33. Festival Radovljica

Že triintridesetič se bodo v Radovljiški graščini, Cerkvi sv. Petra in v Cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem vrstili koncerti stare glasbe, ki ga organizira Društvo ljubiteljev stare glasbe Radovljica. Ob 33. edicije Festivala Radovljica smo se pogovarjali z umetniškim vodjo ter znanim domačim glasbenikom Domnom Marinčičem.

Domen, že kar nekaj let si umetniška »glava« festivala. Kaj vse zajema tvoje delo pri pripravi takšnega festivala?

Že vseh devet let je približno enako: izbiram sporede in glasbenike in se z njimi dogovarjam o vsem. Ne le o glasbi, temveč tudi o honorarjih, potovanjih, nočitvah, urnikih, radijskih snemanjih, intervjujih in morebitnih delavnicah. Pogosto je zelo veliko dela z iskanjem letalskih povezav in včasih se znajdem pred skoraj nerešljivimi problemi. Za nekatere glasbenike sam kupujem letalske karte. Od vseh moram dobiti ves potrebni material, besedila in fotografije, da lahko sestavim napovedi, pripravim promocijski material, brošure, plakate in spletno stran, na koncu pa tudi koncertne liste za programsko knjižico in prevode pevskih besedil. To je zelo dolgotrajen proces. Vse prevajam v slovenščino in angleščino, nekatere koncertne liste napišem sam. Dogovarjam se s Televizijo in Radiom Slovenija, za nekatere koncerte organiziram projekcije nadnapisov; letos imamo tudi filmsko projekcijo. Avgusta se preselim v Radovljico in z ekipo koordiniramo vse skupaj. Še več dela je s projekti in sporedi, ki nastanejo posebej za festival. Kakšno leto je bilo takšnih kar polovica koncertov, a ne vem, ali so se obiskovalci zavedali, da so poslušali nekaj dobesedno enkratnega. Skoraj bi pozabil omeniti delo z razpisi in pogodbami.

Vemo, da je zgodovina festivala kar burna. Iz enega festivala stare glasbe v Sloveniji sta iz istega izvora nastala kar dva. Pa še kakšnega manjšega imamo kje. Koliko je med vami rivalstva oziroma konkurence? Se ti zdi, da vas ni preveč za naše okolje? Si predstavljaš morda v prihodnosti kakšna povezovanja?

Prirediteljev nikakor ni preveč, problemi so drugje. V Sloveniji imamo veliko premalo sprejemljivo plačanih klasičnih, predvsem komornih koncertov – ne mislim le na staro glasbo. Denar je razporejen zelo nesorazmerno, podobno kakor na drugih področjih. Neodvisna klasična scena je po obsegu zanemarljiva, profesionalnih freelancerjev sploh nimamo. To praznino navidezno zapolnjujejo mladi glasbeniki, ki naj po neki izprijeni logiki ne bi potrebovali dostojnih honorarjev. Ko dobijo službo v orkestru ali v glasbenem šolstvu, izginejo brez sledu ali nastopajo le še za hobi. Zelo redki ostajamo samozaposleni s polnim delovnim časom in rinemo z glavo skozi zid.

Na področju stare glasbe je glede na festivalsko dogajanje premalo slovenskih izvajalcev, ki bi ponujali zelo izvirne sporede, predvsem takšne, ki jih ne more izvajati nihče drug. A to ni njihova krivda. Problem je veliko širši in vprašati se moramo, koliko stalno delujočih poklicnih komornih zasedb sploh imamo v Sloveniji na področju klasične glasbe.

Ob omembi stare glasbe nekateri pomislijo predvsem na barok, a tega lahko v Radovljici vsako leto slišimo na največ treh koncertih. Zadnje čase je v Sloveniji vedno več navdušenja za baročno glasbo, a dobro bi se bilo vprašati, kakšno vlogo ima pri tem dejstvo, da je ta glasba všečna, lahko poslušljiva in hkrati občutno cenejša. Tako dobro ustreza zahtevam trga in zmanjševanju raznih proračunov, da je težko verjeti, da je to naključje. Sam se že od osnovne šole ukvarjam predvsem s to glasbo in včasih se počutim nekako tako, kakor se je verjetno počutil nekdanji ljubljanski nadškof Šuštar, ko je pred petindvajsetimi leti nekoliko skeptično komentiral nenadno splošno vzhičenje nad praznovanjem božiča. A drugod ni nujno bolje. V Nemčiji vsi izvajajo le še Brandenburške koncerte, Štiri letne čase, Bachove pasijone, Božični oratorij in Mesijo. Drugega menda ni mogoče prodati, tako pravijo.

