V novo dobo z novo Filharmonijo

O tem, kakšno bo od septembra dalje naše koncertno življenje, in o kulturi, ki naj bi jo kulturniki naredili razumljivo in všečno, sem se pogovarjala z novim v.d. direktorja Slovenske Filharmonije, glasbenikom, dirigentom in nekdanjim idejnim vodjo Slowinda, Matejem Šarcem. Na lep predkoncertni večer sva se usedla v zaledju te inštitucije, za katero Šarc meni, da jo bomo po novem doživljali manj muzejsko in bolj kot živo institucijo, ki diha v utripu sedanjosti. Snuje se program, ki bo tako z novostmi kot s specifično glasbo zgodovine zamajal ustaljene predstave o klasiki. Pri snovanju nove programske sheme sem poskušal zajeti čim širše sprejemljiv razpon glasbenih okusov, ki jih marsikdo neupravičeno pogojuje historično, ko reče, da raje posluša starejšo glasbo, sodobne pa ne. Osebno ob takšnih izjavah začnem zmajevati z glavo, saj sem prepričan, da kategorije, kot so vsebina, kvaliteta, progresivnost, vizionarstvo ali, če hočete, nazadnjaštvo, določene glasbe niso pogojene s časom njenega nastanka. Ravno zato bi rad javnosti pokazal, da je glasba – tako kot vsa umetnost – umeščena v čas, ki ni linearen, ampak prostorski. 

Za nami je obdobje negotovosti in čakanja, ki ga je Filharmonija hitro spremenila v čas muziciranja na daljavo. Poleg zunajglasbenih sprememb se trenutno pod okriljem novega vodstva pripravljajo večje vsebinske spremembe. Poleg morebitnega »drugega vala« nas zato jeseni čakajo temeljne prevetritve filharmoničnih abonmajev. Ti nam bodo od 1. septembra dalje na oder postavljali novitete in pri nas še nikoli izvedena pomembna dela svetovnega repertoarja ter redko izvajane kultne skladbe skladateljev Olivierja Messiaena, Edgarda Varèsa, Luigija Nona, Bernda Aloisa Zimmermanna, Johna Adamsa in Arva Pärta. Vrata Slovenske filharmonije se nam bodo dodatno odprla ob sobotah, v času orkestrskih vaj. Po opravljenih nakupih na ljubljanski tržnici se bomo tako lahko sprehodili do našega koncertnega središča, kjer nam bodo izvedbe novosti razodevali dirigenti in glasbeni strokovnjaki s kratkimi zvočnimi primeri in glasbenimi razlagami po zgledu Leonarda Bernsteina. 

Filharmonijo zadnjih nekaj let zaznamuje vrsta sprememb vodstva, konec marca pa je čast vodenja Slovenske filharmonije doletela prav vas. V čemu vidite največji izziv? 

Moj največji izziv je hkrati želja mnogih, in sicer to, da bi umetnostna glasba v našem življenju dobila mesto, ki ji gre – tako v družbi kakor tudi pri posamezniku. Če pa takoj preideva na trenutno situacijo, pogojeno z epidemijo novega koronavirusa, je največji operativni izziv, kako v teh časih omogočati dostopnost živih izvedb umetnostne glasbe poslušalkam in poslušalcem.

Tukaj se verjetno navezujete tudi na vsebinske premike, ki jih pripravljate. Kaj lahko v tem pogledu pričakujemo?

Pri snovanju nove programske sheme sem poskušal zajeti čim širše sprejemljiv razpon glasbenih okusov, ki jih marsikdo neupravičeno pogojuje historično, ko reče, da raje posluša starejšo glasbo, sodobne pa ne. Osebno ob takšnih izjavah začnem zmajevati z glavo, saj sem prepričan, da kategorije, kot so vsebina, kvaliteta, progresivnost, vizionarstvo ali, če hočete, nazadnjaštvo, določene glasbe niso pogojene s časom njenega nastanka. Ravno zato bi rad javnosti pokazal, da je glasba – tako kot vsa umetnost – umeščena v čas, ki ni linearen, ampak prostorski. Pri tej misli se navezujem na Avguština pa na skladatelja Bernda Aloisa Zimmermanna. Slednji ponazarja dojemanje časa s podobo krogle, Kugelgestalt der Zeit. Z njo pojasnjuje, da smo poslušalci od umetnin duhovno enako oddaljeni ne glede na čas njihovega nastanka. Takšno pojmovanje časa je obstajalo tudi že v davni preteklosti.  

