33. Festival Radovljica 2015

Stara glasba v Sloveniji opazno prehaja iz obskurnosti pod glavni žaromet klasične glasbe. Festival Radovljica svoje poslušalce ne razvaja le z očarljivo in poslušljivo glasbo renesanse in baroka, temveč jim širi obzorja tudi z glasbenimi deli starejših, pa tudi mlajših obdobij. Pri tem veliko vlogo igrajo svetovno znani izvajalci, ki s svojo karizmatičnostjo in specifičnim repertoarjem lahko zintrigirajo vsakega ljubitelja klasične glasbe. Letos je zagotovo najbolj zveneče bilo ime sopranistke Marie Cristine Kiehr. Takoj za njo je to pri nas že domač tenorist Benjamin Bagby pa tudi orglavec Léon Berben, nekdanji član ansambla Musica Antiqua Köln, ki ga je vodil legendarni violinist Reinhard Goebel. Goebla smo letos že slišali v Kulturnem domu v Domžalah, januarja bo pa dirigiral koncertom v sklopu Filharmoničnega festivala baročne glasbe.

Tako kot v prejšnjih letih je tudi letos radovljiški festival postregel z zelo pestrim izborom glasbe, ki sega od antike in srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja. Festival, ki ga širša javnost pozna kot festival stare glasbe, že vrsto let neguje veliko širši repertoar komorne, ne nujno »stare« in ne nujno »klasične« glasbe. Umetniški vodja festivala, Domen Marinčič, že vrsto let oblikuje cikle izjemno raznolikih koncertov, ki jih združuje predvsem visoka kultura zgodovinsko ozaveščenega in čim bolj avtentičnega muziciranja. Pri tem ključno vlogo igra temeljito premišljena izbira vrhunskih izvajalcev, če se le da takih, ki na svojem področju nimajo resne konkurence.

Letošnji otvoritveni koncert je bil pravo odkritje. Člani vokalno-inštrumentalne zasedbe Ensemble Phoenix Munich (katere član je tudi umetniški vodja festivala Domen Marinčič) so sestavili spored glasbe iz Združenih držav Amerike iz obdobja 1770–1870. Repertoar, ki je v Evropi tako rekoč neznan, v ZDA pa se ga tudi ne predstavlja ravno sistematično, so razdelili v več tematskih sklopov, in sicer glede na slogovne značilnosti ali tematiko vsebine. Pesmi pripovednega značaja opevajo zgodovinske dogodke in osebnosti iz osamosvojitvene in državljanske vojne, zborovske pesmi iz šolskih ali cerkvenih pesmaric, plesi in koračnice, shakerski in protestantski spirituali pa nam razkrivajo izjemno bogato tradicijo, ki so jo evropski priseljenci zgradili v svoji novi domovini, žal na ruševinah staroselske kulture, katere vplivov v tej glasbi ni zaznati. V delih danes manj znanih skladateljev prepoznavamo vplive ljudske glasbe njihovih matičnih dežel (npr. Irske, Škotske) in različne arhaizme ter svobodno interpretacijo klasičnih skladateljskih tehnik harmonije in kontrapunkta. Veliko pesmi je enoglasnih; svečani značaj teh himn je bilo težko prezreti, enako pa poetičnost pesmi, katerih besedila poveličujejo lepote domovine (npr. Marylanda). Spremljavo pesmi so izvedli na zgodovinsko izpričanih glasbilih: kitari, flavti, violini, cerkvenem basu (različici violončela) in bobnih. Prepričljivo muziciranje ter prefinjeno poudarjanje različnih slogovnih značilnosti različnih žanrov sta izvedbam Ensembla Phoenix dala posebno pričevalnost. Skladbe, iz katerih pogosto veje provincialna preprostost, so zaživele v žlahtnih, primerno prefinjenih, nikakor pa ne izumetničenih interpretacijah.

Še bolj v ljudskem duhu je izzvenel nastop slovenske skupine Volk Folk. Družina ljudskih glasbenikov iz okolice Ilirske Bistrice se ponaša z godčevsko tradicijo, ki je v družini prisotna že kako stoletje. Oče Romeo Volk na basu spremlja igranje in petje obeh svojih otrok, Nine, ki igra na oprekelj (cimbale) ter trieštino – tržaško diatonično harmoniko, ter violinista Gregorja. Tovrstne zasedbe so bile značilne za ljudsko okolje tržaškega zaledja, na katerem so se pred pojavom radia in sodobnejše narodnozabavne glasbe prepletali vplivi ljudske glasbene tradicije podalpskega in severnoitalijanskega okolja. Družina Volk je predstavila pester spored, ki je vključeval tako plese (mazurka, valček, polka, cvajšrit) kot tudi ljudsko liriko (Ena ptička priletela, Rožmarin se m'je posušil, Eno drevce mi je zraslo) – vse pa lokalnih različicah in priredbah, do katerih so prišli z ustnim izročilom prek sorodnikov in sosedov ter drugih godcev iz domačega kraja. Pristnost in pričevalnost sicer historično upravičenih in izjemno muzikalnih izvedb je mestoma zmotil le slog petja in muziciranja violinista, v katerem smo zaznali preveč vplivov klasične in tudi sodobne popularne glasbe.

