Zasavje Noisefest International 2019: Festival kot mobilizacijska sila

6. in 7. septembra se bo v Trbovljah že šestič odvijal festival Zasavje Noisefest International, osrednja manifestacija hrupnih zvočnih praks pri nas, sicer pa mednarodni festival, na katerem lahko slišimo različne noise različice, ki prihajajo iz obrobja in pomagajo krojiti sodobne ustvarjalne prakse v polju elektronske in elektroakustične glasbe, a se hkrati dotikajo eksperimentalne glasbe, (zvočne) poezije, terenskih posnetkov, intermedijskih praks in performansa, svobodne improvizacije, industrial glasbe in hardcora, sodobne klasične glasbe, temačnega folka pa različnih odvodov rocka, zvočne umetnosti in še česa. Festival nadaljuje tradicijo, ki jo je pri nas zasejal ljubljanski Noisefest v organizaciji DRMK-ja in jo je poosebljala založba Abnormal Tapes s svojimi ustvarjalci (Sis Ten 343, Gen 26, Mastikator, Minimal Bastard itd.). Noise scena je v osnovi mednarodna, ukrojena po načelu DIY, z lastnimi distribucijskimi kanali ter mrežo založb in festivalov. Danes je vanjo vpetih kar nekaj domačih ustvarjalcev (Ontervjabbit, Kikiriki, Dodecahedragraph​, Simon Šercer [Pure H itd.], MONO Scarves, Gen 26, Cadlag, Umdhelbi, Red Moon ...).

Glavnina festivala bo potekala v Trbovljah, tokrat v novih prostorih Termoelektrarne, ki bo kot prizorišče nadomestila vašhavo. V dveh dneh se bo tam predstavila plejada izvajalcev in izvajalk iz Slovenije, Hrvaške, Francije, Italije, Avstrije, Nemčije in Švice. Med domačimi bodo nastopili Morče, Gen 26, Lifecutter, Nakajima, The Canyon Observer, beepblip in kolektiv pesnikov, pesnic, glasbenikov in performerjev Ignor. Med tujimi velja izpostaviti Ecoute la Merde, Haiku Funeral, Eralda Bernocchija, Ovo in Feuersalamander auf Marzipan. Pod okriljem festivala bodo na ogled tudi robotsko-zvočna instalacija, spontana konferenca, DJ seti, vizualizacije (VJ-ka 5237 alias Stella Ivšek, ki je poskrbela tudi za celostno podobo festivala, ljubljanski umetniški kolektiv kolektiv A:part ter avstrijska vizualna umetnica Ruth Pichler alias We Own The Nite), bolšji trg in ploščarna.

Festival se vsakič širi in seli tudi izven Trbovelj, letos v Maribor in Ljubljano, pri čemer sodelujeta festival MFRU in CUK Kino Šiška. 4. septembra bodo v Mariboru v prostorih GT22 nastopili Kikiriki, Gen 26, Morče in intermedijski kolektiv Heklab GT22, v Ljubljani pa nas 5. septembra čakajo znana danska izvajalka Puce Mary, italijanski zvočni skladatelj in raziskovalec zvočnih krajin Eraldo Bernocchio ter domači Umdhelbi. Več o programu festivala najdete TUKAJ.

O festivalu, domači noise ustvarjalnosti, pogojih za delovanje in umestitvah obrobja v »uradne« tokove smo se pogovarjali z iniciatorjem in programskim vodjo festivala, Nevenom M. Agalmom, sicer enim osrednjih ustvarjalcev v polju noisa pri nas.

Za vami je prva petletka, festival vstopa v novo. Kje vidiš mesto ZNFI-ja v naši širši krajini eksperimentalnih in obrobnih glasbenih praks in, ožje, kje ga vidiš v okrožju noise glasbe pri nas? ZNFI nosi štafeto nekdanjega noise festivala v organizaciji društva DRMK.

