Različnost in izvirnost kot skupna točka

Festivala Radovljica zaradi njegove prepoznavnosti v slovenskem in širšem kulturnem prostoru ni več treba posebej predstavljati. Kljub temu lahko trdimo, da je letošnja, že 34. edicija tega festivala tako polna svežine in posebnosti, da je o njej vsekakor vredno natančneje spregovoriti.

Otvoritveni koncert je zveste, bolj ali manj redne obiskovalce festivala zbral v dvorani radovljiške graščine v soboto, 6. avgusta. Ensemble Leones je zasedba, ki od svoje ustanovitve leta 2008 navdušuje poslušalce širom Evrope z znanstveno tehtnostjo, predvsem pa z muzikalnostjo in prepričljivimi interpretacijami poznosrednjeveške in renesančne vokalno-inštrumentalne glasbe. Tokrat se je predstavila s sporedom, v celoti posvečenim opusu Oswalda von Wolkensteina, avstrijskega diplomata, popotnika, pesnika in skladatelja, čigar dela predstavljajo vrhunske domete srednjeevropske glasbe in poezije v prvi polovici 15. stoletja. Oswaldov glasbeni opus obsega različne zvrsti, od enoglasnih, tako posvetnih pripovednih kot tudi cerkvenih pesmi, do večglasnih kanonov in prepesnitev francoskih šansonov. Marc Lewon, umetniški vodja ansambla, se je kot prepričljiv pevec in lutnjist radovljiškemu občinstvu predstavil že v pretekli sezoni. Barvno izjemno izrazit vokal Els Janssens-Vanmunster in očarljivo rafinirani glas Miriam Andersen sta se prepletala z zvoki lajne, dud, kljunaste flavte, roga, harfe ter zgodnjega godalnega glasbila fidula. Nastop Ensembla Leones so odlikovale prefinjena inštrumentalna tehnika, barvitost in prilagodljivost inštrumentarija, predvsem pa bogato izrazno petje in jasna izgovorjava.

Ponedeljkov večer je prinesel pravo posebnost, spored, ki ga je osmislil umetniški vodja festivala. Domen Marinčič pravi, da »zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo in na njihovi podlagi lahko rekonstruiramo glasbeni svet slavnega detektiva«. Glasbeni svet Sherlocka Holmesa je bil zasnovan kot preplet besede in glasbe. Besedila je bral igralec Igor Velše, na odru pa so se zvrstili sami slovenski glasbeniki. Večino sporeda, od priredb Mendelssohnovih Pesmi brez besed prek Guittare Moszkowskega, ki smo jo slišali v uvodu, do Offenbachovega Barkarole-Walzerja sta izvedla violinist Žiga Brank in pianist Petar Milić. Njuno muziciranje so odlikovali prefinjenost zvoka, jasna slogovna distinkcija in izrazito podajanje značaja skladb, od skrajno lirične Fauréjeve Berceuse do temperamentnega Caprice basque op. 24 Pabla de Sarasateja, ki je zaključil dogodek povsem v duhu časa, v katerega nas je predstava popeljala. Milić se je kot izjemen solist predstavil tudi z Lisztovo priredbo Izoldine ljubezenske smrti iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Žiga Brank se je solistično predstavil z izborom Paganinijevih Capricciov, ki jih je pred kratkim v celoti tudi posnel, vendar tokratni nastop ni docela dosegel umetniške ravni posnetkov. Glasbeni svet detektiva Holmesa in njegove obiske oper je orisal tudi nastop mezzosopranistke Barbare Kozelj, ki je ob Milićevi spremljavi izjemno prepričljivo interpretirala ariji Podrugi milie Čajkovskega ter Mozartovo Parto, parto. Prijeten kontrast prevladujoče romantični glasbi so dali člani vokalnega ansambla Ingenium z motetoma Timor et tremor ter In hora ultima Orlanda di Lassa, enega izmed detektivovih favoritov. Kljub obsežnemu sporedu, šlo je pravzaprav za skoraj tri ure trajajočo predstavo, je občinstvo dogodek do konca spremljalo pozorno in z navdušenjem.