Mislim, da je Festival Radovljica programsko zelo specifičen, spored je pogosto zelo osebna izbira. Povezovanje s podobnimi prireditelji zato ni preprosto. Nekaj časa smo prirejali po en koncert na leto v povezavi z Mini teatrom, a so se pojavile težave z lokacijo v Ljubljani. Že večkrat so se razni organizatorji zanimali za sporede, ki so jih slišali v Radovljici ali so o njih brali v naših napovedih, a se je ponavadi izkazalo, da so stroški zanje preveliki. V primerjavi s svetovnim klasičnim mainstreamom koncerti niso dragi, a očitno je malokateri prireditelj pripravljen vložiti toliko denarja v tako posebne sporede. Po drugi strani to razumem, saj včasih tudi po več let razmišljam, preden se odločim povabiti določenega glasbenika. In potem stiskamo zobe, ko postane vse skupaj predrago. Vsako leto več kakor polovico vsega denarja porabimo za honorarje. To je zelo neobičajna praksa.

Koncertov bo 10. Kje iščeš nastopajoče?

Že od leta 2007, ko sem prevzel umetniško vodstvo, imamo vsako leto po deset koncertov. Zdi se mi zelo pomembno, da so ti čim bolj različni tako po repertoarju kakor po zasedbi, hkrati pa še po izvajalskih prijemih. Pogosto zaobjamemo več kakor tisoč let glasbene zgodovine. Tako bodo letos na sporedu rekonstruirane izvedbe odlomkov iz Homerjeve Iliade, eden izmed koncertov bo posvečen glasbi za Karla Velikega, ki je postal cesar leta 800, slišali bomo conductuse 13. stoletja, nekaj bo renesančne glasbe, tudi Gallusa, baroka, klasicizma, vse do glasbe iz obdobja ameriške državljanske vojne v šestdesetih letih 19. stoletja. V naslednjih letih bo težko, saj poslušalci zdaj verjetno pričakujejo najmanj staroegipčansko glasbo.

Sam sem glasbenik in že odkar pomnim, iščem zanimive izvajalce, nove zvoke in doslej neznano glasbo. Iščem jih povsod, na koncertih po vsej Evropi, na spletu, na zgoščenkah, v pogovorih s kolegi. Nekateri, ki so v zadnjih letih nastopili v Radovljici, sploh niso »na tržišču«, in ti so poseben izziv. Mnogi so zame legendarni, a kljub več desetletij dolgim karieram jih v Sloveniji ne slišimo, dokler ne pridejo v Radovljico. Med takšnimi so letos medievalist Benjamin Bagby, sopranistka María Cristina Kiehr pa tudi čembalist in dirigent Václav Luks. Tenorista Rogersa Covey-Crumpa mnogi poznajo kot dolgoletnega člana skupine The Hilliard Ensemble, a malokdo se zaveda, da velja med poznavalci za enega najpomembnejših pevcev 20. stoletja in da so Angleži po njem poimenovali pevski fah! Za seboj ima že skoraj petdeset let solistične kariere.

A poudarek je na glasbi, ne na zvezdniških imenih. Pomembno je, da je repertoar skoraj neločljivo povezan z nastopajočimi. V idealnem primeru glasbeniki izvajajo lastno glasbo – tega je tudi letos veliko več, kakor bi pričakovali glede na spored; sicer pa naj igrajo vsaj »svojo« glasbo. Že vsa leta razmišljam, kako bi imena izvajalcev na plakatih zamenjal z opisi sporedov.

Si se kdaj znašel v zagati, ker bi bila finančna podpora vprašljiva?

Najteže se je zdelo na samem začetku, ker smo jeseni 2006 zaradi zamenjave zamudili prijavo na triletni razpis Ministrstva za kulturo. Na enoletnih razpisih je bilo na voljo manj denarja in podpora se je v tistih letih občutno zmanjšala, čeprav sta spored in obseg festivala ostala na enaki ravni. A takrat se je vse dobro izteklo. Težave so se začele šele leta 2009, saj so bili koncerti vedno bolj uspešni, spored je bil vsako leto bogatejši in dražji, denarja pa je bilo nenadoma manj, ker so se pokazale posledice krize. Od takrat naprej ne moremo povsem izrabiti potenciala festivala. Z malo več sredstvi bi verjetno lahko naredili bistveno več. Na sponzorje že dolgo ne moremo več računati, še občutnejši pa je upad podpore raznih tujih veleposlaništev in kulturnih inštitutov. Kljub temu je spored vseskozi na enaki ravni, finančne težave pa občutiva predvsem s predsednico Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica Marijo Kolar. Poleg tega se moramo zanašati na osebne usluge lektorjev, prevajalcev, prevoznikov, raznih tehnikov in drugih.

Morda nekaj statističnih podatkov iz teh 33 let. Število koncertov, zasedb, posameznikov.

