6. Slowindova pomlad 2019

Sobota, 23. november 2019 ob 20. uri, Slovenska filharmonija - Ljubljana

Trio Gaon
Zasedba: Tae-Hyung Kim – klavir, Jehye Lee – violina, Samuel Lutzker – violončelo

Spored:
Johannes Brahms: Klavirski trio št. 2 v C-duru, op. 87
Felix Mendelssohn-Bartholdy: Klavirski trio št. 2 v c-molu, op. 66

Torek, 26. november 2019 ob 20. uri, Slovenska filharmonija - Ljubljana

3. koncert

Ljubezen in sovraštvo

Hans Abrahamsen (roj. 1952)
Liebeslied
za basovsko flavto, oboo d’amore, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

Chaya Czernowin (roj. 1957)

Lovesong

za flavto, oboo, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Slovenska premiera

Ramón Lazkano (roj. 1968)
Lied ohne Worte
za flavto, oboo, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

Mirela Ivičević (roj. 1980)
Baby Magnify / Lilith’s New Toy
za flavto in basovsko flavto, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo
Slovenska premiera

odmor

Larisa Vrhunc (roj. 1967)
Mizoginija
za veliki ansambel
Svetovna premiera

Les in sanje
Besede in sence
Češčenje
Stroj groze
Didona

Slowind z gosti
Steven Loy – dirigent

Zdi se, da so bile nekatere teme za skladatelje umetnostne glasbe po drugi svetovni vojni nezanimive ali pa neprimerne. Ena teh so odnosi med spoloma, od najlepših pa vse do najstrašnejših. Ljubezen ni bila primerna tema, ker so jo povezovali s občutki harmonije, dobrega počutja in srečnih koncev, umetniki povojnega časa pa so se želeli upirati prav takim »blagodejnostim«. Bolj so se istovetili z grozo vojne katastrofe in anomalijami sodobne družbe. Ljubezen po svoji iracionalni človeškosti tudi ni blizu razumskosti, ki je prevladovala v kompozicijskih postopkih povojnih skladateljev. Še manj je glasbenih obravnav bolj problematičnega dela spektra odnosov med spoloma, posebej mizoginije, sovražnega odnosa do žensk. Mizoginija je tema, s katero naša družba pravzaprav ni povsem razčistila, saj je bilo sovraštvo do žensk v skoraj vseh obdobjih zahodne družbe sprejemljivo. Med najbolj grozljive pojavne oblike sodijo sodni procesi proti »čarovnicam«, obstajajo pa tudi bolj prikrite, na primer prepričanje, da je prav, da se ženska žrtvuje za moškega in se odreče ne samo svojim sanjam, ampak celo svojim pravicam.

Hans Abrahamsen (roj. 1952)
Liebeslied (2010)
za basovsko flavto, oboo d’amore, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Pobuda za nastanek te in naslednjih dveh skladb je bil projekt ansambla Recherche iz Freiburga iz leta 2010, s katerim so glasbeniki želeli obeležiti 25-letnico svojega delovanja. Za praznični koncert so izbranim skladateljem naročili krajše skladbe na temo ljubezni, ti pa so se je lotili na zelo raznolike načine. Za Abrahamsena ljubezen preprosto je, razume jo kot občutenje topline in notranjega miru. Glasba je blagozvočna, umirjena, v njej ni nič vznemirjujočega ali pretiranega, preprosto povabi k poslušanju. Pihala proizvajajo zvoke, ki bi jih lahko povezali z zvoki narave, tremolo v godalih pa je kot rahlo utripanje srca. Morda je za poznavalce zgodovine ansambla Recherche izbor take estetike presenetljiv, a hkrati dokazuje, da so v svetu Nove glasbe mogoče tudi drugačne izraznosti.

Chaya Czernowin (roj. 1957)
Lovesong (2010)
za flavto, oboo, basovski klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Tudi ta skladba je posvečena ljubezni, vendar na drugačen način. Skladateljica razmišlja predvsem o zaljubljanju, ki je verjetno med najintenzivnejšimi obdobji v življenju. Ob tem zaljubljenec deloma izgubi nadzor nad seboj, vsak trenutek je prepojen s čustvi, odzveni in trepetanjem nenavadnih energij. Potek skladbe želi slediti prav tem nenavadnim energijam in v obdobju zaljubljenosti spremenjenemu zaznavanju časa. Chaya Czernowin se v svojem delu potopi v mikrokozmos zvokov in šumov, ki so rezultat uporabe razširjenih tehnik izvajanja, izbira večinoma nežnejše. Ta zvočni svet je po skladateljičinih besedah povezan tudi z zvoki, ki jih proizvajajo kuhinjski pripomočki. Podatek nekoliko spremeni razumevanje sporočila skladbe: ljubezen ni le čudovito obdobje zaljubljanja, ampak žensko tudi potisne v kuhinjo. Avtorica delo označi kot virtuozno, vendar ne kot posebej zahtevno za vsakega izvajalca posebej. Čar je v ansambelskem sobivanju, pomembna je skupna pozornost do vsake geste, dotika instrumenta.

Ramón Lazkano (roj. 1968)
Lied ohne Worte
za flavto, oboo, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Baskovski skladatelj, tesno povezan z ansamblom Recherche, svojim skladbam pogosto daje baskovske naslove, ki so tistim, ki tega jezika ne poznajo, nerazumljivi. Pri tej skladbi se je odločil za podobno nepoveden naslov, Pesem brez besed. Interpretiramo ga lahko na več načinov: kot nadaljevanje romantične tradicije liričnih skladb brez besedila, kot pesem, ki je darilo ansamblu za njegov rojstni dan, ali kot odločitev, da o temi ljubezni ne želi razmišljati globlje. Glasba je navdušujoče potovanje skozi instrumentalni zvočni spekter, svetlikajoča se kot živo srebro, polna ritmičnih domislic in bežna kot ljubezen.

