Tradicionalno razvajanje ušes

Madrigal, ta večglasna uglasbitev italijanskega posvetnega besedila, ki pogosto prihaja izpod peresa velikih pesnikov, kot so Petrarca, Boccaccio in Tasso, je dosegel kar nekaj svojih viškov pri skladatelju Claudiu Monteverdiju, ki je zaznamoval prehod iz renesanse v barok in nam zapustil kar osem zbirk madrigalov. Letos obeležujemo 450. obletnico njegovega rojstva, zato ne preseneča, da je letošnjo že 35. sezono Festivala Radovljica odprla ravno Monteverdijeva glasba. Umetniški vodja festivala, Domen Marinčič, je za otvoritev svojega enajstega festivalskega sporeda v Radovljico povabil italijanski ansambel La compagnia del madrigale. Ta mešana a cappella zasedba upravičeno velja za enega najprepričljivejših in zglednih izvajalcev poznorenesančne vokalne glasbe. Tokratni izbor Monteverdijevih madrigalov so nam pevci predstavili z izjemno pripovedno močjo in lahkotno, prefinjeno muzikalnostjo, za katero se skrivajo izjemno zahtevna dela.

Naš kulturni prostor se ponaša s festivalom, ki pri nas nima para, a se zlahka primerja z najboljšimi tovrstnimi festivali v tujini. Radovljiški festival je že zdavnaj presegel koncept festivala stare glasbe, kar je tudi želja in namen njegovega umetniškega vodje Domna Marinčiča.

Otvoritvenemu koncertu v soboto, 5. avgusta, je sledil nastop violinista Davida Plantierja in violončelistke Annabelle Luis. Pripravila sta spored, ki se je spletal okrog del Giuseppeja Tartinija, enega največjih violinskih virtuozov in glasbenih inovatorjev v zgodovini. Očarljivo virtuozno in s še prepričljivejšo muzikalnostjo sta podala poglobljene, slogovno prečiščene in povedne interpretacije del Tartinija, Plattija, Dall'Abaca, Bonportija in Albrechtsbergerja.

V torek je na odru radovljiške graščine zablestel tenorist Aco Aleksander Bišćević. Nastopil je ob spremljavi Wolfganga Brunnerja, strokovnjaka za historična glasbila s tipkami, ki je tokrat igral na repliko dunajskega klavirja iz časa Schubertovega otroštva. Koncert je bil v celoti posvečen temu glasbenemu geniju; izvedla sta namreč njegov cikel samospevov Lepa mlinarica na besedila Wilhelma Müllerja. Bišćević je prepričal kot natančen in muzikalen solist z jasno dikcijo in fleksibilnim glasom. Razkazal je svojo sposobnost poglobljenega vživljanja v glasbeno tkivo in vsebino dela ter ob podpori izvrstnega pianista podal pretresljivo interpretacijo.

Švicarska pevka in harfistka Hanna Marti se nam je prvič predstavila lani, in sicer z lastno rekonstrukcijo zgodb o Orfeju iz Ovidijevih Metamorfoz. Letos se je vrnila s flavtistko Maro Winter, s katero sta predstavili spored z naslovom Krvavo zlato, prepletene usode, ki nam je približal glasbene rekonstrukcije spevov iz staroislandskega epa Edda. Hanna Marti je tudi tokrat očarala kot prepričljiva pripovedovalka, ki svoj impozantni pevski nastop sama spremlja na liri. Z enako povednostjo je inštrumentalne vložke in spremljave podala Mara Winter, ki je posegla po več glasbilih – od koščene piščali do lesene prečne in tudi redko slišane alikvotne flavte.

Natanko teden po otvoritvi je sledil še en obletnični koncert, tokrat posvečen opusu Georga Philippa Telemanna, čigar 250. obletnico smrti praznujemo letos. Stefana Temmingha, virtuoza na kljunasti flavti, obiskovalci festivala že dobro poznajo; tokrat so se mu pridružili trije izvrstni solisti: Domen Marinčič na violi da gamba, Gregor Fele na violončelu in Giampietro Rosato na čembalu. Z izjemno prečiščenimi, elegantnimi in podoživetimi interpretacijami so razkrili genialnost karizmatičnega samouka in enega najizvirnejših skladateljev poznega baroka.

Posebnost letošnjega festivala je bil koncert Poznorenesančne polifonije iz Hrenovih kodeksov, ki smo ga slišali v nekdanji samostanski cerkvi v Velesovem. Gre za glasbo, ki so jo po vsej verjetnosti izvajali v ljubljanski stolnici v času škofovanja Tomaž Hrena, velikega protireformatorja in podpornika umetnosti, zlasti glasbene. V Hrenovih zbirkah najdemo dela skladateljev, kot so Orlando di Lasso, Lambert de Sayve, Claudio Merulo in Jakoba Gallusa, ki jih je poznala cela Evropa, a se je kljub temu nekaj njihovih del ohranilo zgolj v notnih zbirkah ljubljanske stolnice. Zahvaljujoč novim raziskavam, so ta dela zdaj zazvenela prvič po štirih stoletjih. Vokalna dela so skrbno in z občutkom oživeli člani slovenske a cappella zasedbe Ingenium Ensemble. V dvozborskih delih so jih podprli Dušan Kranjc, Tin Cugelj, Matic Kovač, Stefan Konzett in Adrian France na renesančnih pozavnah, inštrumentalne intermezze pa je iz mogočnih Močnikovih orgel izvabil Tomaž Sevšek. Zanimiv in vsekakor zgodovinski dogodek je umetniško vodil basist Harry van der Kamp.