Vse to bi morali prešteti. Že sam bom imel z letošnjim letom za seboj 90 koncertov. Pred tem jih je bilo menda več kakor 160, torej skupaj vsaj 250. Na festivalu zadnja leta povprečno nastopi okrog 38 glasbenikov, a včasih so bile zasedbe večje, zato sklepam, da je v Radovljici gostovalo že okrog tisoč glasbenikov.

Nekoč sem za neki razpis sestavil seznam najbolj znanih glasbenikov in ansamblov, ki so v vseh teh letih nastopili v Radovljici. Še sam sem bil presenečen, saj je bilo videti, kakor da bi jih kdo načrtno zbiral, kakor metulje ali znamke. In v zadnjih osmih letih kakor po nekakšnem čudežu ni bilo treba ničesar odpovedati. Vse se je zgodilo natanko tako, kakor smo napovedali, le enkrat so morali zaradi bolezni zamenjati cinkista v osemčlanski zasedbi.

Letos festival ponuja tudi kar dva tečaja in delavnico. Kolikšno je zanimanje za tovrstne dogodke?

Pevske delavnice prirejamo od leta 2010, ko sem povabil tenorista Johna Potterja in pomislil, da ga je treba izkoristiti, saj je objavil več zelo zanimivih knjig o petju. Že takrat se je to izkazalo za sijajno potezo in odtlej se je vsako leto prijavilo po devet ali deset aktivnih udeležencev, predvsem študentov solopetja ali diplomiranih pevcev, ki jih zanima starejša glasba. Veliko je tudi poslušalcev. Letos je ponudba večja kakor doslej, saj prirejamo dve pevski delavnici. Prva bo brezplačna in bo zelo odprtega tipa. Posvečena bo srednjeveški vokalni glasbi in vodili jo bodo trije tenoristi, med katerimi sta dva dolgoletna člana ansambla Hilliard. Druga bo podobna kakor vsako leto, tokrat jo bo vodila slavna argentinska sopranistka María Cristina Kiehr. Kotizacija je vedno nizka. Delavnice prirejam preprosto zato, ker je to izvedljivo, zdi se mi zanimivo pa tudi udeleženci so hvaležni. Od lanskega leta je v okviru festivala tudi nekoliko daljši tečaj za kljunasto flavto z Matejo Bajt, ki pritegne približno petnajst aktivnih udeležencev. Pred leti sem poskusil z delavnico za pianiste. Vodil jo je Edoardo Torbianelli, specialist za zgodovinske klavirje, ki predava na visokih šolah v Baslu, Bernu in Parizu, a zanimanja skoraj ni bilo, kakor da s pianisti živimo v paralelnih svetovih.

Obiskovalcem je na voljo tudi brezplačni avtobusni prevoz iz Ljubljane in Kranja. Ali to pripomore k večjemu obisku?

Tega pravzaprav ne vem. Avtobusne prevoze sem predlagal že prvo leto, saj sam nimam avta in se še iz mladih let spominjam avtoštopanja v Ljubljano po koncertih v Radovljici. V večernih urah ni rednih avtobusov ali vlakov, a to nikomur ne bi smelo onemogočiti obiska. Poleg tega je bolje, če je manj prometa in se ljudje peljejo skupaj. Upam, da se zaradi avtobusa laže odločijo in jih res pride več.

Katere programske viške bi izpostavil v letošnjem naboru festivalskih koncertov?

Vsak izmed desetih koncertov je drugačen in eden težko shaja brez drugih. Mnoge privlačijo velike zasedbe, a lani smo verjetno največ odnesli od najtišjega koncerta, tistega s prečno flavto in klavikordom. Letos si zelo veliko obetam od podobno intimnega dogodka, solističnega recitala Michała Gondka – ta bo 10. avgusta izvajal poljsko obarvano glasbo za renesančno lutnjo. Michał me je prepričal že pred leti z neverjetno globino in doslednostjo. Kadar je na koncertih izvajal kakšen solo, je bilo to prav posebno doživetje. Takrat me je zanimalo, ali izvaja tudi recitale, in rekel je, da nekaj pripravlja, a da bo še nekaj časa trajalo in da naj počakam. Vesel sem, da je sestavil spored doslej povsem neznane glasbe.

Morda bo koga presenetil nastop družinskega tria Volk Folk, ki izvaja slovenske ljudske pesmi in plese kakor pred sto leti in več. V minulih letih smo v Radovljici poslušali tradicionalno glasbo iz Skandinavije, južne Italije, Dalmacije, lani tudi iz Bosne in Hercegovine, zato je skrajni čas za kvalitetno ljudsko glasbo iz naših krajev.

Več o programu festivala najdete TUKAJ.