Léon Berben, nekdanji čembalist ansambla Musica Antiqua Köln, ki ga je vodil Reinhard Goebel, zadnji študent Gustava Leonhardta in veliki virtuoz na orglah in čembalu, je v sklopu festivala lani izvedel celotni Bachov cikel Umetnost fuge, in sicer na orglah cerkve v Velesovem. Letos se je v Radovljico vrnil s flavtistko Anne Freitag, violinistko Anaïs Chen in Domnom Marinčičem na violi da gamba, izvedli pa so drugi veliki Bachov cikel, Glasbeno daritev. Ta s kompozicijskega vidika še danes velja za enega izmed vrhuncev polifone glasbe. Z izvajalskega vidika gre za enega izmed tehnično najtrših izzivov, čeprav v sebi skriva predvsem obilo glasbene izpovednosti ter prefinjenih barvnih in občutenjskih odtenkov. Skozi vse te izzive so se tokratni izvajalci prebili prepričljivo virtuozno. Z doslednim fraziranjem, natančno artikulacijo ter s spevnostjo in povednostjo so ustvarili prefinjeno, slogovno tehtno in globoko pretresljivo interpretacijo.

Lutnjist kranjskih plemičev, slepi italijanski virtuoz Giacomo Gorzanis, je del svojega opusa posvetil kranjskim plemičem, družini Dietrichstein iz Radovljice ter družini Khisel iz Fužin pri Ljubljani. Njegova dela sta s pristnim užitkom in sproščenostjo radovljiškem občinstvu predstavila dobro znani in izjemno priljubljeni vokalist Pino De Vittorio ter Bor Zuljan na lutnji, ki se z Gorzanisovo glasbo ukvarjata od leta 2012, ob njiju pa tudi lutnjist Fabio Accurso. Gorzanisove pesmi za solistični glas s spremljavo lutnje, imenovane napolitana, s svojimi ljubezenskimi ali šaljivimi vsebinami in preprosto, za improvizacijo kot nalašč oblikovano melodiko puščajo izvajalcem veliko prostora za improvizacijo. Karizmatičnost Pina De Vittoria ter sproščena muzikalnost celotne zasedbe sta povsem navdušili prisotne.

Festival Radovljica ima za seboj že ustaljeno tradicijo predstavljanja rekonstrukcij zelo starih pesniško-glasbenih del iz srednjega veka in celo antike. V spomin lahko prikličemo nastope Benjamina Bagbyja, Arianne Savall ... Letos je mlada švicarska pevka in harfistka Hanna Marti predstavila lastne rekonstrukcije zgodb o Orfeju iz Ovidijevih Metamorfoz, njen projekt pa je svetovno premiero doživel ravno v Radovljici. O svojem raziskovalnem in ustvarjalnem delu je Hanna Marti povedala: »Pri delu z Ovidijem ne uporabljam glasbenega zapisa. Moj delovni proces v celoti temelji na improvizaciji. Ta način dela me približa srednjeveškemu pevcu. Njegova pesem se je razvila iz pevske prakse, ki se je širila ustno in je danes izgubljena. Moja interpretacija zgodbe o Orfeju verjetno ne ustreza natančno kakšni srednjeveški različici, a pri muziciranju brez papirja in svinčnika, pri komponiranju s prožnim, spontanim, a zavestnim združevanjem melodičnih gest in besed se poskušam približati srednjeveški glasbeni praksi.« S svojim poldrugo uro trajajočim nastopom nas je glasbenica popeljala v svet pripovedništva iz časov pred iznajdbo televizije in brez romana. Njen prožni in izrazni glas, jasna izgovorjava in igralski pristop so nam posredovali pripovedno in čustveno vsebino besedila, ki jo je spretno in slikovito podčrtala s spremljavo na harfi. Obiskovalci smo pripoved spremljali prek nadnapisov; za prevod je poskrbel Kajetan Gantar.