Mesto ZNFI-ja se določa najpoprej skozi svoj (pre)hod in preizkušnjo na terenu. Iz osnovne ideje, angažiranosti ter nuje, da se nekaj zgodi v naših krajih in da se odpre v širše polje, da se ljudje povežejo med seboj – to so elementi, ki karakterizirajo ZNFI. Korenine segajo daleč nazaj, vsaj kar se tiče zvočnih/glasbenih zanimanj, in očitno se stvari razvijejo šele, ko je teren za to pripravljen. Duh tke niti potiho, kot se temu reče, in ko udari, to ni naključni udar, je posledica in učinek dolgega niza kaljenja duha in obdobja sive nezmožnosti po nekem vidnem premiku, preboju, ki bi se moral zgoditi, a se ne zgodi, dokler čas ne dozori. Toliko, nekoliko abstraktno, vendar z namenom izpostavljanja dolgega niza prevojev, ki so se morali zgoditi v sosledju razvoja stvari, ki je odprlo naknadno možnost misli, ki lahko prodre naprej v svoje samorazvitje.

Kam točno spada festival v nekem skupnem simbolnem prostoru, to je pa težko reči, ker so implikacije tega vprašanja dosti bolj težavne, kot izgleda. Je ZNFI zgolj še en festival več v razraščajočem se naboru vseh mogočih festivalov? S tem vprašanjem se ne ubadamo direktno, temveč le posredno, kolikor se nas skuša prehitro vtakniti v kako kategorijo oz. nam navesiti kako razlago, češ, kaj da smo in reprezentiramo. Našo idejo in namen festivala nosijo močnejši, substancialni razlogi, ko določajo, zakaj želimo vztrajati še naprej in delovati v tem okolju, in to ne le z dodajanjem nečesa k temu, kar že obstoja. Ne želimo konkretno definirati svojih razlogov, ki se lahko (če sklepamo prehitro) navzven slišijo kot šablonske razlage in ponavljanja, zakaj delamo festival. Festival je najpoprej tisto, čemer se reče mobilizacijska sila, ki pritegne skupaj določene ljudi z namenom, da sprožijo določen učinek. In pri tem velja naslednje: vsi učinki niso vnaprej določljivi, temveč se šele z razvitjem določajo za nazaj. Najprej se mora zgoditi, da bi se o tem lahko govorilo in da tudi mi sebe za nazaj določimo in dojamemo, v kaj se spreminjamo in kaj postajamo. 

Na račun festivala se zgodijo projekti, ki se mogoče ne bi nikdar zgodili, in tega ne gre zanemariti. To ima svojo moč. Danes, ko se vsakdo utaplja v svoji sekluziji telefonskega skrolanja in lajkanja, se mi skušamo združevati tudi fizično in ustvariti skupni prostor izmenjave. Toliko o tem. 

Kar se tiče faktografskih podatkov, pa DRMK še vedno živi, v drugačni preobleki, saj se vsako jesen nadaljuje organizacija Mrožfesta. ZNFI festival se je pričel leta 2014, s št. 1, kot samostoječi festival, katerega prednost je, da ni klubski dogodek, čeprav nimamo nič proti klubom. In glede na to, da imamo v zasavskih krajih nešteto industrijskih objektov, smo tako rekoč zaorali v to ledino. DRMK organizacija noise festivala v Ljubljani je seveda imela velik vpliv, ker je odpirala ravno tako prostora določenim projektom, ki so bili morda nekoč povsem pozabljeni in obskurni, danes pa se tudi temu, čemur se reče noise, odpirajo določena vrata. In to v internetni dobi prinaša nešteto projektov in glasbenih ne/zvrsti. Noise kot pojem oz. kategorija pa se uporablja že tudi skoraj na vsakem koraku.  

Polje noise glasbe je tako razpršeno, kot je nešteto razpršenih projektov. Ni unificirane podobe ali grupe, ki bi lahka vase povlekla vse premene in karakteristike tega, kar naj bi noise kategorija vsebovala. So neke skupne točke zanimanja v sklopu raziskovanja zvoka, v iskanju modalitet zvoka in načinov, kaj z njim početi, kako ga zapakirati in kakšno konceptualno, ideološko moč lahko sploh zadobi. Večkrat je tudi tako, da kak album ali projekt ostaja v ozadju, ker se o njem ne piše veliko, kar pa ne pomeni, da nima naboja. In če te prehitro preglodajo in te v vsem pohvalijo, je mogoče to znak, da nekaj ne štima, ker te potem lahko samo še shranijo v predal.

