36. Festival Radovljica 2018: 4.–21. 8. 2018

Pomlad prinaša konec koncertne sezone, vendar poletje v svetu klasične glasbe nikoli ne pomeni obdobja zatišja. Ravno nasprotno, poletni meseci so vedno zapolnjeni s pestrim dogajanjem, ki vsebinsko odstopa od abonmajskih stalnic sezone ter na koncertne odre prinaša svež pridih. Poletni glasbeni dogodki so pogosto združeni v festivalske cikle, in ti s svojim časovno strnjenim formatom omogočajo strnjeno podajanje vsebin, ki predstavljajo posebno zgodbo. Nit ene najizvirnejših in najbolj prepoznavnih zgodb glasbenih poletij v Sloveniji se že desetletja prede v Radovljici. Festival Radovljica s svojimi sporedi tradicionalno privablja razgledane ljubitelje glasbe, ki si želijo širiti obzorja. Tam spoznavajo glasbo, ki presega meje tako imenovanega železnega repertoarja, na katerega se lahko med letom zanesejo kot abonenti naših večjih glasbenih inštitucij, kot so Slovenska filharmonija, Cankarjev dom in RTV Slovenija.

Festival Radovljica bo letos predstavil svojo že 36. sezono. Zadnjih 12 njegovo delovanje poteka zaradi predanosti uigrane zasedbe: umetniški vodja in snovalec sporedov je slovenski strokovnjak za staro glasbo ter gambist in čembalist Domen Marinčič, za organizacijski okvir skrbi Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica s predsednico Marijo Kolar, festival pa podpirata Ministrstvo za kulturo in Občina Radovljica.

Ozrimo se k letošnjemu sporedu, kot so nam ga predstavili na tiskovni konferenci 22. maja.

Otvoritveni koncert 4. avgusta v baročni dvorani radovljiške graščine bo predstavil glasbo renesančnih mestnih piskačev v izvedbi uveljavljene zasedbe Capella de la Torre. Z deli Despreza, de Sermisyja, Tromboncina in Willaerta se bodo navezali na lanski nastop skupine Les haulz et les bas, ki je predstavila glasbo beneškega trobentača Zorzija.

Duo Esk sestavljata pevka Miriam Andersén, ki igra tudi na liro in zvonce, ter inštrumentalist Poul Høxbro, virtuoz na koščenih piščalih in kravjem rogu. Posegata po glasbilih, izpričanih v likovnih upodobitvah in arheoloških najdbah, iz katerih poznamo vikinško kulturo srednjeveške Skandinavije in Islandije. S svojimi rekonstrukcijami glasbe Vikingov nadaljujeta tradicijo Festivala Radovljica, ki že vrsto let v svoje sporede uvršča rekonstrukcije danes žal pozabljene glasbe antike in zgodnjega srednjega veka. Od teh smo že slišali staroislandski ep Edda, odlomke iz Ovidijevih Metamorfoz in Homerjeve Iliade ter glasbo karolinškega dvora.

V isti sklop sodi šesti koncert letošnjega festivala z rekonstrukcijami srednjeveških uglasbitev pesniške zbirke Carmina Burana. Izvedel jih bo ansambel Candens Lilium z našim poslušalcem že znanima članoma, pevko Sabino Lutzenberger in mojstrom najrazličnejših piščali Norbertom Rodenkirchnom.

Lanska edicija festivala nam je v izvedbi ansambla Ingenium predstavila poznorenesančna sakralna dela, ki so se ohranila v kornih knjigah ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. Letos se zgodba nadaljuje z nekoliko starejšim repertoarjem iz iste Hrenove zbirke: dela skladateljev, kot so Jean Guyot de Châtelet, Jacobus Vaet in Clemens non Papa, bodo zvenela v interpretaciji The Brabant Ensembla.

Mikayela Balyana, strokovnjaka za izvajanje klavirskega repertoarja na zgodovinsko ustreznih klavirjih 18. in 19. stoletja, radovljiško občinstvo že pozna. Tokrat nam bo predstavil manj znano poglavje slovenske glasbene zgodovine, s katero je bila glasba naše dežela vpeta v širše srednjeevropsko kulturno okolje. Gre za dela Mozarta, njegovega učenca Hummla in njunih sodobnikov, ki sta tesno povezana s Slovenijo. Francesco Pollini se je rodil leta 1762 v Ljubljani in tam preživel prvi dve desetletji življenja. Zanj je komponiral sam Mozart in Vincenzo Bellini mu je posvetil opero Mesečnica. Štiri leta mlajši František Josef Benedikt Dusík se je na koncu stoletja zaposlil v ljubljanski stolnici in postal eden vodilnih članov ljubljanske Filharmonične družbe. Glasba bo zvenela na historičnem klavirju s konca 18. stoletja.