Nemški baritonist in pianist Ulrich Messthaler je pripravil pester spored nemških in francoskih samospevov, s katerim je orisal razvoj te zvrsti od zgodnjih del iz obdobja klasicizma in viharništva prek nemške visoke romantike do francoskega impresionizma. Ob delih Ludwiga van Beethovna, Carla Friedricha Zelterja, Friedricha Wilhelma Rusta in Johanna Gottlieba Karla Spazierja je bilo največ poudarka namenjenega pesmim Carla Loeweja. Ta je, tako kot tudi Franz Schubert in številni drugi, sam izvajal svoje samospeve, in sicer je svoje petje tudi sam spremljal na klavirju. Takšna praksa izvajanja samospevov, ko pevca ne spremlja pianist, temveč se spremlja kar sam, je bila v 19. stoletju precej pogosta, danes pa velja za precejšnjo redkost. Seveda na ta način ni možno izvajati samospevov, v katerih je klavirski part oblikovan izrazito virtuozno. Med samospevi 19. stoletja pa vendarle ne manjka del, ki so tehnično dovršena in umetniško bogata, a jih kljub lahko izvede posameznik, ki je poleg pevca tudi spreten pianist. Med takšnimi deli so nekatere pesmi Roberta Schumanna, Franza Liszta, Gabriela Fauréja in Clauda Debussyja, ki jih je na svoj spored uvrstil Ulrich Messthaler. Njegov nastop so odlikovali jasna in izrazna izgovorjava, skoraj igralska interpretacija besedil, naravna lepota glasu ter izvrstna klavirska tehnika in skladno oblikovanje tona. Za barvno in dinamično ustrezno podobo klavirske spremljave je v veliki meri poskrbel historični klavir znamke Blüthner iz leta 1856, ki ga je festivalu za to priložnost posodil slovenski orglavec Dalibor Miklavčič, restavriral in za potrebe nastopa pa ga je pripravil Andrej Novak.

V četrtek nas je dvorana dočakala v nekoliko spremenjeni podobi, z zatemnjenimi okni ter velikim filmskim platnom na mestu odra. Nemi film Theodorja Dreyerja iz leta 1928, famozna mojstrovina Trpljenje Ivane Orleanske z nepozabno Mario Falconetti v glavni vlogi, je v zadnjih letih doživel prav posebno oživitev. Glasbeno ozadje, ki včasih stopi kar v ospredje dogajanja, so za ta film prispevali člani vokalnega ansambla The Orlando Consort. Ansambel že dobri dve desetletji velja za enega izmed najbolj specializiranih in prepričljivih izvajalcev vokalne glasbe srednjega veka in zgodnje renesanse. Za film, katerega dogajanje je umeščeno v prvo polovico 15. stoletja, je ansambel pripravil izbor del Guillauma Dufayja, Gillesa Binchoisa in številnih drugih manj znanih skladateljev ustreznega obdobja in okolja, s katerimi je spretno podkrepil vizualni del pripovedi. Ob izjemni interpretaciji in zahtevnem petju smo se poldrugo uro brez premora navduševali tudi nad odličnim poznavanjem repertoarja. Izbrati je bilo namreč treba dela, ki so primerna tako po svoji besedilni in zvokovni vsebini kot značaju ter se prilegajo posameznim prizorom iz filma, kot bi bila ustvarjena zanje. Izjemno uspešen projekt je povsem navdušil in je s svojo intimno izpovednostjo opazno pretresel prisotne.

Nekakšno antologijo sonate in triosonate 17. in 18. stoletja s poudarkom na glasbi za kljunaste flavte so pripravili flavtistki Mateja Bajt in Katharina Lugmayr ter violončelist Peter Trefflinger in čembalist Johannes Maria Bogner. Zasedba dveh kljunastih flavt z bassom continuom je izjemno prilagodljiva in barvita, med drugim zato, kljunaste flavte obstajajo v različnih velikostih in uglasitvah. Skladatelji so jih izbirali glede na značaj in želen zvočni učinek skladb, od igrivo piskajoče sopranske do melanholične tenorske. V tej zasedbi so zvenele pozorno izbrane sonate Uccelinija, Fontane, Turinija, Castella in Merule v prvem delu, posvečenem italijanskemu seicentu, v drugem delu sporeda pa smo slišali mojstrovine Purcella, Williamsa in Maraisa. Flavtistki sta tudi brez spremljave continua blesteli v slogovno izraziti in muzikalni interpretaciji Concerta, pravzaprav karakterne plesne suite de Monteclaireja. Trefflinger je na baročnem violončelu, izdelanem leta 1720 na Dunaju, izvedel Boismortierjevo Sonato v a-molu. Spremljal ga je Bogner, ki je skozi celoten koncert dokazoval, da je izjemno spreten čembalist. Njegovo razkošno in slogovno primerno oblikovanje čembalskega parta continua ter resnično prepričljiva interpretacija Frescobaldijevih variacij na temo Aria detta la Frescobalda so koncertu dali posebno kvaliteto, sploh glede na precej opazno skopo okraševanje melodij v solističnih partih nekaterih del. Celoten koncert je pustil izjemno pozitiven vtis zaradi barvne in razpoloženjske pestrosti skrbno izbranega repertoarja iz bogate zakladnice baročnih komornih sonat.