ZNFI festival vidimo v razvijanju zgodbe, ki je vezana na industrijsko dediščino zasavskih krajev, o kateri se veliko govori, a malo zanjo naredi. V tokratni ediciji moramo izpostaviti odprtost vodstva Termoelektrarne Trbovlje (HSE-Energetska družba Trbovlje), ter njenega direktorja Ervina Renka, ki je z odprtimi rokami odprl vrata noise festivalu, ter tako pokazal, da se lahko industrijska dediščina in njeni prostori preoblikujejo v umetniške prostore, prizorišča, ki lahko gostijo mednarodne izvajalce ter umetnike, ter tako širijo kulturo skozi preplet industrijske zgodovine ter angažiranosti kulturnih dejavnosti v neko novo zgodbo, ki ima velik potencial, da postane žarišče določenega ustvarjanja, tudi za naprej. Omeniti je potrebno absolutno pripravljenost s strani vodstva elektrarne, da se dogodek podpre in naknadno spromovira, tudi z njihove strani, kar je dokaz odprtosti ter skupnega sodelovanja, ki omogoča kohezijo in je primer dobre prakse tudi za druge. S tem je pokazalo, da ima posluh in je pripravljeno najti skupno zgodbo z nami. Kar pa je ravno edini način, da ustvarimo nove možnosti, ki jih poprej ni bilo.  

Noise scena je izrazito mednarodna, z lastnimi kanali distribucije, mreženjem, sodelovanji, založbami in DIY pristopi. Kako pomembne so te komponente za obstoj in ohranitev tovrstnega festivala v našem okolju, ki je zelo nestabilno, ko gre za lokalno in državo podporo?

Kar se tiče mednarodnosti in vsega naštetega, se strinjamo. Obstaja veliko kanalov, ki distribuirajo svojo produkcijo, od DIY založb, za katerimi stojijo posamezniki ali večje skupine, do neštetih kolaboracijskih projektov itd., kar je seveda omogočil splet, tako da je izmenjava podatkov in informacij zelo hitra in omogoča povezovanje, ki je hitrejše od česarkoli, kar smo imeli prej. Okolje, v katerem živimo in ga s svojim delovanjem reprezentiramo, je neizbežno opredeljeno s stanjem in naravo ambienta samega, a to ni prepreka, da ne bi v kakem zasavskem kraju organizirali take sorte festivala, ki bi, če bi ga organiziral kdo v New Yorku, takoj obveljal za tisto pravo reč in bi lahko postal famozen, ker bi pač potekal v New Yorku. Čeravno geografska lokacija ter simbolna moč nekega mesta oz. lokacije nosi svoj pečat, je na nas, da s svojim delovanjem pokažemo, da ne zaostajamo za drugimi. Celo prednost imamo v drugih ozirih. Res pa je, da lokalna politika ter vpletenost in povezanost neštetih komponent kreirajo skupnost, pri čemer prihaja do raznih rošad in preusmerjanja, kako sploh dojeti obstoj nekega vznika, ki ni takoj razumljen in sprejet (kar je seveda odvisno od splošnega stanja duha neke skupnosti), in kako si torej izboriti svoj prostor v domačem okolju, ki morda ni naklonjeno takim novitetam. Ne da bi se globlje spuščali v razlaganje, kako funkcionirajo javne inštitucije znotraj kulturnega prostora: mi prihajamo od spodaj, s terena, in si skušamo izboriti svoj prostor ter s svojim delovanjem doseči neki učinek. Ta je lahko tudi neznaten, a lahko v danem momentu sproži določene sile, ki spremenijo poprejšnji potek reči. Ne filamo programa z nekimi vsebinami, da bi se te zgolj formalno umestile v program, ki ga je treba speljati, če hočemo dobiti sredstva. Vemo, kaj želimo pognati in koga pripeljati v naše kraje, in potem iščemo načine, kako bi to uresničili. Imamo idejo in vsebino, ki jo želimo doseči, jo realizirati, nočemo zgolj zadostiti nekim formalnim pogojem, ker tako dirigira prisila od zgoraj (nadrejene inštitucije) ali od koderkoli že. Naša ideja je konkretna, in naša konkretnost nosi v sebi idejnost. Da zaključimo s kratkim dopolnilom: lokalna skupnost in politika bijeta svoje bitke in krpata svoje luknje. Naša pojavnost ne želi biti luknja, ki se jo krpa, čeravno jo sami krpamo po svojih močeh, kot vemo in znamo. Naša pojavnost je v resnici substancialnost našega duha, in ta uhaja vsakršni definiciji, povzetju v neko nadinstanco, ki ji moramo služiti. Lahko služimo le svoji ideji, samo pred njo smo njeni služabniki, za dobro ljudstva. Ne rabimo usmiljenja s strani lokalne skupnosti, temveč pripoznanje, da skozi nas tudi oni postajajo in se določajo v samobitnosti skupnega duhovstvovanja in bi(v)stvovanja.  