Pa vendarle se v naši slovenski kulturni zavesti sodobnost vedno znajde nekje na obrobju. Ali pač?

Morda res, vendar moramo vedeti, da to ni značilno zgolj za slovensko kulturno zavest. V primeru umetnosti najdemo podobno kot v vsakdanjem življenju ljudi, ki prisegajo na že znano in preverjeno, ter druge, ki potrebujejo vedno nove izzive in se radi srečujejo z novostmi. Tako s prvimi kot z drugimi ni nič narobe. Naloga poustvarjalcev in kulturnih institucij pa je, da občinstvu omogočimo dostop do neznanega, do tistega drugačnega sveta. Zdi se mi pomembno, da kot posredovalci glasbenih umetnin stremimo k širjenju obzorja in damo priložnost publiki, da spozna tudi tista dela, ki niso vedno najlažje dostopna niti dojemljiva. Ždenje v majhnem lastnem svetu dolgoročno zagotovo ni koristno, po drugi strani pa iskanje novega za vsako ceno, pravzaprav tavanje, tudi ne prinese notranjega miru. Vsak človek ima svoj lasten fantazijski svet in edinstvene poglede na okolico. Zato mislim, da je prava pot tista, ki nas privede do dobrega poznavanja starega in kritične, vendar odprte konfrontacije z novim. Saj to je tudi načelo, ki vodi k sprejemanju sočloveka z vsemi njegovimi lastnostmi in posebnostmi. Dojeti in po možnosti razumeti sočlovekov notranji svet je še kako zapletena stvar in umetnost igra pri tem neprecenljivo vlogo.

Zanimivo razmišljanje, ki me napeljuje na izkušnjo koncerta kot časovno določenega prostora, v katerem se odmaknem od vsakodnevnega šundra, bučanja radia po lokalih in nakupovalnih središčih in se moram prepustiti času in prostoru glasbe. Koncerta namreč ne morem na klik zaustaviti, zato sem ujeta v tem prostoru, v katerem moram uživati neko določeno glasbo. Kako boste v Filharmonijo privabili ljudi, da pridejo poslušat slovensko glasbo ali pa sodobno glasbo?

Vaše vprašanje torej ugotavlja težavnost privabiti ljudi, da bi poslušali slovensko ali sodobno glasbo. No, kjer je dim, je tudi ogenj, zato ga jemljem z vso resnostjo in se te naloge lotevam s posebno pozornostjo. Vse abonmajske cikle – tako cikle klasičnega kot cikle sodobnega programa in vokalno inštrumentalnega programa – želim preplesti s slovenskim pluralizmom. Namreč tudi v slovenski glasbi imamo predstavnike vseh obdobij: baroka, klasike, romantike, ekspresionizma, povojne avantgarde, še posebno pa ustvarjalnosti današnjega časa. Prizadevam si izbirati skladbe, v katerih bi občinstvo odkrilo tisto, kar loči kvalitetno umetnostno glasbo od tiste druge. Ob ustrezni sopostavitvi določenih na videz nekompatibilnih skladb lahko namreč odkrijemo neverjetne vsebinske in kompozicijske paralele med starim in novim, med, če hočete, neslovenskim in slovenskim. 

Pri pogledu na nove abonmaje, ki mi jih boste v nadaljevanju podrobneje predstavili, mi je najprej padlo v oči, da ima sodobna orkestrska glasba tokrat svoj lastni abonma (abonma sodobnih orkestrskih skladb ali SOS abonma) in je ločena od klasičnega cikla. Po stari strategiji programiranja koncertov se je ponavadi na spored skladb z železnega repertoarja vrinilo eno slovensko noviteto. Ste opustili to strategijo?