Letos se je v Radovljico vrnila trobilno-tolkalna zasedba Les haulz et les bas, ki se posveča oživljanju glasbe poznega srednjega in zgodnjega novega veka. Tokrat nam je razkrila lepoto del, ohranjenih v zvezku iz sredine 15. stoletja, ki je verjetno nastal v Benetkah, danes pa ga hranijo v Britanski knjižnici v Londonu. Vsebuje devet skladb različnih avtorjev ter nekaj dnevniških zapisov Zorzija Trombette, ustanovnega člana pihalnega ansambla beneškega doža. Posebna vrednost Zorzijeve beležnice so najzgodnejše likovne upodobitve pozavne, ki je v tistem času postala priljubljeno novo glasbilo.

V radovljiški graščini je nastopil tudi hrvaški čembalist in orglavec Pavao Mašić. Spored, ki ga je pripravil, je bil zaradi obsežnosti razdeljen na dva večera. Zajetnega zalogaja, čembalskih partit Johanna Sebastiana Bacha iz njegove prve objavljene zbirke Clavier-Übung iz leta 1731, se je lotil natančno in zbrano ter z opazno pristno hudomušnostjo, ki je njegovim interpretacijam dala poseben šarm. Izbrana Bachova dela od izvajalca zahtevajo vrhunsko tehnično pripravljenost ter pretanjen občutek za fraziranje in artikulacijo zapletenih polifonih struktur stiliziranih dvornih plesov. Mašič se je na izziv odzval s pristopom, ki je povsem navdušil občinstvo.

Obiskovalci festivala so se odpravili na številna potovanja v preteklost in tudi na Potovanje v deželo čustev v izvedbi ansambla Noumenon. Flavtistka Jerica Pavli, harfistka Chloé Ducray, violinist Bogdan Božović, violist Manuel Hofer in violončelist David Eggert so pripravili izbor komornih del izpod peresa francoskih skladateljev prve polovice 20. stoletja. Ko se je leta 1922 formiral ansambel Quintette Instrumental de Paris, v katerem je bila zastopana ista peterica inštrumentov, so skladatelji začeli živahno ustvarjati za to dokaj posebno zasedbo, in nekaj teh del smo imeli priložnost slišati v Radovljici. Člani ansambla Noumenon so lirično interpretirali dela Gabriela Piernéja, Jeana Crasa, Guyja Ropartza in Jean-Michela Damasa, ki so se nam razkrila kot razpoloženjsko in barvno bogate impresionistične slike pokrajin in skoraj oprijemljivih čustev, pretočene v značilno francosko postromantično glasbeno govorico.

Sklepni koncert letošnjega festivala je postregel z glasbeno poslastico, na kateri je zablestelo pozabljeno glasbilo, baročna strunska lajna. Ensemble Danguy je vodila kanadska lajnarica Tobie Miller, ob kateri so nastopili Ellie Nimeroski na violini, Domen Marinčič na violi da gamba, Sam Chapman na baročni kitari in Mikayel Balyan na čembalu. Predstavili so nekaj viškov tistega dela francoskega poznobaročnega repertoarja, ki odseva navdušenje takratne aristokracije nad domnevno idilično preprostostjo kmečkega življenja. Sredi 18. stoletja je bilo namreč modno posegati po stiliziranih, torej dvorni modi prilagojenih ljudskih oblačilih, jedeh in seveda glasbilih. Pastoralna motivika je prodrla v komorno glasbo Versaillesa, ki je poleg standardnih glasbil vključevala tudi dude in lajno. Takrat znameniti virtuozi na lajni, kot sta bila Danguy in Ravet, pa tudi cenjeni skladatelji, denimo Joseph-Bodin de Boismortier in Michel Corrette, so zapustili številne v ljudskem duhu napisane skladbe za lajno. Nekatere izmed njih so v Radovljici poskrbele za neponovljivo vzdušje in razkrile mlado kanadsko lajnarico kot izjemno virtuozinjo na tem danes tako redko slišanem glasbilu.

Festival Radovljica poleg koncertov obsega tudi spremljevalne dejavnosti. Že vrsto let v sklopu festivala potekajo mojstrske delavnice s tujimi in domačimi glasbeniki. Letos je s pevci delal basist in specialist za baročno vokalno glasbo Harry van der Kamp, skrivnosti kljunaste flavte pa je razkrivala Mateja Bajt. Še ena, mogoče redkeje omenjana posebnost festivala, ki si vsekakor zasluži omembo in pohvalo, je fotografska razstava, ki že vrsto let obiskovalce koncertov dočaka v preddverju radovljiške graščine. Spontane trenutke muziciranja v svoj objektiv mojstrsko ujame Jana Jocif, ki na ta način ovekoveči ne le podobo nastopajočih, temveč tudi intimno in pristno vzdušje na koncertih. Obiskovalci festivala si tako lahko vsako leto osvežimo spomin na doživetja pretekle sezone.

Naš kulturni prostor se ponaša s festivalom, ki pri nas nima para, a se zlahka primerja z najboljšimi tovrstnimi festivali v tujini. Radovljiški festival je že zdavnaj presegel koncept festivala stare glasbe, kar je tudi želja in namen njegovega umetniškega vodje Domna Marinčiča. V sodelovanju z Društvom ljubiteljev stare glasbe Radovljica in njegovo predsednico Marijo Kolar že več kot desetletje oblikuje izvirne sporede in v Slovenijo vabi svetovno znane izvajalce. Organizatorjem se zahvaljujemo in jim čestitamo za vse dosedanje uspehe, hkrati pa upamo, da nas čaka še veliko nepozabnih festivalskih sezon!