09.09.2018

36. Festival Radovljica 2018

Festival Radovljica je letos predstavil svojo že 36. sezono.

Tomaž Gržeta

musica cubicularis & Ansambel Cortesía
Foto: Jana Jocif

Festival Radovljica je letos predstavil svojo že 36. sezono, zadnjih 12 pa njegovo delovanje poteka zahvaljujoč uigrani zasedbi: umetniški vodja in snovalec sporedov je slovenski strokovnjak za staro glasbo, gambist in čembalist Domen Marinčič, za organizacijski okvir skrbi Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica s predsednico Marijo Kolar, festival pa podpirata Ministrstvo za kulturo in Občina Radovljica.

Če povzamem, so bila pričakovanja obiskovalcev letošnjega, šestintridesetega Festivala Radovljica povsem zadovoljena ter še presežena s številnimi prijetnimi presenečenji. Festival, ki se ponaša s stalno in že precej profilirano publiko, enako zadovoljstvo obljublja za sledečo sezono, ki nas čaka avgusta 2019.

Letošnji festival se je začel s koncertom 4. avgusta v baročni dvorani radovljiške graščine, ki je že več kot desetletje glavno koncertno prizorišče festivala in mu povsem ustreza tako vizualno kot akustično. Le prostora vedno bolj primanjkuje, saj občinstvo lepo narašča. V preddverju nas, prav tako že tradicionalno, dočaka razstava izjemnih portretnih in žanrskih fotografij Jane Jocif, s katero vsako leto obudimo spomine na dogodke iz pretekle sezone.

Otvoritveni koncert je predstavil glasbo mestnih piskačev renesanse v izvedbi uveljavljene zasedbe Capella de la Torre. Z deli Despreza, de Sermisyja, Tromboncina in Willaerta so se navezali na lanski nastop skupine Les haulz et les bas, ki je predstavila glasbo beneškega trobentača Zorzija. Prevzela nas je mogočna, barvita zvočnost ansambla ter njihova intonančna in dinamična ubranost, čeprav glasbila, kot so bombarde, šalmaji in renesančne pozavne, ravno v tem kontekstu veljajo za problematična. Slogovno prepričljive interpretacije del Landinija, Despreza, de Sermisyja, Susata in Poscha so pripravili v pisanih aranžmajih, v katerih se zapisana glasba prepleta z improviziranimi variacijami.

Sledil je spored z naslovom Kvasirjeva kri, stkan iz rekonstrukcij vikinške glasbe. Duo Esk sestavljata pevka Miriam Andersén, ki igra tudi na liro in zvonce, ter inštrumentalist Poul Høxbro, virtuoz na koščenih piščalih in kravjem rogu, v svojih rekonstrukcijah glasbe Vikingov pa igrata na glasbila, izpričana v likovnih upodobitvah in arheoloških najdbah, iz katerih poznamo vikinško kulturo srednjeveške Skandinavije in Islandije. S tem nadaljujeta tradicijo Festivala Radovljica, ki že vrsto let na sporede uvršča rekonstrukcije žal neohranjene glasbe antike in zgodnjega srednjega veka. Od teh smo, denimo, že slišali staroislandski ep Edda, odlomke iz Ovidijevih Metamorfoz in Homerjeve Ilijade ter glasbo karolinškega dvora. Presenetila sta z neverjetno mogočno, a tudi milo zvočnostjo glasbil iz živalskih kosti in očarala s povednimi vokalnimi interpretacijami. Spored je razkril tako tehtno znanstveno raziskavo izjemno fragmentarno ohranjene glasbene tradicije kot tudi živo, svobodno in navdihnjeno ustvarjalnost obeh glasbenikov.