Ne povsem, a snovanja koncertnih sporedov sem se lotil tudi drugače. Ponovno se vračam na izhodišče, da je vsako skladbo potrebno umestiti v koncertni spored zato, da dosežemo določen pomenski in dramaturški učinek. Da izpeljemo logičen razvoj koncerta, vzpostavimo določen odnos med skladbami, jih zrcalimo ali kontrastiramo. Pri snovanju koncertnih ciklov in sporedov nisem nobene skladbe uvrstil v določen abonmajske cikel zato, da bi ljudi pred njo obvaroval, in tudi ne z namenom, da bi jih z njo posiljeval. Poskušal sem najti boljše razmerje med samo količino in vsebino glasbe in s tem omogočiti ljudem, da se lažje odločijo na podlagi lastnih preferenc, ali bodo prisluhnili glasbi pretežno velikih orkestrskih skladb sodobnikov ali pa stari klasiki. Želel sem vzpostaviti nekakšno ravnotežje. Mislim, da sem poskrbel, da je program tematsko prepleten do te mere, da se v klasičnem abonmaju znajdejo zanimiva sodobna dela, tudi prve izvedbe, ki jih bomo seveda v večji meri slišali v abonmaju SOS. V slednjem prav tako ne bo manjkalo skladb starih mojstrov.

Vas morda konkretno pri SOS abonmaju ne skrbi odnos do nove glasbe pri domačih poslušalcih? Večkrat so nam namreč iz določenih institucij sporočali, da ni posluha za tovrstno glasbo in da bi se tovrstne spremembe, ki jih zdaj vpeljujete, končale s praznimi dvoranami. 

Če bi se tovrstne spremembe končale s praznimi dvoranami, ne bi bilo dobro. A naj vas potolažim. Z izbiro programa v SOS abonmaju ne skačemo v brezno, za katero ne bi vedeli, kako globoko je, saj je večina letos načrtovane glasbe stara petdeset let in več. Ta glasba že približno toliko časa polni koncertne dvorane po celem svetu. Z letošnjo edicijo SOS abonmaja šele začenjamo pot proti novi glasbi, za katero sem prepričan, da bo ob dobrem izboru imela pri nas številno in navdušeno občinstvo. Pred kratkim sem prebral mnenje maestra Marka Letonje, da niti število obiskovalcev niti dobiček, ki ga določen kulturni dogodek ustvari, za kulturno politiko ne sme biti merilo uspešnosti oziroma kvalitete. S tem se popolnoma strinjam. Zagotovo pa bo potrebno nekaj časa, dokler se med ljudmi ne razve, da na koncertih SOS abonmaja ne bo treba klicati na pomoč.

V javnosti je pred kratkim predvsem kulturnike razburila izjava poslanke Romane Tomc. Povedala je, da bi se morali kulturniki truditi, da ustvarjajo takšno kulturo, ki jo ljudje sprejemajo, in potem nadaljevala v smeri, da mora biti umetnost tudi razumljiva. Imate kakšen komentar na to?

Osebno se ob to izjavo sploh nisem obregnil, pač pa sem zanjo izvedel šele zaradi nekaterih burnih odzivov. Ti so se mi zdeli večinoma pretirani, saj menim, da prej odražajo predsodke in netoleranco tistih, ki so se nanjo odzvali. Gospa Romana Tomc ima pravico do lastnega mnenja in tudi do izražanja le-tega; z njim pa se ni potrebno strinjati. Tudi jaz se ne. Vseeno pa v njeni ponesrečeni izjavi vidim željo in potrebo po sklenjenem umetniškem dejanju, ki se zaključi s sprejemanjem umetnine s strani občinstva. Takšno mnenje raje vzamem kot izhodišče za diskurz in iskanje skupnih rešitev, ne pa za zgražanje in izključevanje. Le kdo si ne želi, da bi umetnina ne bila ustrezno sprejeta in razumljena?