V najdaljšo preteklost nas je popeljal koncert tria Le Miroir de Musique. Tenorist Giovanni Cantarini, Baptiste Romain na vieli in liri da bracio ter Marc Lewon na lutnji so posegli po nekaterih najstarejših besedilih evropske poezije. Z novo, rekonstruirano glasbo so oplemenitili besedila Homerja (odlomki iz Iliade) in Pindarja (odlomki iz Prvega pitijskega slavospeva), iz antike so nas popeljali k srednjeveškim epom (Pesem o Rolandu). Morda najbolj navdušujoče pa so bile s čustvi in preprosto lepoto glasbenega izražanja nasičene interpretacije pesmi Danteja Alighierija in Franca Sacchettija, ki jih je v duhu takratne glasbe, kot se je ohranila na primer v Codexu Squarcialupi, uglasbil Giovanni Cantarini. V vsej svoji čarobni pretresljivosti in širini pripovednosti so torej zablestela literarna dela od grške antike do italijanske (pred)renesanse. S tem so predstavili razvoj lirske poezije in epske recitacije, dveh področij ustvarjalnosti, ki se jim v današnjem času posveča le majhno število glasbenikov.

Kot svojevrsten tandem je deloval nastop radovljiškemu občinstvu že dobro znani ansambel Sequentia. Za sklepni koncert festivala so pevec in izjemni pripovedovalec ter harfist Benjamin Bagby, pevec Wolodymyr Smishkewych ter virtuoz na piščalih in brenkalih Norbert Rodenkirchen pripravili spored z naslovom Odmevi iz karolinških palač. Epske pesmi, s katerimi je ustno izročilo ohranjalo spomin na dogodke in zgodovinske osebnosti, predvsem kraljev, njihovih zmag in junaških smrti, so prepletli z liričnimi prispodobami, ki opevajo ljubezen, domotožje, naravo. Niso zanemarili niti cerkvenih pesmi, ki so svoj razcvet in slogovno poenotenje doživele ravno v času karolinške renesanse, ko je kraljeva oblast hotela centralizirati in poenotiti tako cerkveno kot tudi posvetno oblast, z vsemi njenimi simboli vred. Med temi simboli je umetnost, še zlasti glasba, igrala ključno vlogo. Z izjemno povednimi in pretresljivimi izvedbami so člani ansambla Sequentia ponovno očarali svoje zveste slovenske občudovalce. Benjamin Bagby je eden najbolj karizmatičnih in edinstvenih glasbenikov, ki so v Radovljici vedno znova dobrodošli.

Trije tenoristi, John Potter, Christopher O'Gorman in Rogers Covey-Crump, so se predstavili z zelo specifičnim srednjeveškim repertoarjem. Odločili so se raziskati, delno rekonstruirati in predstaviti conductus – srednjeveško zvrst, ki z večglasnim petjem povezuje latinsko poezijo z religiozno in posvetno moralistično tematiko. V radovljiški cerkvi so ustvarili svečano vzdušje; koncert tudi brez dramaturgije ni deloval monotono, temveč kontemplativno. Trije pevci so v sklopu festivala dan za koncertom izvedli tudi brezplačno vokalno delavnico, namenjeno šolanim in ljubiteljskim pevcem, ki bi se radi seznanili s srednjeveškim petjem korala in conductusa.

Prostorna in primerno akustična radovljiška cerkev je gostila tudi vokalni oktet Musica Nova, francosko zasedbo, ki se je tokrat posvetila postnim in velikonočnim motetom Jacobusa Gallusa. Izbrane skladbe v najboljši luči odsevajo skladateljevo virtuozno obravnavo polifonije in ob koncu renesanse tako priljubljenega dvozborja. Precej v škodo je bilo sicer zglednemu nastop le to, da so izvajalci slabo izkoristili izvrstne prostorske in akustične pogoje, ki so jim bili na voljo v cerkvi. Skladbe za dva zbora, v katerih je pogosto uporabljen učinek odmeva, bi učinkovale veliko prepričljiveje ob bolj domiselni postavitvi pevcev, ki pa so se žal le za nekaj korakov oddaljili drug od drugega. Pri svobodnejši postavitvi v prostoru jih je nedvomno precej ovirala tudi prisotnost snemalcev RTV Slovenija, ki so ovekovečili dogodek ter ga hkrati s svojo vsiljivo prisotnostjo in neželenim hrupom tudi precej zmotili.

