Danes poslušamo: In memoriam Đorđe Balašević

Đorđe je bil gotovo kantavtor, ki je pustil globoko sled po celotnem območju nekdanje Jugoslavije, o čemer nedvomno pričajo spontane komemeracije od Ljubljane do Skopja v zadnjih dneh. V njegov spomin smo vam zato v posluh v uredništvu Kantavtorskih kvant pripravili nekaj njegovih pesmi, ki so povezane s Slovenijo ...

Balašević je diskografsko debitiral v okviru zasedbe Žetva, ki je svoj prvi singel U razdeljak te ljubim / Srce mi je kao ratar izdala pri založbi RTV Ljubljana.

Žetva - U razdeljak te ljubim (1977)

Žetva - Srce mi je kao ratar (1977)

V času jugoslovanskih vojn je Đorđe emigriral iz rodne Vojvodine in za nekaj let svoj pristan našel v Mariboru, najzahodnejši "luki panonskega morja". Desetletje, ki je njemu (in tako številnim iz bivše države!) prineslo toliko gorja, je v svoji pesmi Devetdesete dodobra opsoval.

Đorđe Balašević - Devedesete (Devedesete, 2000)

Đorđe Balašević - Devedesete (Bonus track) (Devedesete, 2000)

Njegova generacijska himna Računajte na nas je ravno v devetdesetih doživela reaktualizacijo v obliki priredbe priljubljene slovenske rock skupine Zaklonišče prepeva in postala eden od večjih hitov zasedbe.

Zaklonišče prepeva - Računajte na nas (Novo vreme - stare dileme, 1998)

Đorđe je bil poznan po tem, da je v svojih pesmih znal z zelo preprostimi besedami ubesediti najbolj intenzivna čustva, vse življenjske vzpone in padce. Zato jih tudi ni bilo mnogo, ki so se postopili prevajati njegovo poezijo. A so se našli. Eden od teh je bil Drago Mislej - Mef, ki je prepesnil žalostinko D-mol. Prevod je Đorđe osebno "požegnal", pesem pa je izvedbi Alena Končarja celo pristala na kaseti TV in radio voditelji prepevajo (ZKP, RTV Slovenija, 1996). Za konec prispevka ponujamo v posluh original, v branje pa Mefov prevod.
Đole, tebi pa globok poklon ...

Đorđe Balašević - D-moll (Tri posleratna druga, 1989)

D mol
(Đorđe Balaševič - prepesnil Drago Mislej - Mef)

Vedno ko odideš in ko sem sam,
bi rad bil jezen, a je vse zaman,
saj vedno pride D mol.

Splazi se med strune, kot nočni tat
in s prsti pravi, sploh znaš imeti rad,
kot slaba vest je, ne da miru.

Spet ta D mol, priplazi se,
takoj ko greš,
le kako izve
D mol,
da je konec, da si šla.

Prime se za strune in jih ne spusti
lovi akorde po prazni ulici
ko še besede odmevajo v slovo.

Spet ta D mol, ki sesuje me,
povsem do konca, bolj menda ne gre,
ker je ustvarjen,
da hrani žalost, D mol.

Včasih se upiram in se ne dam,
razmišljam malo, da bi šel drugam,
a je prebrisan -
D mol.

Vedno,  ko ugasnejo luči,
se zvezde primejo na strop noči,
D mol me grabi,
greva za njo.

Odpelje me v temo,
s kočijo žalosti,
nebo obarva v solzo, da zapre oči,
to pot poznam,
to je bližnjica za jok.

Morda ni daleč, morda bedi,
morda pogreša par stvari,
D mol
začuti včasih tvoj dotik.

Spet ta D mol, ki sesuje me,
povsem do konca, bolj menda ne gre,
ker je ustvarjen,
da hrani žalost, D mol.

Ostala je knjiga z nekaj neprebranimi stranmi
in ruta in očala in še nekaj drobnih stvari,
da se spomnim, kako je bilo lepo s tabo.
In ostala je plošča The Best of Ray Cooder
in lepa majhna škatlica za puder
in ostal sem jaz, ki ne vem,
res ne vem, kaj naj počnem ...