Kako si zastavil letošnji program, ki se ponovno vrača v Kino Šiška, se pajdaši z mariborskim festivalom MRFU, hkrati pa doma vstopa v nove prostore Termoelektrarne?

Po premenah od leta 2014, od prve edicije festivala, do tega trenutka smo oklestili in reducirali število pred- in pofestivalskih dogodkov, ki jih je bilo kar nekaj, skoraj 6 ali 7 dni celotnega programa in povezovanja z različnimi klubi ter organizatorji. Zaradi logističnih zahtev smo ugotovili, da je v tem primeru lažje funkcionirati z manj. Prvotni namen je bil povezovanje z ostalimi, v smislu mreženja in koprodukcije, ki lahko doseže širši krog ljudi. Če stvar zahteva sodelovanje, potem je treba biti odprt za izmenjavo. Trenutno smo se omejili na sodelovanje z mariborsko ekipo (Fundacija Sonda/MFRU itd.), ki ima zelo zanimiv nabor ljudi, ki se ravno tako trudijo pri svojem delu, in pač želimo sodelovati. Tu je seveda še Kino Šiška, s katerim sedaj že tretjič zapovrstjo sodelujemo in organiziramo predfestivalski dogodek. Ta naveza je ključna, kajti najsodobnejše oblike avdio-vizualnih dogodkov ter video umetnosti najdemo v mariborskem sidrišču, Kino Šiška kot prizorišče najsodobnejših glasbenih zvrsti in formatov pa seveda v tem prednjači v Sloveniji in obenem ostaja odprt za obskurnejše podžanre. Ker se noise estetika v njenem najširšem pomenu zažira čedalje globlje v matrico glasbene produktivnosti in se kaže skozi mešanje najbolj nepričakovanih žanrov, na primer rapa in noisa, je to indic, da prihaja do prepleta žanrov, ki lahko obrodi nekaj povsem novega, nepričakovanega. Lahko pa se kdo odloči in zavzame pozicijo, da ni mogoče ustvariti ničesar novega. To je seveda stvar daljnosežnih debat.

Če se povrnemo nazaj: kombinacija Kino Šiška–MFRU/GT22–Termoelektrarna Trbovlje je mogoče ravno ta nepričakovana formula, ki odpira neko modalnost, ravno skozi različno umeščenost in skupno združljivost v nečem tretjem, ki postaja naša skupna reč. Termoelektrarna Trbovlje in samo prizorišče festivala (strojnica aka Power Station 125 MW) pred nas postavlja celo večje zvočne in vizualne zahteve, kot je to doslej zahtevala trboveljska vašhava. V najbolj krizni situaciji pri premišljanju o tem, kako sploh naprej, se na obzorju izrisuje povsem nov in drugačen horizont, ki po velikosti in še večjih z/možnostih pred nas postavlja še večji zalogaj. In to nam daje nov zagon, da vztrajamo še naprej. Industrijska zgodovina na še večjo potenco. Energetska družba Trbovlje nam z Termoelektrarno odpira novo poglavje v razvoju Zasavje Noisefest International festivala. Brez te pomoči, ki je ključna, celo zgodovinsko usodna, mislim, da ne moremo preživeti. To je zadnja bilka v zasavskem okolju, ki v pravem pomenu besede lahko so-postavi festival na ustrezen nivo, ustrezen po velikosti in simbolnem pomenu. Industrija, arhitektura ter zvočna intervencija v prostoru. Boljše kombinacije ni.

Tudi kot ustvarjalec si del domače in mednarodne noise scene. Kako vidiš razvoj domače scene v letih, odkar sam ustvarjaš in odkar se v tem okviru udejstvuješ kot organizator?

