posebej daleč v mapiranju intimnih, torej tudi samotnih in zaprtih svetov. In v kontekstu poslušanja njegove plošče me prehod od pesniškega snovanja h glasbi prav tako ne preseneča. V Dreams of Others spet lahko govorimo o bistveni potezi raziskovanja, ki pa ubeži oklepom že zadanih smernic, kot so se vzpostavile v književnem miljeju, o pobegu v poljano, v kateri lahko diha, kriči in diabolično situacijo rekonstruira v polnem zamahu z orodji, ki so se nabrala skozi čas. 

Vidni so raznorodni glasbeni vplivi, od šumečih ambientalov kakšnega Buriala ali Oneothrix Point Never, ki so zvočili dozorevanje neke generacije, do visokotonalnih zloveščosti Arce, od mastnih, počasnih in masivnih basovanj trip-hopa do bleščeče praznih zvokov sveta elektronskih naprav za zabavo, ki jih uporabljamo skozi dolge noči. In seveda še marsikateri drugi. Če bi se osredotočali izključno na povezave, bi se v njih hitro izgubili in ne bi več prišli ven. Ključno je, da Torkar svojo sofisticirano glasbeno izobrazbo gnete znotraj lastne vizije in v suvereni individuaciji. Ne meče jih v ušesa, dokler se ne osmislijo v sliki, ki je kompozicijsko izvirna in katere učinke bi najlažje opisal s sintagmo »zvočna napetost«. 

Ta se najprej snuje skozi tempo, ki navadno prehaja iz stanja mirujoče vzdušnosti skozi srednje tempe do mestoma blago hitrih, ki so primerni za blažje džuskanje, če bi se plešoči poslušalec slučajno odločil, da vzame v zakup morbidno protislovje med odtujenim, morda celo strašnim gorovjem melodij in vzorcev ter vztrajal v tej napetosti; in če bi bil, glede na dolge pasaže, pripravljen vztrajati v leru in tesnobi, ki jo povzročijo prehodi. Torkar do poslušalcev ni usmiljen, vajeti ima ves čas v rokah in Dreams of Others so v prvi vrsti sklop kompozicij, v katere je vpisana refleksija oziroma avantgardistična dispozicija, če pojem avantgarde vežemo ne prisotnost metaravni, ki stopa v odnose s formo in briše njene meje, jih rahlja in na novo zarisuje.

Nadalje se tesnobna napetost vzpostavlja skozi številne vzorce, ki zvenijo, kot bi čakali v medprostoru med organskim in tehnološkim ali fantastičnim: denimo distorzirano nočno dihanje velikana ali brenčanje džungelskih insektov. Ti elementi imajo učinke, ki jih je Bentham opisoval v svojem delu o panoptikonu – zvok brez vizualne prisotnosti njegovega izvora vzbuja občutke nedomačnosti, neudobja, zato jih je Bentham videl kot sestavni del svojega zapora. Tudi ko nas Torkar iz te ambivalentnosti dvigne, recimo z epskimi, a vseeno kovinsko hladnimi navali hrupa, v katerih pogosto zasledimo arcovske poteze, s katerimi se spet udomačimo v zvoku, hitro ugotovimo, da je ta domačnost pravzaprav spet v pobegu pred prejšnjim stanjem, se pravi še vedno brezdomje.

Vsekakor je plošča Dreams of Others pretresljiva gmota zvokovja, v katero se lahko zatopimo iz različnih smeri ljubiteljev robnih godb, od svobodne improvizacije, z njenimi elementi spajanja predhodno atomiziranih zvočnih drobcev, prek field recordinga, ki ga kompozicije potujijo in prestavijo v fantazmatske krajine, do nemirnega darkerskega počitka. Gre za muziko, namenjeno vsem in nikomur. Ali bolje rečeno: plošča je namenjena vsem situacijam in nobeni, gre za muziko nemira, ki resnično pretresa poslušalske okvire in jih prebija. Želim si, da bi Torkar vztrajal pri tej kompozitorski formi, kar ni toliko formalni zaključek recenzije, kot je pa adekvaten izraz moje poslušalske želje.