Razkošna baročna cerkev v Velesovem že vrsto let gosti enega izmed koncertov Festivala Radovljica. Pred petimi leti sta tam s priredbami arij in plesov iz Rameaujevih oper nastopila orglavec Yves Rechsteiner in tolkalec Henri-Charles Caget. Takrat sta predstavila za orgelsko-tolkalski duo prirejene stavke iz Mozartovih in Haydnovih simfonij, sonat in oper. Razkošen izbor zvočnih kombinacij Močnikovih orgel so skladno dopolnili zvoki tolkal, ki izbranemu repertoarju vdihnejo še več svežine, temperamenta in pričevalnosti. Tehnična dovršenost in sproščenost izražanja obeh nastopajočih sta vdihnili novo svežino in prikupnost izbranim, dobro znanim, a vendar nikoli prevečkrat slišanim delom, kot so Preludij iz Haydnove Simfonije št. 103 z Udarcem na pavke, Mozartove variacije na arijo La ci darem la mano iz Don Giovannija ter fuge iz Rekvijema in Rondoja alla turca iz Klavirske sonate KV 311.

Letošnjo sezono je zaključil nastop enega izmed vodilnih ansamblov viol da gamba na svetu, ansambla Phantasm, ki ga vodi Laurence Dreyfus. Že dve desetletji ansambel navdušuje z interpretacijami angleške glasbe 17. stoletja, obdobja, ko so bili viola consorts in ansabli viol da gamba priljubljeni med angleškimi plemiči in ljubitelji glasbe. Poleg Purcella, Gibbonsa in Byrda sta za to zasedbo pisala William Lawes in Mathew Locke. Njunim plesnim suitam, ki navdih črpajo iz podobno zasnovanih francoskih del, a kažejo jasne slogovne značilnosti angleške glasbe, so se člani ansambla Phantasm posvetili posebno natančno. Z intimnim poznavanjem izbranih del in virtuoznim, a homogenim muziciranjem so razkazali vso čustveno globino in elegantnost predstavljenega repertoarja.

Festival Radovljica je torej tudi letos ponudil izjemno pester spored koncertov, ki jih bolj kot neka skupna zamisel povezuje koncept različnosti, izvirnosti in predvsem visoke kakovosti. Umetniški vodja festivala, Domen Marinčič, je letos obeležil lastni jubilej – že deseto leto zapored je zaslužen za kakovostne in izvirne sporede, s katerimi vzgaja in navdušuje slovenske ljubitelje klasične glasbe. Nekateri izmed letošnjih sporedov so bili nadaljevanje festivalskih sporedov iz preteklih sezon, drugi so rezultat posebnih raziskovalnih projektov; kar šest izmed letošnjih koncertnih sporedov je svojo svetovno premiero doživelo ravno v sklopu letošnjega Festivala Radovljica. Poleg nenadomestljivega prispevka umetniškega vodje ne gre zanemariti niti Marije Kolar, predsednice Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica ter organizatorke festivala in dolgoletne učiteljice glasbe na radovljiški glasbeni šoli, ki je pred kratkim od radovljiškega občinskega sveta prejela najvišje občinsko priznanje, veliko plaketo za življenjsko delo. V pozdravnem govoru ob otvoritvi letošnjega festivala je izrazila hvaležnost Cirilu Globočniku, županu občine Radovljica, ki s svojimi sodelavci že vrsto let skrbi za obstoj festivala. In temu Radovljica v veliki meri dolguje svojo današnjo prepoznavnost in živahen mestni utrip.