Trboveljska hrupna nihanja

Na tokratno šesto edicijo mednarodnega Zasavje noisefest Internationala (ZNFI) sem se odpravil prvič po nekajletnem odmiku od scene, ki se zbira okoli označevalca »noise« in je že leta nazaj naredila ljubljanski preboj z nekim drugim noise festivalom, pod okriljem društva DRMK. To sicer z delovanjem v Ljubljani nadaljuje – tako se bo že konec oktobra mogoče na Metelkovo odpraviti na Mrož fest; kot hrupni odvod pa je v strojnici trboveljske termoelektrarne letos nastopil projekt Gen 26. Vendar tu zdaj ne bomo delali primerjave letošnje izvedbe festivala s prejšnjimi. Sodeč po videnem in slišanem, bi ob letošnjem delu izvedbe Zasavje noise festivala še enkrat poudaril predvsem dve njegovi odliki. Prva je izbor nastopajočih; tega se ekipa večinoma loteva premišljeno in ne na prvo žogo, čeprav med izbranimi opazimo določena nihanja. Velik del teže festivalskega dogajanja pa gotovo nosi tudi njegova prostorska umestitev.

Tokrat ne moremo govoriti o resnih organizacijskih spodrsljajih, ki se jih glede na število posameznikov in sredstva, potrebna za izvedbo festivala, že kar pričakuje; enourni zamik programa je bil čisto znosen, četudi je utrpel kak zaključni nastop. Ravno nasprotno, skrb tudi za take podrobnosti, kot je samoorganizirani prevoz do in med različnimi prizorišči, je premostila običajne težave obiska festivala. Tako ostaja zasavsko prizorišče, kamor se je znotraj Slovenije treba premakniti iz prestolnice, v primerjavi z nekaterimi drugimi centri alternativne kulture precej dostopno. Dostopnost gre tu meriti z razdaljo med periferijo in centrom, za katero se zdi, da jo ZNFI ne toliko premošča, kot se ji izogiba, in to iz več vidikov. Eden je zagotovo strateška širitev festivala z glavnega dogodka na njegove odvode. Letos se je tako dogajanje začelo že dva dni prej v mariborskem objektu GT22, se nadaljevalo dan kasneje v ljubljanskem Kinu Šiška, nemara pa se mu uspe pridružiti še kakšen pofestivalski dogodek.

Spet drugič pa lahko razdaljo med periferijo in centrom razumemo tudi konceptualno, ob starem spraševanju o pomenu in smislu izraza »noise«. Ta bi se zgodovinsko informiranemu mišljenju moral zatakniti nekje v grlu, saj bi »noise« kot označevanje umetnosti zvoka, ki ostaja radikalno zunajglasbena, že sam pomenil težko premostljivo aporijo. V metafori periferije in centra bi jo lahko, tukaj le površno, mislili tako: noise je upor glasbenemu centru. In če se razglabljanje o paradoksu umetnosti, katero poslušamo, a vendar ni glasba, zlahka izteče v dolgočasno akademsko vajo, poudarimo raje drugo plat. Kot velja za slaba politična delovanja, ki svojo vsebino črpajo iz lastne marginalnosti in nasprotovanju brez pozitivne vsebine, tako se tudi pod znamko »noise« zlahka zgnete vsakršen izraz brezidejnega besa in agresije. Afektov, ki pa ju ne zmoti, da »noise«, mnogokrat zreduciran na zvočni efekt, z margine hrani vrsto ne tako zelo marginalnih žanrov in da je kot pridevnik postal njihov priročni okrasek. 

Če ostaja možnost izhoda iz tovrstnih aporij, potem je lahko samo prizorišče zasavske organizacije zadostna metafora. Industrijski objekt dela Slovenije, ki ob propadanju klasične industrije tudi v perspektivi prebivalstva proizvaja predvsem le še odpadke, se je izkazal za odlično prizorišče. Tokrat prvič v strojnici termoelektrarne, je festival našel zasilno, a dobro rešitev, ki je omogočala zgostitev dogajanja v enem prostoru in obenem njegovo členjenje na robove in luknje, ki jih ponuja tovarniška hala. Če smo v prvem festivalskem večeru lahko gledali izvajalce očitno metalskih, tudi rockovskih korenin, skupaj z agresivno zapacano in komajda plesno elektroniko ter vizualno obogatenim dromljanjem, je prostor dogajanja temu nedvomno vtisnil svoj pečat. Prostor, ki je – kot zanimivost – nekaterim ostal v spominu zaradi prelomnega koncerta skupine Laibach sredi 80-let prejšnjega stoletja, ob bojda tudi nekoliko posmehljivem spremljanju nočne izmene na malici v tedaj še obratujočem objektu. A to je morda tudi edino, kar povezuje dogodka. 

Kot rečeno, je bilo med nastopajočimi nekaj prostora za odstopanja, a ga je, vsaj po gibanju občinstva sodeč, po pričakovanjih največ požela Puce Mary; sam se tega koncerta v sobotnem delu festivala sicer nisem udeležil. Po pričevanjih prisotnih je bila danska performerka ne le najbolj, temveč tudi edino pričakovano ime za dober del občinstva, ki je elektrarniško poslopje obiskalo na dan njenega nastopa in jo potem hitro pobrisalo. Enako velja za tiste, ki spodnje dvorane v Kinu Šiška niso obiskali na preddogodku, kjer je njen napovedani koncert odpadel oziroma se je zakasnil zaradi odpovedanega leta. Da po tej plati scena deluje precej enostransko, je dokazala tudi lahkota, s katero je nekaj v Trbovljah nastopajočih samoiniciativno zapolnilo luknjo v šišenskem programu; četudi jim s tem ni uspelo zmanjšati luknje, ki je zazevala pod odrom, najverjetneje zaradi omenjene odpovedi. 