Potovanje skozi zgodovino vokalne glasbe nas je nato peljalo k italijanski baročni kantati. Mojstrovine Alessandra Scarlattija (Appena chiudo gl'occhi, Dove fuggo, a che penso?) in Antonia Vivaldija (Lungi dal vago volto) je z neprimerljivo virtuoznostjo, naravno lepoto glasu in izjemnim smislom za estetiko in retoriko sloga izvedla ena največjih avtoritet na področju vokalne glasbe renesanse in baroka, argentinska sopranistka Maria Cristina Kiehr. Nastopila je ob spremljavi ansambla Il Coro d'Arcadia pod vodstvom violinista Alessandra Ciccolinija, ki se je prav tako izkazal kot izjemen solist v Matteisovi Suiti v e-molu ter Albinonijevi Sonati v a-molu. Kiehrova je dan po koncertu vodila dobro obiskano vokalno delavnico, katere udeleženci niso skrivali navdušenja ne nad nastopom ne nad pedagoškim delom in karizmatičnostjo sopranistke.

Alessandro Ciccolini ni edini violinski virtuoz, ki je bil že drugič povabljen v Radovljico. Tudi Leila Schayegh nas je v preteklosti že očarala. Letos je ponovno priredila nepozaben nastop s čembalistom Václavom Luksom. Spored sta sestavila iz del srednjeevropskih skladateljev poznega baroka in predklasicizma. Sonate Johana Georga Pisendela, Franza Bende, Gottfrieda Heinricha Stölzla in Carla Philippa Emanuela Bacha so izjemno zahteven repertoar; niso le tehnični, temveč tudi slogovni, interpretacijski izziv, njihova estetika pa se skriva v najmanjših odtenkih sloga. Schayeghova in Luks sta svoje bogato znanje in iskrivo muzikalnost razkazala z izjemnim koncertom, ki je potrdil, da je glasba 18. stoletja ljubiteljem stare glasbe morda res najbolj pri srcu, vendar s takšnim navdušenjem spremljajo le najbolj vrhunske interpretacije.

Letošnja edicija Festivala Radovljica nam je razen tega postregla z dvema solističnima recitaloma. Prvi je bil nastop poljskega virtuoza na lutnji; MichaŁ Gondko je pripravil izbor skladb za lutnjo, ki izvirajo iz poljskega okolja ter iz časa okrog leta 1600. Preludiji, fantazije in plesi pozne renesanse so razkrili bogato izraznost in vpletenost poljskih skladateljev v najsodobnejše slogovne tokove tistega časa. Gondko je odigral spored brez premora in dal vtis, kot bi ga zaigral v eni sapi. Čudovite skladbe je oplemenitil z bogatim, barvitim in voluminoznim tonom, kakršnega med lutnjisti slišimo le redko in odlikuje le največje mojstre tega glasbila, ki mu je namenjenih nekaj najnežnejših in najintimnejših strani glasbene literature renesanse in baroka.

Kot že vrsto let je tudi letos eden izmed koncertov Festivala Radovljica privabil obiskovalce v nekdanjo samostansko, danes pa župnijsko cerkev v Velesovem. Tokrat je na Močnikovih orglah, zgrajenih v nemškem baročnem slogu, nastopil Léon Berben, orglavec in čembalist, ki se posveča raziskovanju, izvajanju in snemanju baročne glasbe. Podal je zanimivo, precej poosebljeno interpretacijo Bachovega cikla Umetnost fuge. Njegovo muziciranje so odlikovali zanimiva registracija in precej hitri tempi, posebej prikupno in pristno pa je delovala nedoslednost pri artikulaciji in fraziranju, ki je izvedbi dala ležernost in oblikovala intimno vzdušje.

V sklopu Festivala je bil letos drugo leto zapored organiziran petdnevni mojstrski tečaj kljunaste flavte pod mentorstvom Mateje Bajt, sicer predavateljice na ljubljanski Akademiji in Konservatoriju. Spored koncertnega dogajanja je že deveto leto oblikoval umetniški vodja Domen Marinčič v sodelovanju z nepogrešljivo Marijo Kolar, predsednico Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica. Festival odločno koraka skozi svoje četrto desetletje obstoja. Upamo, da bo slovenski kulturni prostor v enaki meri zaznamoval in s svetom povezoval še vrsto let.