V primeru filharmoničnega SOS abonmaja je rešitev na dlani: v soboto dopoldne pred vsakim sredinim koncertom SOS abonmaja Slovenska filharmonija vabi občinstvo, da se otrese predsodkov o sodobni glasbi na Sobotnih izobraževalnih matinejah (SIM). Tam bo nova glasba nazorno prikazana, razložena, o njej se bo mogoče pogovarjati in dobiti dodatna pojasnila. Zato bodo sredini koncerti novo in lepo doživetje.

Torej bomo šli dopoldne s tržnice v Filharmonijo na predkoncertni pogovor? Kako bo to spoznavanje in sprejemanje pri nas prvič izvajanih svetovnih mojstrovin in novitet potekalo?

Ne samo na pogovor. Ob prihodu v Filharmonijo vam bomo čuvali na tržnici kupljeno sadje in zelenjavo, na odru vas bo pričakal uigran orkester z dirigentom, ki bo zagotovo poleg izvedenih avtorjev najboljši poznavalec glasbe, o kateri boste želeli izvedeti kaj več. Sobotne izobraževalne matineje (SIM) bomo izvedli na podoben način, kot je Leonard Bernstein izvajal legendarne koncerte za mlade – Young People’s Concerts. Izvrstni in komunikativni dirigenti Michael Wendeberg, Marco Angius, Titus Engel in naš stalni gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker ter skladatelja Milko Lazar in Salvatore Sciarrino bodo imeli kaj povedati. Moderiranje in prevajanje smo zaupali tistim, ki zares obvladajo tvarino in obenem odlično prevajajo. To bodo skladatelj in veliki poznavalec glasbe Olivierja Messiaena dr. Peter Šavli, muzikologa dr. Gregor Pompe in Maia Juvanc ter filharmonik Metod Tomac, ki odlično prevaja iz italijanščine, tuja pa mu ni niti glasba našega komponista sezone, Salvatoreja Sciarrina. Njemu bo zaupana prav ta sobotna izobraževalna matineja.

Po končanih sobotnih izobraževalnih matinejah bo lahko vsak poslušalec vzel svojo solato in nestrpno čakal prihodnjo sredo, ko bodo v Gallusovi dvorani zazvenele kultne skladbe Olivierja Messiaena, Edgarada Varèsa, Luigija Nona, Salvatoreja Sciarrina, Arva Pärta, Bernda Aloisa Zimmermanna, naših Primoža Ramovša, čigar stoletnico rojstva bomo praznovali prihodnje leto, Lucijana Marije Škerjanca, Božidarja Kosa ter novi deli Milka Lazarja in sedaj že popolnoma našega Nevilla Halla. Če se kdo še vedno boji, da bo v SOS abonmaju sodobne glasbe preveč, jih na koncerte mamim s premišljeno izbranimi skladbami Georga Gershwina in Johanna Sebastiana Bacha, slednjega s kantato z naslovom – Ich habe genug.

Katerih izvedb se sami najbolj veselite in katera dela so najbolj težko pričakovana v vsakem od abonmajev?

Naj vam neurejeno natresem nekaj izjemnih dogodkov prihodnje sezone. Že v začetku septembra bomo sezono 2020/21 odprli z izvedbo Maše v h-molu Johanna Sebastiana Bacha pod vodstvom izjemnega angleškega dirigenta Stephena Laytona. Koncert spada v VIP abonma – Vokalno-instrumentalni program. S tem koncertom bomo proslavili tudi 30-letnico Zbora Slovenske filharmonije, ki se že dolgo pripravlja na ta slavnostni dogodek. V začetku oktobra bomo v abonmaju Samih mogočnih skladb ali SMS-abonmaju imeli priložnost sodelovati z Danielom Hardingom, dirigentsko zvezdo in gostom najboljših svetovnih orkestrov. Dober mesec kasneje bo v istem abonmaju nastopila častna članica Slovenske filharmonije, flavtistka Irena Grafenauer, dirigiral pa bo Reinhard Goebel, karizmatični mojster za izvajanje stare glasbe. Na Filharmoničnih klasičnih koncertih, ki jih imenujemo tudi FKK abonma, bomo gostili izbrane soliste, kot so violinist in glasbeni vodja ter nekdanji prvi koncertni mojster Londonskega simfoničnega orkestra Gordan Nikolić, solo-oboist Simfoničnega orkestra Bavarskega radia Ramón Ortega Quero in priljubljeni pianist Andrew von Oeyen. 