V teh nekaj letih (mišljeno je intenzivno nastopanje in organiziranje od leta 2012/13 do danes) se je kar dosti zgodilo, in to je intenzivna posledica dolgoletnega, posamičnega ustvarjanja z muziko tako ali drugače. Osebno sem začel, z bolj resnejšim zanimanjem, slediti elektronski glasbi od leta 2000 naprej, s poprejšnjo dolgoletno vpletenostjo v glasbo vseh mogočih žanrov in predvsem skozi iskanje najobskurnejših in najintenzivnejših oblik muzike. Tako kot je to pri art filmih, tako je tudi v glasbi, ko enkrat pobezaš v to polje, ni več poti nazaj. Potrebno je sedaj najti svoj izraz, ki se je z notranjo nujo začel oblikovati. In seveda, ne gre zanemariti spleta okoliščin, ki so odločilne za to, da se neka situacija zgodi, ki kasneje sproži in povleče za seboj še večje odvode, kot je bilo to sprva mišljeno. Stvar, ki se odpre, te potem pelje po svojih poteh, treba je manevrirati in v ključnih momentih zastaviti energijo in čas ter biti pripravljen na to, da se zadeve speljejo ne glede na vse. Lahko rečemo temu tudi strast, ki ni vedno zgolj neko ugodje, ampak prej kreativno nelagodje (če parafraziramo freudovsko nelagodje v kulturi, potem je to nelagodje v kreaciji, ustvarjanju t. i. paralelne realnosti, ki je ravno bolj substancialna in realna kakor subjekt v svoji banalnosti vsakodnevnih opravil; premik ali beg v umetnost, glasbo itd. je kreacija nove realnosti). V tem času so se zgodile pomembne reči, od skupnega projekta Ontervjabbit (skupaj z Domnom Učakarjem) ter zasedbe Cadlag, v kateri smo štirje člani iz štirih občin (Hrastnik, Trbovlje, Ajdovščina, Nova Gorica). Oba projekta imata drugačne idejne konture, vseeno pa usidrane v eksperimentalno-drone-noise-ambient estetiko zvoka. Kot Ontervjabbit sva z Domnom v tem času absolutno pokazala, da kot domača ustvarjalca dvigujeva nivo resnosti in muzikaličnosti v noise muziki, ki zahteva in pričakuje kvaliteto (v smislu vsesplošnega razvoja projekta in zvočnega napredovanja v produkciji zvoka, ki ne prisega nujno zgolj na plastično spoliranost niti na nerazločno brezskrbnost pri obdelovanju zvočne spektralnosti). Cadlag je nekoliko drugačna entiteta, kar zadeva delovanje. Združuje posameznike iz hardcore-grindcore-death metal-drone-ambient okolja (tu je tudi Simon Šerc [Pure H itd.] kot originator in protagonist eksperimentalne založbe iz Ajdovščine) in je obenem avdiovizualni projekt s fokusom tako na vizualni kot zvočni komponenti in v sebi združuje arhitektoničnost vizualno/prostorsko-časovnega. Iz tega nedrja ustvarjanja v zgornjih kolaboracijskih projektih se izvija vse ostalo. Moč združevanja z izbranimi posamezniki na usodnih točkah življenja, ki ustvarijo skupni projekt, kateremu so odtlej podložni. V tej podložnosti so skupna moč, svoboda, razvoj in avtonomnost. 

Scena in razvoj se skozi dosedanji hod po naši oceni razvija v zanimivo smer; vsekakor se razvijajo projekti, ki so bolj ali manj zanimivi. Težko pa ocenimo dejansko stanje. Z našo angažiranostjo, brez lažne skromnosti, vsekakor dvigujemo zahtevo po kvaliteti.

Festival že vrsto let sodeluje z Delavskim domom Trbovlje; njegov nekdanji direktor je danes minister za kulturo. Se ti zdi moment pravi, da se t. i. noise oziroma njemu sorodne prakse iz obrobja končno preselijo na mesto, kjer bi morale biti, denimo ob bok elektroakustični in elektronski glasbi, ki se ju ceni v institucionalnih okvirih (sodobna glasba) in skozi popularne mehanizme klubske in medijske kulture?