Med rekonstrukcije izjemno starega, le delno zapisanega in ohranjenega repertoarja je sodil tudi koncert 13. avgusta, ko je bil na sporedu izbor izvirnih, srednjeveških uglasbitev pesniške zbirke Carmina Burana v izvedbi ansambla Candens Lilium, ki ga sestavljajo pevka Sabine Lutzenberger, mojster najrazličnejših piščali Norbert Rodenkirchen ter Albrech Maurer na srednjeveških godalih rebeku in fiduli. Izmed številnih pesmi iz zbirke Carmina Burana so se odločili predstaviti tiste, ki izražajo upor proti pokvarjenosti duhovščine, pa tudi take, ki opevajo ljubezen in pomlad. Muzicirali so lahkotno, tehnično dovršeno in predvsem izjemno izrazno. 

Lanska edicija festivala nam je v izvedbi ansambla Ingenium predstavila poznorenesančna sakralna dela, ohranjena v kornih knjigah ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. Letos se je zgodba nadaljevala z nekoliko starejšim repertoarjem iz iste Hrenove zbirke. Dela skladateljev, kot so Jean Guyot de Châtelet, Jacobus Vaet in Clemens non Papa so zvenela v interpretaciji The Brabant Ensembla pod vodstvom Stephena Ricea. Njihovo ubrano petje, ki navdušuje z izjemno prečiščenostjo in uravnovešenostjo glasov, dovršeno tehniko in jasno izgovorjavo, je razkrilo izjemne kakovosti repertoarja, ki je pred stoletji zvenel v stari ljubljanski stolnici (predhodnici današnje baročne stavbe), ob tej priložnosti pa v radovljiški cerkvi sv. Petra, ki so jo po zaključku restavratorskih delih ponovno odprli.

Mikayela Balyana, strokovnjaka za izvajanje klavirskega repertoarja na zgodovinsko ustreznih klavirjih 18. in 19. stoletja, slovensko občinstvo že pozna. Tokrat nam je predstavil manj znano poglavje slovenske glasbene zgodovine, s katero je bila glasba naše dežela vpeta v širše srednjeevropsko kulturno okolje. Gre za dela Mozarta, njegovega učenca Hummla in dveh njunih sodobnikov, ki sta tesno povezana s Slovenijo. Klavirski virtuoz, pedagog in skladatelj Francesco Pollini se je rodil leta 1762 v Ljubljani in tam preživel prvi dve desetletji življenja. Zanj je komponiral sam Mozart in Vincenzo Bellini mu je posvetil opero Mesečnica. Štiri leta mlajši František Josef Benedikt Dusík se je na koncu stoletja zaposlil v ljubljanski stolnici in postal eden vodilnih članov ljubljanske Filharmonične družbe. Zapustil nam je nekatere izmed najzgodnejših simfonij na našem prostoru. Tehnično izjemno zahtevne variacije in sonate so pod Balyanovimi prsti doživele briljantne in očarljive interpretacije. Temu je botrovala tudi izvedba na ustreznem glasbilu, repliki historičnega dunajskega klavirja iz okrog leta 1800.

Velike Bachove zbirke so od sezone 2015 prav tako ena od stalnic radovljiškega festivala. Izvedbi celotne Umetnosti fuge je sledila Glasbena daritev in lani šest čembalskih partit iz prvega dela zbirke Clavier-Übung. Letos so na orglah cerkve v Velesovem zveneli koralni preludiji in mašni stavki iz tretjega dela iste Bachove zbirke, in sicer v izvedbi Jamesa Johnstona, izvrstnega angleškega poznavalca Bachovega opusa. Johnstone je v naslednjih dneh v sklopu Dnevov baročne glasbe Velesovo vodil mojstrski tečaj za organiste in čembaliste.

Poleg Bachovega v zadnjih sezonah festivala lahko opazujemo formiranje še enega »cikla«, namreč Schubertovega. Na odru radovljiške graščine so že zvenele njegove večglasne pesmi in cikel samospevov Lepa mlinarica, letos pa sta se Schubertovemu godalnemu kvintetu z dvema violončeloma pridružili sorodni deli njegovega vzornika Luigija Boccherinija. Zasedbo so sestavili Božena Angelova, Maxime Michaluk, Jonathan Ponet, Marco Testori in Gregor Fele. Dvorana je bila premajhna za tako množično občinstvo, ki z aplavzom ni skrivalo prevzetosti nad ognjevito in dovršeno izvedbo.

