Kričanje dveh puščavnikov

Po tem, ko nam je korona koncertne dvorane spet zavila v tišino, se je 24. novembra v Slovenski filharmoniji odvil eden prvih spletnih koncertov drugega vala. Koncertni avtorski portret Luke Juharta in Uroša Rojka je odprl 7. Slowindovo pomlad Praorodja, v okviru katere smo slišali skladbe z njune plošče Works For Clarinet And Accordion, ki je izšla leta 2018 pri ugledni založbi Neos v sodelovanju z Zavodom Sploh. Njun nastop je razkril tako skladnosti kot razlike v njunih izvajalskih pristopih in skladateljski poetiki. Poleg glasbe so se njuni vmesni komentarji in pogovori dotikali dane situacije in vloge umetnosti v razpadajoči družbi. Pogovori so še dodali težo dogodku, ki se je spraševal o upravičenosti selitve na splet in o potrebi po koncertnem molku, da bi si dovolili glasbo pogrešati. Razveselila sem se premlevanj o tišini, ki bi nam lahko spet sprožila pristno lakoto po resnem uživanju resne glasbe. Pomembne so se mi zdele te misli z ozirom na digitalne platforme, na katerih smo se znašli in kjer se delamo neprizadete. Koncert je tako razgrinjal njuna filozofska kot tudi glasbeno interpretativna srečavanja. Svojo glasbo sta izvajala v posebnem spoju. Inspirirano muziciranje je namreč generirala afiniteta, ki jo očitno gojita drug do drugega. Poleg te vznesenosti in predane muzikalnosti obeh so se med koncertom osvetlile posebnosti njunih različnih glasbenih poetik, pri čemer se Juhartova izjemna interpretativna veščina umika veličini skladateljske poetike Rojka.  

Koncert je tako razgrinjal njuna filozofska kot tudi glasbeno interpretativna srečavanja. Svojo glasbo sta izvajala v posebnem spoju. Inspirirano muziciranje je namreč generirala afiniteta, ki jo očitno gojita drug do drugega. Poleg te vznesenosti in predane muzikalnosti obeh so se med koncertom osvetlile posebnosti njunih različnih glasbenih poetik, pri čemer se Juhartova izjemna interpretativna veščina umika veličini skladateljske poetike Rojka. Slednji s prefinjenim strukturiranjem glasbenega materiala pretaplja svojo duhovno poglobljenost v svojo glasbeno govorico, medtem ko se zdi, da Juhartov ustvarjalni zanos poganja izvajalska inspiracija, pri čemer je treba razumeti, da gre za izjemno mojstrstvo kultivirane igre barv in pretanjenih ter izostrenih artikulacij. Juhart pooseblja svoje glasbilo, ki mu organsko generira in oblikuje glasbeni material.  

Cikel je odprla Rojkova skladba Vox, v kateri smo odkrivali makrokozmos sicer skopega materiala, sestavljenega zgolj iz nekaj dolgo držanih tonov, okoli katerih klarinet in harmonika oscilirata, utripata in crescendirata ter odzvanjata v praznino tišine in nazaj. Skladba prikliče Scelsijevo idejo barvnega spreminjanja enega samega tona, v katerem se z vsako ponovitvijo razkriva nova raven barvnih in ekspresivnih premen. Čeprav je v Rojkovi skladbi v ospredju zvočna tekstura, te ne prepušča zgolj čutni obravnavi zvočnega oblikovanja, temveč v prefinjenem strukturiranju materiala pripoveduje nekaj prastarega, skoraj zakonsko določenega – o pradavnini in človeštvu. Zdi se, da se celotna struktura skladbe izrašča iz barvnih prevračanj in oscilacij enega tona ali zvočnosti. 

Unleashed je Luka Juhart zasnoval kot nadaljevanje in kontrast skladbi Vox. Če je prva črpala iz asketske introvertiranosti enega tona, pa je njene elemente tokrat Juhart prelil v razgibano ritmizirane pasuse in ekstrovertirano teatralnost. Unleashed je zato treba doživeti v živo, da bi prišla do polnega izraza. Skladba trušča in vratolomne virtuoznosti se mestoma poslužuje tudi šaljivega momenta. Hripavi in odsekani toni, kompleksni punktirani ritmi poleg mimike in gestike ob izvajanju izražajo igrivo komunikativnost. Sledil je Juhartov prvenec HrUP, ki trdno utrjuje akordeon oziroma harmoniko v estetiko sodobne umetnostne glasbe. Sveža izvedba je delu ponekod dala nekaj več muzikalne globine. Nato je sledila Rojkova izvedba skladbe Monolog padlega angela za polklarinet, s katero je del klarineta osvobodil kot avtonomno glasbilo. Uporabil ga je za izražanje tako surovih prvobitnih puščavskih krikov kot sofisticiranih mehkih zvočnosti.

Glasbenika sta se spet združila na odru in s telepatsko koordinacijo izvedla Rojkovo pomenljivo skladbo Quasi Neoliberalmente. S podajanjem zvoka, izvajalskimi dvogovori in vznesenimi unisono vrenji ter natančno gestiko in artikulacijo sta skozi ekrane v naš zasebni prostor projicirala kritiko potrošniške družbe in njene obsesije s tehnološkimi napredki. Skladba je v ospredje postavila glavno značilnost, ki je skupna umetnosti obeh glasbenikov: improvizacija je vodilo pri skladanju tako Rojka kot Juharta, le da gre pri prvem za intuitivno plat komponiranja (črpanje materiala za skladanje in vplive vzhodnjaške filozofije), medtem ko je pri drugem to razsežnost, ki je zaradi njene razdelanosti imanentna kompoziciji. 

Obema je skupna tudi družbeno vpeta misel. Čeprav je med skladbami Rojko označil poslanstvo umetnika kot »krike v puščavi, ki ga pa civilizacijsko uho ne sliši«, so ti kriki nujni. Prav v naši trenutni vseobsegajoči puščavnosti represije človekovega duha so taki kriki zdravilni, posredovani po digitalnih kanalih ali ne.