Tega je v nekem trenutku naselila trojica B°tong x Emerge, s pridruženim Feuersalamander auf Marzipan. Ta je nekaj časa ohranjala osredotočenost na odbrani set dromljanja in elektronske improvizacije, nakar sta dogajanje prva dva proti koncu zapustila, kar je tretji, Feuersalamander auf Marzipan, tako rekoč na ukaz izkoristil za precej bolj bučno in energično, a kratko privijanje šuma. Brez dodatnega spektakla je v tej smeri prav tako na prvi festivalski dan pripravil set precej ostrega analognega manipuliranja s poznano zapacanim distorziranim zvokom ter s tem do dobršne mere pritegnil nase pozornost, in to brez vizualne komponente, ki je precej spektakularno spremljala nekaj preostalih nastopov.

Za vizualije je bil odgovoren mini kolektiv We own the Nite (in domača vzualna umetnica 5237 aka Stella Ivšek, op. ured.), ki je obarval uvodni nastop hrvaškega projekta Tehom, v katerem stoji Miljenko Rajaković, naslednik že vsaj tri desetletja starega projekta industrijskega drona z močno filozofsko usmeritvijo. Tehom se iz stare hebrejščine prevaja kot brezno ali kaos pred stvarjenjem, pomen pa bi svojo zvočno analogijo našel v hkratnem občutku tesnobnosti, uničenja ter nekakšnega neustavljivega brnenja brez uničevalnega predznaka. Tokrat je prostor močno oblikovala še vizualna komponenta, ki je po določenem času morda celo prešla v ospredje, četudi njena naracija ni bila najbolj jasna oziroma je najverjetneje niti ni bilo. Projekcija urbanega okolja in njegovih premikov na ogromno steno zapuščene hale se je kasneje pretrgala in prešla v serijo mitoloških podob, kar je skupaj z zvokom zagotovilo vtis mogočnosti. In tega drugi nastopi na tak način niso uspeli doseči.

Uvodni večer festivala je izstopal po številu domačih izvajalcev, ki so se v dveh primerih odlikovali z žanrsko precej bolj določeno glasbo, kot bi se moglo reči za preostale akte. Domača noise-rock Nakajima se po tej plati oddaljuje še najbolj in pred samim nastopom se je zdela uvrstitev četverke na program noise festivala celo nenavadna. Z malo zamazanim zvokom in neobičajno umestitvijo zasedbe takega kova v program pa se je Nakajima izkazala za solidno, čeprav je postal proti koncu ta nastop nekako zmeden. Tega pa ne moremo reči za The Canyon Observer, ki je v zamegljeni in nerazsvetljeni sredini trboveljske hale deloval še pristneje in še bolj ritualno kot dan kasneje na ljubljanskem povišanem odru in v popolnoma drugem kontekstu. Zasedba The Canyon Observer je bila v pozni uri morda eden od dveh ali treh vrhuncev večera; za prvega bi lahko razglasili otvoritveni Tehom. Za razliko od Nakajima se je The Canyon Observer postavil z dinamiko, ki si jo predvsem vokalist očitno dovoli tudi v svoji pojavi. 

Med preostalima domačima nastopoma je najmanjši vtis napravila Morče, solo projekt z digitalnim vmesnikom in precej enostavnim upravljanjem, ki ga je nekajkrat prekinil še kak ozvočeni predmet. Resda pa je Morče nastopila v precej pozni uri. Ravno zaradi pozne ure sem bil sam prikrajšan tudi za zadnji akt, Chaotalion. Več sreče s tem je imel Lifecutter, čigar umestitev v sredino večera, med dva, vsakega na svoj način »bendovska« projekta, je dala sicer precej motenemu tehno nastopu neobičajen koncertni značaj. Lifecutter je z mešanico industrijsko obarvanega tehno akta s precej lahkotno vpletenimi zvočnimi motnjami in prekinitvami izzval nekakšen ritmični trans, ki pa se je v sam prostor in agresivno svetlobo še vedno vpletal z manjšim nelagodjem, tako da ne bi mogli govoriti ravno o ozračju, primerljivem z brezskrbnim klubskim poplesavanjem. 

Sodeč po videnem in slišanem, bi ob letošnjem delu izvedbe Zasavje noise festivala še enkrat poudaril predvsem dve njegovi odliki. Prva je izbor nastopajočih; tega se ekipa večinoma loteva premišljeno in ne na prvo žogo, čeprav med izbranimi opazimo določena nihanja. Velik del teže festivalskega dogajanja pa gotovo nosi tudi njegova prostorska umestitev. Različne nastope je bilo mogoče razporediti po večjem krogu sredi dvorane, ki se je večinoma dobro zlila z video projekcijami, prevelikimi, da bi jih lahko gledali zgolj kot vizualni okrasek slišanega, saj so se mnogokrat stapljale s samim prostorom in pogoltnile maloštevilne obiskujoče.