Vokalno-instrumentalni program (VIP) bo med drugim vseboval jagodni izbor Bachovih božičnih kantat pod vodstvom Philippa von Steinaeckerja, Haydnov oratorij Stvarjenje in novo delo Damijana Močnika, Pasijon po sv. Janezu. Pretežno vokalni ciklus ali PVC abonma se med drugim ponaša s serijo koncertov, ki nosijo naslov Vrhovi slovenske zborovske glasbe. Program zanje je sestavi naš cenjeni skladatelj Lojze Lebič. V SOS abonmaju se najbolj veselimo dveh dogodkov: obiska in izvedb italijanskega skladatelja Salvatoreja Sciarrina in prve izvedbe Messiaenove simfonije Turangalila v Sloveniji. Pozabili ne bomo niti na naše najmlajše občinstvo, ki mu namenjamo sobotne Družinske koncerte, na katerih se bo ponovno treba bati volka. 

V Slovenski filharmoniji bomo v prihodnji sezoni tudi povečali število novitet slovenskih avtorjev in avtoric. Tako bodo nove skladbe prispevali Milko Lazar, Nana Forte, Črt Sojar Voglar, Damijan Močnik in Neville Hall. Naj za konec nepopolne predstavitve še dodam, da vsem koncertom, ki jih v odgovoru nisem navedel, delam veliko krivico.

Kaj pa vsebuje SMS abonma?

V SMS abonmaju bomo na šestih koncertih slišali velike simfonije in druge skladbe za veliki orkester, na primer Tretjo Mahlerjevo, Mozartovo Gran Partito nekoliko drugače, Malo morsko deklico Zemlinskega, Debussyjevo Morje in Alpsko simfonijo Richarda Straussa, ki je bila že uvrščena na spored pretekle sezone, a je zaradi epidemije Covid-19 odpadla.

Kupcem abonmajev koncertov Slovenske filharmonije letos ne bo lahko. Velika imena gostujočih dirigentov in solistov, priljubljene in nove skladbe, predvsem pa obilico glasbe slovenskih avtoric in avtorjev smo razporedili tako, da bo izbira abonmajev res težka. Zbor in orkester sta v času epidemije od marca do danes vzorno vzdrževala svojo kondicijo z izvedbo dvajsetih koncertov Spletnega filharmoničnega abonmaja in sedmih koncertov junijskega cikla Filharmonija se vrača. Zato se dobro pripravljeni veselimo nove koncertne sezone, kjer pa se bomo očitno morali ponovno soočiti s koronavirusom. 

In kako se bo koncertno življenje z »v živo« prisotno publiko vzdrževalo v obdobju korone?

Vse kaže, da bo koncerte možno obiskati v zelo omejenem številu, saj bo na vseh potrebno upoštevati predpisano medsebojno razdaljo. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo tako najvišje možno predvideno število poslušalcev okoli 420, kar velja za Bachovo Mašo v h-molu iz VIP abonmaja ter vse koncerte abonmajev SMS, FKK in SOS. Na koncertih VIP in PVC abonmaja v Slovenski filharmoniji pa bo ob sedaj veljavnih ukrepih dovoljeno prisostvovati zgolj okoli 120 poslušalkam in poslušalcem. Zato bomo morali tako Slovenska filharmonija kot prirediteljica koncertov kot tudi cenjeno občinstvo odgovorno in skrbno ravnati z vsakim prostim sedežem.