Festivalska sezona skoraj ne bi mogla s polnimi pljuči zadihati brez enega najbolj priljubljenih repertoarjev, angleških pesmi renesanse in zgodnjega baroka, v katerih glas spremljajo zvoki lutnje. Tenorist Gerd Türk, Sam Chapman na lutnji in Domen Marinčič na violi da gamba so zaigrali dela Dowlanda, Morleyja, Blowa, Purcella in drugih manj znanih angleških ustvarjalcev, v katerih kot vir navdiha prepoznamo ljubezensko poezijo starogrškega pesnika Anakreona. Türk je s svojim prilagodljivim glasom podal globoko doživete interpretacije, dva dni pred koncertom pa je vodil tudi pevsko delavnico skupaj s Chapmanom, strokovnjakom za Alexandrovo tehniko.

Na predzadnji koncert letošnjega festivala smo se ponovno odpravili v radovljiško cerkev, ki je tokrat gostila vokalni sekstet Singer Pur. Zvenela so sakralna dela nemških skladateljev romantike, in to od Mendelssohna prek Schumanna, Liszta in Brahmsa do Regerja. Dela, katerih harmonski jezik je zaradi kromatičnih postopov za pevce lahko izjemno zahteven v smislu intonančne jasnosti, so doživela dovršene, tehnično in umetniško neoporečne interpretacije. Odličen nastop zasedbe, katere član je tudi slovenski basist Jan Kuhar, je z intermezzi izpod peresa istih skladateljev obogatil madžarski organist Balázs Szabó, ki je muziciral na izvrstnih in ravnokar prenovljenih orglah slovenskega orglarja Franca Goršiča iz leta 1889, ki so le eden izmed ponosov radovljiške cerkve.

Festival se je zaključil 21. avgusta z nastopom dveh vodilnih slovenskih zasedb, ki se vsaka na svoj način posvečata glasbenemu življenju renesanse in baroka. Plesni Ansambel Cortesía in komorna zasedba musica cubicularis sta skupaj z igralcem Blažem Šefom poskrbela za predstavo, ki nam je razkrila tako zvočno kot vizualno-plesno podobo glasbe skladateljev, kot so Cesare Negri, Johann Hermann Schein in predvsem Isaac Posch. Slednji je svojo leta 1618 nastalo zbirko plesnih skladb za godalni ansambel posvetil koroškim in kranjskim deželnim stanovom. Vsa glasba na sporedu je »uporabna« in ne zgolj koncertna, saj je bila prvotno namenjena preigravanju med slavnostnimi obedi in ob drugih družabnih priložnostih, zato nas je lahko na prav poseben način prestavila v svet renesančnega in baročnega dvora. Kljub vrhunskemu nastopu homogeno zveneče inštrumentalne zasedbe so v prvem planu vsekakor zablesteli plesalci. Očarljivo elegantna in prikupno koketna Lidija Podlesnik Tomášiková je ustvarila skladen dialog z virtuoznima plesalcema, tako izvrstnim Milanom Tomášikom kot Lievenom Baertom, sicer avtorjem koreografije. Tehnična dovršenost njihovega nastopa je doživela nadgradnjo v prepričljivi igralski komponenti in v očarljivih historičnih kostumih.

Če povzamem, so bila pričakovanja obiskovalcev letošnjega, šestintridesetega Festivala Radovljica povsem zadovoljena ter še presežena s številnimi prijetnimi presenečenji. Festival, ki se ponaša s stalno in že precej profilirano publiko, enako zadovoljstvo obljublja za sledečo sezono, ki nas čaka avgusta 2019.