Festival je leta 2014 dobil najpoprej podporo Delavskega doma Trbovlje in seveda takratnega direktorja, mag. Zorana Pozniča, ki je bil ključen prevodnik, da smo se spustili v projekt. V tem času smo šli skozi različne faze in šele sedaj, ko bi morali celotno zgodbo vzdigniti (tudi finančno), prihaja do sprememb, seveda tudi v vodstvu Delavskega doma Trbovlje. Zaenkrat ne kaže ravno najboljše, kar se tega tiče, in ne vemo, kako se bodo stvari v odnosu do Delavskega doma Trbovlje razvijale naprej. Upajmo, da v smer, ki bo kmalu jasna, ko se bomo na jesen pogovarjali za naprej. Tu bo po naši oceni odločitev za naprej ključna, kako in če sploh nadaljevati v tej navezi, ker posluh upada. Videli bomo, ali bomo po skupnem premisleku nadaljevali in bo Delavski dom Trbovlje jasno izrazil svojo vlogo pri tem in ponudil predlog, kako lahko še naprej ostaja vpleten v razvijanje festivala, ne pa v to, da se ga zavira in dojema kot trn v peti. Morda pa se bodo naše poti razšle. V tem primeru bi to bil jasen dokaz, da upada kultura in da odziva manjka ravno tam, kjer bi ga moralo biti največ. Ministrstvo za kulturo je v enem od svojih odgovorov, zakaj nas ni podprlo za sofinanciranje projekta, zadelo žebljiček v steno z izjavo, da lokalna skupnost očitno še ni prepoznala kulturne vrednosti festivala in da temu primerno pada interes tudi z drugih strani, v tem primeru torej ministrstva. 

Mi ne iščemo grešnega kozla, zgolj ocenjujemo situacijo, in ta ni najbolj rožnata, kar pa ne pomeni, da nam to jemlje duha. Je pa dokaj nenavadno, da nihče pravzaprav še ni imel z nami resne debate, kako bi lahko skupno razvijali projekt, ker je zaradi unikatnosti pomemben za zasavsko regijo, že zaradi svoje zgodovine ustvarjalnosti ter rojstva največjega fenomena, ki se imenuje Laibach, ki je vzniknil v teh koncih. Po fenomenu Laibach, po naši oceni, v zasavskih koncih ni obstajal noben projekt, ki bi se inspiracijsko napajal v teh krajih ali ustvarjal in peljal neko zgodbo, ki bi bila vsaj v tem kontekstu. Z drugimi besedami, omenjeni fenomen ni pustil v naših koncih nikakršnega glasbenega pečata (poleg obstoječih punk in hardcore zvrsti glasbe, ki jih ne negiramo, da ne bo pomote) na mlajšo generacijo. Hvala in uporabnost omenjenega fenomena, ki si seveda zasluži pripoznanje za dolgoletno ustvarjanje in še vedno trajajoče vztrajanje, sta dandanes pri roki samo takrat, kadar je od tega kaka korist, se pravi iz utilitarističnih razlogov (ko jih rabimo, jih prikličemo, da se pohvalimo). Ni pa nobenega posluha, ko se pojavi fenomen, kakršen je ZNFI, čeprav je to, kar mi počnemo kot ustvarjalci, ravno pisano na kožo temu okolju po njegovi (vnazajšnji, idejni) industrijskosti. Ker to pač zahteva napor.

Najsodobnejši izrazi eksperimentalnih oblik elektronske glasbe zaslužijo svoje mesto in večjo afirmacijo. Institucionalni okviri so očitno vedno povezani z določeno politiko in razdeljevanjem sredstev. Kreativnost ne rabi institucije za svoj razvoj. Institucije producirajo ready-made produkte, ki so dostikrat za časom in životarijo v ohranjanju zgodovine, že obstoječega, preverjenega, že ponovljenega. Nova pot, hoja, ki prehaja okvire, ki se sproti pojavljajo in oblikujejo, adaptiranje na sprotno oblikovanje – tu se rojeva kreacija novega. Ponavljanje že ponovljenega je ponavljanje preverjenega in udomačenega, in v tem smislu je to mrtvost. Obujanje od mrtvosti tvarine neke umetniške kreacije, v namen spomina, obujanja, mrtvega tkiva, ki pa še vedno živi, skoz ponavljanje. Proliferacija tega pa je možna znotraj institucionalnih okvirov. 

Kam torej spadajo nove oblike zvočnih umetnosti? Kam spadajo najdrznejše eksperimentalne oblike elektronskih zvočnih umetnosti? Mogoče je bolje, da ohranjajo svojo neodvisnost, ravno v neinkorporiranosti skozi institucionalni okvir. Seveda je to dokaj hitro rečeno, ne da bi se spuščali v detajle.