Mirela Ivičević (roj. 1980)
Baby Magnify / Lilith’s New Toy (2017)
za flavto in basovsko flavto, klarinet, tolkala, klavir, violino, violo in violončelo

Delo je eno redkih v opusu skladateljice brez neposrednega političnega ozadja. »Magnify« iz naslova se nanaša na Magnum Opus, alkimistični proces, pri katerem naj bi se začetni material postopoma spremenil v kamen modrosti, kar bi bila lahko tudi prispodoba za preobrazbo človekove psihe. Glasba se ravna po štirih stopnjah tega procesa, prvi sta nigredo, počrnitev, v kateri vlada kaos, in albedo, pobelitev, kjer se odplaknejo nečistoče, sledita pa citrinitas ali porumenitev, kjer se srebro spreminja v zlato, in končno rubedo ali poškrlatenje, kjer material (ali oseba) doseže svoj največji potencial. Ker je tak pristop skladateljica raziskovala prvič, je delo označila kot »Baby«. Tudi Lilith je v skladbi še otrok, ki se radovedno igra z zvočnimi materiali, da bi iz njih nastala zvočna magija. Zgodba o Lilith je stara, v različnih oblikah se pojavlja že v religijah antičnega Bližnjega vzhoda in kasneje v židovski mitologiji, govori pa o Adamovi prvi ženi, ki je bila ustvarjena iz iste gline kot on, in ne iz njegovega rebra. Lilith je nevarno nočno bitje, zvodnica, v drugih različicah pa demon, ki krade in ubija otroke. Hkrati predstavlja tudi simbol opolnomočenja žensk, saj ji je uspelo rešiti se iz zakonske zveze z Adamom. Njen navzven strašljiv in neuklonljiv značaj ter izjemna moč Mireli Ivičević predstavljata poosebitev številnih neustrašnih žensk. In prav zato je arhetip Lilith njenih v delih pogosto prisoten.

Larisa Vrhunc (roj. 1967)
Mizoginija (2019)
za veliki ansambel

Pobuda za skladbo je predstava za odrasle, ki jo na temo mizoginije v Lutkovnem gledališču Ljubljana pripravlja lutkovni ustvarjalec in režiser Silvan Omerzu. Zasnovana je kot zmes žive koncertne izvedbe in klasične lutkovne predstave, namen pa je raziskovati prehajanja med svetom lutk in glasbeno sporočilnostjo. Tako glasba ne želi spremljati dogodkov na odru, ampak je njena osrednja ideja ujeti zven likovnosti in materialov. Večinoma zapolnjuje prostor, ki je namenjen vzpostavljanju kontekstov igranih prizorov.

Prvi stavek, Les in sanje, se dotika materiala, iz katerega je narejena večina Omerzujevih lutk in avtomatov, hkrati pa se nanaša na najbolj davne spomine človeštva. Prav tja segajo tudi začetki mizoginije, saj v svetem pismu najdemo dva zapisa o prvi ženski, v enem je bila ustvarjena hkrati s prvim moškim iz iste gline, prevladala pa je različica, v kateri je Eva nastala iz Adamovega rebra in mu mora zato biti podrejena.

Drugi stavek, Besede in sence, izpostavlja pisanje kot eno od sredstev za utemeljevanje in poudarjanje ženske manjvrednosti. Razmerje med spoloma, ki je bilo v starejših skupnostih zaradi ženske sposobnosti rojevanja enakovredno, so postopoma zatemnile sence idej o moški premoči, najdemo pa jih v Stari zavezi in drugih judovskih spisih, številnih antičnih besedilih in seveda tudi v krščanstvu.

Tretji stavek, Češčenje, je posvečen krščanskemu kultu Marije, neživljenjskemu idealu, ki ga resnična ženska nikakor ni mogla in ne more doseči, saj je mora preživljati vse biološke nujnosti, povezane z rojevanjem, medtem ko je Marija svojega popolnega otroka spočela brezmadežno in ob izdatnem varstvu angelov.

Tema četrtega stavka, Stroja groze, so sodni procesi proti čarovnicam. Perverznost teh procesov je natanko opisana v eni verjetno najbolj neslavnih knjig, kar jih je kdaj nastalo, v delu Malleus Maleficarum (Čarovniško kladivo) iz 15. stoletja, ki je inkvizitorjem služilo kot priročnik za prepoznavanje čarovnic, vodenje sodnih procesov in izvrševanje sodb. Glasba je kot stroj za mučenje in ugonabljanje nedolžnih žrtev.

Zadnji stavek, Didona, je predelava arije iz Purcellove opere Didona in Enej. Glavna junakinja jo poje, preden naredi samomor, do katerega jo je prignal obup ob žrtvovanju za ideale ljubljenega Eneja, pri čemer se je odpovedala lastnim načrtom in sanjam. »Spominjaj se me, a pozabi mojo usodo«, poje zvesti Belindi, preden umre. Didona žal ni edina ženska, ki se žrtvuje za ideale moških, spomnimo se samo vseh mater, ki rojevajo otroke, da ti potem lahko umirajo v tako nepotrebnih in umazanih vojnah.