Tudi velike Bachove zbirke so od sezone 2015 stalnica radovljiškega festivala. Izvedbi celotne Umetnosti fuge je sledila Glasbena daritev, lani pa šest čembalskih partit iz prvega dela zbirke Clavier-Übung. Letos bodo na orglah cerkve v Velesovem zveneli koralni preludiji in mašni stavki iz tretjega dela iste Bachove zbirke, in sicer v izvedbi Jamesa Johnstona, ki bo v naslednjih dneh v sklopu festivala vodil še mojstrski tečaj za organiste in čembaliste.

Poleg »Bachovega« opažamo formiranje »Schubertovega cikla«. Na odru radovljiške graščine so namreč že zvenele njegove večglasne pesmi in cikel samospevov Lepa mlinarica. Letos se Schubertovemu godalnemu kvintetu z dvema violončeloma pridružujeta sorodni deli njegovega vzornika Luigija Boccherinija. Zasedbo bodo sestavili Božena Angelova, Maxime Michaluk, Jonathan Ponet, Marco Testori in Gregor Fele.

Festivalska sezona ne more mimo enega najbolj priljubljenih repertoarjev – angleških pesmi renesanse in zgodnjega baroka, v katerih glas spremljajo zvoki lutnje. Tenorista Gerda Türka bosta spremljala Sam Chapman in Domen Marinčič, izvajali pa bodo dela Dowlanda, Morleyja, Blowa, Purcella in drugih manj znanih angleških ustvarjalcev, v katerih kot vir navdiha prepoznamo ljubezensko poezijo starogrškega pesnika Anakreonta. Türk bo dva dni pred koncertom vodil pevsko delavnico.

Po restavratorskih delih radovljiška cerkev sv. Petra ponovno odpira svoja vrata. Letos bo gostila vokalni sekstet Singer Pur, v katerem bo nastopil tudi slovenski basist Jan Kuhar. Zvenela bodo sakralna dela nemških skladateljev romantike od Mendelssohna prek Schumanna, Liszta in Brahmsa do Regerja, med drugim na orglah Franca Goršiča iz leta 1889, ki jih bo prenovljene predstavil madžarski organist Balázs Szabó.

Festival se bo zaključil 21. avgusta z nastopom dveh vodilnih slovenskih zasedb, ki se vsaka na svoj način posvečata glasbenemu življenju renesanse in baroka. Plesni Ansambel Cortesía in komorna zasedba musica cubicularis bosta sooblikovala predstavo, ki nam bo razkrila tako zvočno kot vizualno-plesno podobo glasbe skladateljev, kot so Cesare Negri, Johann Hermann Schein in predvsem Isaac Posch. Slednji je svoji v letih 1618 in 1621 nastali zbirki skladb za godalni ansambel posvetil koroškim in kranjskim deželnim stanovom. Vsa glasba na sporedu je »uporabna« in ne zgolj koncertna – namenjena je bila namreč igranju med slavnostnimi obedi in ob drugih družabnih priložnostih, zato nas lahko na prav poseben način prestavi v svet renesančnega in baročnega dvora.

Med glavnimi značilnostmi sporedov prejšnjih ter tudi letošnje sezone ostajajo gostovanja solistov in zasedb, uveljavljenih v širšem evropskem prostoru, ki se posvečajo glasbi od antike do prejšnjega stoletja, prav tako pa sodelovanje z enako priznanimi slovenskimi poustvarjalci. Poleg tega se je izluščil koncept naslanjanja novih sporedov na stare, kot je že bilo opisano – »nadaljevanke« oziroma »rubrike«, posvečene Bachu, Schubertu, rekonstrukcijam izjemno stare in danes izgubljene glasbe ... To zamisel oziroma takšen koncept sporedov nam najbolje pojasni umetniški vodja festivala Domen Marinčič:
»Pogosto se sprašujem, ali bi moral povsem spremeniti dosedanji programski koncept, a se vedno izkaže, da še zdaleč nismo slišali vsega, niti temeljnega repertoarja ne. Mislim, da z izjemo Umetnosti fuge pri nas še nihče ni izvajal omenjenih Bachovih zbirk. V Hrenovih kodeksih je dovolj materiala za vsaj deset koncertnih sporedov s prvimi sodobnimi izvedbami renesančne glasbe. Ne vem, kdaj smo na slovenskih odrih slišali izvirne srednjeveške pesmi Carmina Burana. Tudi Schubert na zgodovinskih glasbilih je še vedno nekaj novega. Rekonstrukcije zelo stare glasbe imajo na festivalu zdaj že dolgo tradicijo, a so morda še najbližje sodobnosti, saj združujejo raziskovalno delo, arheologijo inštrumentov, preučevanje ljudskih tradicij in prav posebno kreativnost. Zato bom tudi v naslednjih letih zagotavljal raznolike zasedbe, izvajalske prijeme in zgodovinske loke, kakršen je letošnji, ki obsega tisoč let glasbe od 10. do 20. stoletja. O kvaliteti nastopajočih pa že nekaj let ne govorim več.«