8. Slowindova pomlad v majskem razcvetu

Pihalni kvintet Slowind je dobil nov zagon. Maja in septembra se bo odvijala 8. Slowindova pomlad, ki trenutno po sili razmer poteka po spletu ali hibridno, se pa že vnaprej veselimo vnovičnega srečanja v dvorani. V prvi koncert smo se tako lahko vživeli s pomočjo slušalk in prisluhnili delom več skladateljev za flavto in tolkala. Že sam izbor inštrumentov je bil privlačna posebnost. Idila za pogubljene Georgea Crumba nas je navdušila z neposrednostjo in pristnim izrazom, ki ju Crumb ne podreja tradiciji, temveč išče v izvirnosti barv in zvočnosti. Zanimanje za glasbeno preteklost je pri njem neobremenjeno, Crumb je v iskanju zvočnosti izviren, pogosto že kar mističen in poetičen. V vzor so mu zahodnoevropski skladatelji. Predvsem je na njegovo glasbeno mišljenje vplival Claude Debussy, zato je v Idili za pogubljene uporabil citat njegovega dela Syrinx za flavto solo. Slišali smo poigravajočo flavto s protipolom naraščajočih tolkal; melodično živahna flavta frfota in se spet izvije v dolge tone ter nemirno podrhteva v visokih legah, dokler se ne umiri v bolj zamišljenih vodah ob mehki spremljavi tolkal. Alojz Ajdič je skladbo Noč … pogled v nebo napisal kot dialog med flavto in tolkali, ki poteka zdaj skupaj, zdaj izmenično. V skupnem crescendu in nato predahu oblikujejo enkrat zvočno polno in dinamično vsebino v tempu, drugič dihajo posamič v tankočutnem prisluškovanju posameznim zvokom. Raziskovanju zvoka se posveča tudi Giacinto Scelsi v skladbi Hyxos, polni zvokov, ki pa se ne usmerja v eno samo zvočnost. Pisana je v več delih, z ekspresivno vlogo flavte ob tolkalih, ki jo vračajo v ritmični okvir. Tudi nežni preleti flavte se gibljejo pretežno v nižjih legah in ustvarjajo sugestivno lirično melodijo, ob kateri dobijo tolkala vzhodnjaški prizvok. Suite en concert Andréja Joliveta nas popelje v šumečo tolkalsko podstat, ki je kot komentar, ob katerem dobi flavta polet in daje zagon tolkalcem, da ustvarjajo ritmično pester in raznolik dinamizem. Ob njem sočasno poteka flavtin sonorni monolog, ki daje skladbi značaj. Ti pridruženi zvočnosti se stapljata v barvit in zvočno razgiban preplet. Sklepno delo Glasba za pet parov lesenih palčk Steva Reicha smo v Slowindovi izvedbi že slišali. Deluje kot urni mehanizem, njen čar pa je v tem, da ne gre za avtomatizem, pač pa v izvajanju slišimo tudi subjektivni pristop, ki daje delu živost in barvitost. Prav ta spoj živega in mehaničnega vzpostavi skladbo kot organizem, ki ima individualno dialektiko in značaj. Zanimiva povezava med flavto in tolkali nas je močno pritegnila in želeli bi si večer doživeti v živo, s polnim nabojem, ki bi poudaril tudi razlike med skladatelji in med inštrumenti. Ne glede na to pa nam je že koncert, tak, kakršnega smo doživeli, dal nov vpogled v barvno kompatibilnost flavte in tolkal, ki so skupaj ustvarili zanimivo vizijo ritma in zvoka. /.../ Zasedba LowBb Bassoon Cluster je vešče in zelo muzikalno oblikovala vsako delo posebej in s predanostjo iz njih izvabila kar največ barvitosti in izraza. Veselilo bi nas slišati še več sodobnih del italijanskih skladateljev, ki tudi zasedbi očitno zelo ustrezajo.

Zanimiva povezava med flavto in tolkali nas je močno pritegnila in želeli bi si večer doživeti v živo, s polnim nabojem, ki bi poudaril tudi razlike med skladatelji in med inštrumenti. Ne glede na to pa nam je že koncert, tak, kakršnega smo doživeli, dal nov vpogled v barvno kompatibilnost flavte in tolkal, ki so skupaj ustvarili zanimivo vizijo ritma in zvoka.

V drugem koncertu se nam je s pisano druščino italijanskih skladateljev predstavila skupina LowBb Bassoon Cluster. Uvodoma smo slišali Vivaldijev Largo da concerto za fagot in orkester RV 493, čemur je sledila skladba Prosopon Vincenza Toscana. Ta je blizu jazzu in je zvenela pulzirajoče in v tempu. Madrigal Marca Bette je nasprotno izražal žalobno vzdušje in nas je v drobcih spominjal na pravi madrigal. Nizki, dolgi toni so se posamično vključevali in nato združili v otožen večglasni napev tega »konsorta fagotov«, kot ga je imenoval predstavnik skupine. Dramatičen in napet Divertimento op. 92 Claudia Leonardija se je odvijal v tesnem sodelovanju vseh štirih izvajalcev, v hitrem izmenjevanju in povezovanju, s cikličnim ponavljanjem, ki pa ni bilo monotono, pač pa se je hitro razvijalo iz ene teme v drugo. Four by four je Daniele Venturi zastavil kot počasno hrumenje nizkih tonov, ki se razvije v oglašanje posameznih tonov v ritmu, v drugem delu pa kot mrmranje izzvenijo v skupnem akordu. Zaključna skladba prvega dela koncerta je bila Il Magnifico cannocchiale Carle Magnan, ki je delovala pulzirajoče, z oglašanjem v istem tonu v ritmu in vmesnimi spusti po lestvici, v drugem delu pa je bil tempo počasen, kar je dalo delu meditativen značaj. Carlo Galante je Ance Oscure, piccolo Divertimento zasnoval na motivu, ki se ponavlja: hitro izmenjavanje tonov naraste v skupen crescendo in se zaključi. Med ponovitvami se skladba umiri in spet nadaljuje v tempu. Ob pulzirajoči spremljavi ostalih inštrumentov se s solom izpostavi kontrafagot, kot počasna protiutež ostalim. Skupno izvajanje a tempo prekinejo daljše sekvence, ki delo tudi zaključijo. V sklepnem delu koncerta je skupina LowBb Bassoon Cluster izvedla Largo al factotum Gioachina Rossinija z razigrano znano temo s spevnim poletom ter optimističnim vedrim koncem. Kljub hibridni obliki koncerta smo skupino le priklicali nazaj v dvorano in si prislužili dodatek, Rossinijevo delo A un dottor della mia sorte. 

Zasedba LowBb Bassoon Cluster je vešče in zelo muzikalno oblikovala vsako delo posebej in s predanostjo iz njih izvabila kar največ barvitosti in izraza. Veselilo bi nas slišati še več sodobnih del italijanskih skladateljev, ki tudi zasedbi očitno zelo ustrezajo.

V pomladnem delu 8. Slowindove pomladi je bilo to vse. Sicer pa smo šele na polovici dogajanja, ki se nadaljuje jeseni. Ni ga čez Slowind!