14. festival Radart

Dan zmage vsako leto proslavlja tudi Radio Študent, saj si z nekdanjim državnim praznikom deli rojstni dan. Na letošnji 54. jubilej je odprl 14. edicijo festivala Radart, podaljšek oddaje R A D A R, ki je kot idejni otrok Bojana Anđelkovića težil k ustvarjanju prostora za radijski eksperiment s poudarkom na umetniškem procesu namesto na tradicionalnem osrediščenju okoli zaključenega umetniškega dela. Že prve radijske oddaje so kazale v drugačno smer od hermenevtične ali fenomenološke analize sodobnih umetnostnih praks in posegajo po široki paleti različnih teorij in konceptualizacij domače ustvarjalnosti. Od leta 2018, ko je urednikovanje R A D A R-ja prevzela kritičarka, novinarka, tonska tehnica in fotografinja Urška Savič, se oddaja še intenzivneje posveča sodobnim tehnološkim inovacijam in njihovemu prepletu z zvočnimi, a tudi z vizualnimi in performativnimi umetnostmi. Tako kot navaden radar tudi R A D A R zaznava najrazličnejše umetniške objekte in jih naredi vidne. O Radartu lahko sklenemo, da je mesto popolne demokratizacije umetniških izrazov, ne kurira svojega zvena, omogoča vse in vsakogar, prepušča se kontingenci individualnih tendenc in artikulacij. Sozven, za katerega si (v programskem opisu) prizadeva, pa dosega v obrambi pluralnosti tistega, čemur se je nekoč brez tveganja anahronizma reklo alternativa.

Tridnevni festival Radart (9., 10. in 12. maj) je razgrnil zgoščeni zemljevid zvočnih umetnikov, ki jim je skupen predvsem odnos do lastnega dela in ki tako kot R A D A R poudarjajo zlasti proces in ne toliko končnega izdelka. Tovrstno držo je napovedala že redna R A D A R-jeva oddaja na predvečer festivala, ko je Görkim Özdemir v pogovoru z Muanisom Sinanovićem skozi smeh priznal, da še ni prepričan glede sklepnega dela svojega bližajočega se nastopa. Vendar lahko že k procesu pristopamo z različnih zornih kotov: Blaž Pavlica, denimo, je z zvočno kupolo, razstavljeno v Hupi Brajdič (podhod Ajdovščina), predstavil igrivo plat zvočenja. Polkrožno železno mrežasto instalacijo, ki jo podpisuje Staš Vrenko, je Pavlica preuredil v prijetno dnevno sobo, v kateri se otroci (in malo večji otroci) lahko na interaktiven način seznanimo z bogatim zvočnim zakladom narave. Vselej spreminjajoča se zvočna slika je sestavljenka, v kateri se vsak zvočni košček lahko upogne in prilagodi drugemu. Kupola za potopitveni zvok Blaža Pavlice je instalacija, ki razvija senzibilnost za zvočno okolje in nas obenem seznanja s pogosto preslišano sonornostjo narave. 

Prvi festivalski dan se je začel z veterani eksperimentalnega zvoka, kot ga razume R A D A R, Borutom Savskim, Luko Prinčičem in Markom Košnikom. Avdiovizualni projekt Konkretizacije je amalgam dokumentarnega vizualnega materiala, ki obsega prizore raziskovalnega dela Ministrstva za eksperiment (MZX) v starih prostorih Radia Študent, utrinke iz K4, športne dogodke RŠ, posege v javni prostor, koncerte in trojno zvočno vsebino. Ob zvočni eksperiment je v slogu konkretne glasbe (lomljenje špagetov ali pretakanje kamenčkov) sopostavljena melodija električne kljunaste flavte, obenem pa nasprotujoča si zvočna spektra povezuje prosojna elektroakustična nostalgija. Po Konkretizacijah je Prinčič nadaljeval z live coding kinozvočenjem, ki je še najbolje zajel R A D A R-jevo tematsko usmeritev: če druge oblike skladanja svojo materialno podlago ali tehnično zaznamovanost lahko do neke mere skrivajo, to pri live codingu ni mogoče. Prinčič svoje skladateljevanje še dodatno izpostavi s projekcijo programerskih postopkov, ki jih postavi nasproti estetiziranim in projiciranim geometričnim ali fraktalnim objektom. Po tem bolj formalnem koncertnem delu večera je sledilo rojstnodnevno praznovanje, ki ga je odprl glasbeno najbolj neposreden in nepretenciozen traktorski grindcore punk z milozvočnim bruhanjem v mikrofon Zettörja. Sledilo je plesno pozibavanje s koščkom torte pod taktirko DUF-a oz. Jake Bergerja – Brgsa in potem še po diktatu Bojana Anđelkovića. 

»Od Velenja do Istanbula!« se je glasil slogan drugega festivalskega dne, ki je deloval kot koncertna razstava ali zvočna promenada od enega do drugega umetnika in njegove sonornosti. Sonornost je bila v središču celotne letošnje edicije Radarta. Zvočnost nastopajočih, se pravi zvočnost, utemeljena na predpostavki posameznika, ki zvoči, je samozadostna, samonamenska, ne potrebuje nikakršne reference onkraj same sebe in njenega posameznika, nobene oblike, v katero bi se naselila, ali skupne točke, na katero bi se oprla. Ne zanima je svet, zgodovina ali naključni migrant na heroinu za vogalom Cirkulacije 2, kjer se umetniško sonori. Zvok ni več prodoren, šokanten ali zahteven, ne potrebuje niti pozornosti. Zgolj obstaja in prosto sledi prejšnjemu zvoku, od poslušalke pa zahteva, da te oblikuje v zaznavni niz. Radartov tip izražajočega se umetnika tokrat ni bil virtuoz sredstev, s katerimi ustvarja, temveč medij, ki (re)producira kolaž zvokov. Občinstvo pa ne more prevzeti funkcije radarja, prej je v nekakšnem prostem padu, neodvisno od prostora, časa in zvoka. Samovoljno nabira koščke dogodka, jih interpretira po svojih najboljših močeh, se istoveti z zvočnostmi, če te potrjujejo njegovo identiteto, če ne, pa jih zavrne, saj sledi nov zvok, nova možnost, nov odzven novega sebstva. Velenjsko-ljubljansko-istanbulska sonornost je hrepenela po nadčasovni izkušnji, obenem pa je zapovedovala filozofijo v maniri tukaj in zdaj. Je zvok, razpršen v prostoru, zvok, ki ne potrebuje nikogar, včasih niti samega sebe. Obstaja in se ne meni za svoj obstoj. Ni pomembno, da je nekdo že pred 10. majem 2023 spuščal različne neartikulirane glasove (Ž), improviziral z elektroniko in tradicionalnim inštrumentom, na katerega od nedavnega igra (Görkem Özdemir), ali v repeticiji videl improvizacijo in v skoposti sredstev bogastvo idej (Jazz Club Mezzoforte in Pinja Džazna). Največjo novost v sklopu Radartovega drugega dne je vnesel cirkuški kolektiv Mismo Nismo, ki je v slogu predstav otrok cvetja jasno strukturiral in narativno zaokrožil performans. 

O Radartu lahko sklenemo, da je mesto popolne demokratizacije umetniških izrazov, ne kurira svojega zvena, omogoča vse in vsakogar, prepušča se kontingenci individualnih tendenc in artikulacij. Sozven, za katerega si (v programskem opisu) prizadeva, pa dosega v obrambi pluralnosti tistega, čemur se je nekoč brez tveganja anahronizma reklo alternativa.